recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

6. 5. 2013  Reportaža: Mešugav  (29. 4. 2013, Tvornica Kulture Zagreb Hrvaška)
Serbus, Za-gr-eeeb, gr-a-a-d-eeee-k m-ü-jjj ... (v 23/48-inskem taktu)

Švedski tehnični metalci Meshuggah so lani ponovno navdušili svet, in sicer z albumom Koloss, ki je izšel pri založbi Nuclear Blast in ki so ga uspešno že predstavili na evropski turneji decembra lani (takrat si jih je na Dunaju ogledal Primož - klik!). V sklopu tiste turneje so z njimi potovali poljski tehnični death metalci Decapitated, katere so Meshuggah tudi tokrat ponovno povabili na turnejo, s katero so novo, imenu primerno kolosalno zvenečo ploščo predstavili teritorijem, ki jih niso obiskali v prvem sklopu turneje lani. Eden teh teritorijev je tudi sosednja Hrvaška in v njenem glavnem mestu Zagrebu so se Meshuggah in Decapitated ustavili v ponedeljek.

Ne toliko velik plac z imenom Tvornica Kulture, ki se nahaja v strogem centru Zagreba, na srečo ni bil zapolnjen do vsakega kotička, je pa vsekakor turnejski paket privabil trume navdušencev obeh bendov. Koncert so ob 20:30 otvorili poljski Decapitated, ki so od leta 1996 do zdaj uspešno premostili prepad med klasičnim, ameriško-evropsko zvenečim death metalom ter modernejšimi groovy zvoki Pantere in ritmičnimi ter drugimi tehničnimi izzivi, ki jih predstavljajo vedno drugače zveneči albumi švedskih Meshuggah. Kljub temu, da je kvartet, ki se je tokrat hrvaški publiki prvič predstavil z novim bobnarjem in basistom, zaigral nekaj starejših klasičnih hitov, je poljska ekipa postregla predvsem z materialom iz zadnjega albuma Carnival Is Forever, s katerim so se vrnili na sceno po tragični prometni nesreči leta 2007, v kateri je ustanovni član in ''master mind'' zasedbe, kitarist Vogg, izgubil brata (drugače tudi bobnarja benda), Viteka, in ki je trajno poškodovala vokalista Covana. Nov material iz leta 2011 je zahvaljujoč dobremu ozvočenju zvenel močno in resnično efektivno, sam bend pa – zahvaljujoč predvsem živalskemu vokalistu Rafalu  – je dodobra razgibal že prisotno precej številčno množico pod odrom. Tudi vmesna okvara ozvočenja na desni strani odra je bila hitro odpravljena, tako da so Decapitated v dobrih 45 minutah naredili velik raztur, v katerem so prednjačili komadi 404, Homo Sum (homo sum) in do zdaj ne pogosto v živo odigrani naslovni komad Carnival Is Forever.

30 minut po koncu nastopa Decapitated in slabem DJ-evskem setu, ki je bil bolj primeren za kakšno zabavo v klubu Cirkus in ne za koncert omenjenih bendov, so oder zasedle monolitno in mrko izgledajoče postave benda Meshuggah. Bend je tokrat postregel predvsem z novejšim materialom, ki bazira predvsem na počasnejših, a kompleksnih bobnarskih ritmih ter masivnih, iz 8-strunk zvenečih kitarskih linijah, ki so svoje čare razvile predvsem z albumom Catch 33 in seveda z novejšimi studijskimi dolgometražnimi kreacijami. V spremljavi ubijalskega ''light-showa'', ki je izdelan do potankosti natančno, in ob primerno postreženem, mastnem, a ne preglasnem zvoku, je kvintet iz Švedske začel dobrih 80 minut dolg ritual.

Ritual je v tem kontekstu popolnoma ustrezna beseda, saj je bend stregel predvsem s takimi komadi, ki so bazirali morda ne toliko na kompleksnosti, kot repetitivnosti ritmov in tonov. Ne razumite me narobe – glasba zasedbe Meshuggah še zmeraj predstavlja dovolj velik ''mind fuck'', ki z razlogom in predvsem subtilnimi niansami navdušuje množice tako glasbenikov kot laikov po vsem svetu. A izbor komadov, light show in minimalizem komunikacije benda s publiko ter skorajda tranzičen odziv le-te, je doživetje res spremenilo v nek svojevrsten avdio-ritual, ki ga je z odra vodil kričeči vokalist Jens Kidman, medtem ko so ob njem v sinhronih, počasnih gibih in z minimalnimi premiki na odru tonom in teži glasbe monolitno prezenco primerno ustvarjali kitarista Fredrik Thordendal in Mårten Hagström ter basist Dick Lövgren. V ozadju je ceremonijalno ritmično podlago z zajebanimi, subtilnimi bobnarskimi, predvsem groovy in tribalnimi variacijami podajal Tomas Haake, katerega igranje je v večji meri tisto, ki je ob idejah Fredrika Thordendala ustoličilo Meshuggah na položaj na sceni, kjer se nahajajo danes, torej – v sam vrh.

Poznavalci so prišli na svoj račun in ob valovanju teles ter vokalni spremljavi dali bendu vedeti, kako cenijo njihov prihod, njihovo glasbo in kako uživajo v celotnem šovu. Tisti, ki nismo največji poznavalci benda, pa smo se počasi začeli dolgočasiti ob skorajda ves-čas-enako-zvenečem materialu, katerega sta presekala in razgibala zgolj hitrejša komada Bleed in Combustion.

In še to - kar se tiče solaž, je Fredrik Thordendal kljub slovesu kitarskega genija - vsaj kar se solaž tiče - tam nekje ob Kerryju Kingu. Mater, ena in ista solaža - ALL THE TIME.

Po uspešno zaključenem nastopu so se Meshuggah skupaj z Decapitated kaj kmalu odpravili naprej po Evropi, švedski tehničarji pa se bodo slovenski publiki po dolgih 5 letih julija letos predstavili na tolminskem odru festivala Metaldays.

twitter facebook