recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

3. 12. 2019  Reportaža: Matt Elliott  (2. 12. 2019, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Na odru je sam s svojo kitaro, zveni pa kot da bi bila tam cela skupina glasbenikov.

Kadar ima hudič mlade, jih ima več, pravijo. Če smo bili v petek na koncertu Lebanon Hanover v Kinu Šiška zgolj melanholični, je isti organizator poskrbel, da smo včeraj v Gromki, ob vsej tragičnosti, ki jo ponazarja nenadkriljivo žalostna glasba odličnega Matta Elliotta, potočili tudi kakšno katarzično solzico.

Anglež, ki sicer živi v Franciji, je v devetdesetih postal prepoznaven s projektom The Third Eye Foundation, s katerim se je poigraval predvsem z elektronsko glasbo, leta 2003 pa je začel izdajati tudi kantavtorske albume pod lastnim imenom, s katerimi se je od prvotnega glasbenega stila v veliki meri odmaknil. Kot Matt Elliott je do danes izdal devet studijskih albumov, desetega, ki bo nosil naslov Farewell To All We Know, pričakujemo februarja 2020.

Producira temačno folk glasbo, ki na prvi posluh morda nekoliko spominja na nekatere stvaritve Leonarda Cohena. Ko Elliott poje z nizkim glasom, imata celo bolj ali manj podobno barvo vokala, a na tem mestu je, in to z največjim spoštovanjem do Leonarda Cohena, mogoče zatrditi, da so njegove glasbene sposobnosti (tako tehnika igranja inštrumenta kot tudi vokalni razpon) napram Cohenovim opazno širše.

Dogodek, ki je bil relativno dobro obiskan, je potekal brez predskupine, začel pa se je okoli pol desete. Elliottove kompozicije so dolge, dinamične in polne melanholije. Večinoma se začenjajo nežno in umirjeno, nato pa se razvijejo do skoraj neslutenih razsežnosti. Matt Elliott je pravzaprav nekakšen glasbeni čarovnik. Na odru je sam s svojo kitaro, zveni pa kot da bi bila tam cela skupina glasbenikov. Morda bi kdo, ki je bil priča koncertu, ob tem pomislil na playback, a trik je v tako imenovanih loopih.

Glasbenika na odru namreč obkrožajo različni pedali, s pomočjo katerih kar med izvajanjem pesmi, bodisi na kitaro bodisi z glasom, posname nek vzorec, ki se nato ponavlja, on pa že naslednji trenutek nasnemava novega. skupek takšnih vzorcev se potem običajno stopnjuje v hrupen vrhunec posameznih pesmi. V uro in pol dolgem repertoarju je Anglež predstavil precej starih komadov, vključil nekaj pesmi s prihajajočega albuma in vmes odigral še svojo različico Hawkinsove I Put A Spell On You

Priznati je treba, da je koncert Matta Elliotta čustveno precej intenzivna izkušnja, ki je primerljiva npr. z branjem kakšnega podobno intenzivnega katarzičnega romana (denimo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj), zato ne bi bil ravno vsakomur pisan na kožo. Komur pa dogaja ob melanholičnih zvokih uglasbene poezije, kakršno proizvajata tudi npr. Cohen ali Cave, temu nalednjega Elliottovega koncerta ni priporočeno zamuditi.

Avtor: Rok Kodba
twitter facebook