recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

13. 8. 2014  Reportaža: Mariborska grindhardkoračina  (12. 8. 2014, MC Pekarna Maribor)
Grind:HC = 1:0

Maribor, Maribor, zate pišem ta komad, ker te 'mam pune rad ... je refren precej znanega YouTube posnetka, v sklopu katerega nek mladi nadebudni raper skuša opevati lepote te štajerske prestolnice, ki je po bombardiranju iz strani zaveznikov v 2. svetovni vojni, po centralizaciji, ki je sledila v času Juge in seveda po vseh koruptivnih zagatah in uporih proti le-tem žal še vedno ostala (vsaj tako se zdi nam, oziroma nekaterim, ki tam ne preživljamo svojega vsakdana, a lahko o Mariboru veliko beremo v različnih medijih) v slabšem položaju.

Gospodarstvo je v pizdi, politiki so koruptivni, delovnih mest ni, ljudje odhajajo študirat v Ljubljano in ne vem kaj še vse. A ravno zato se zdi, da je scena tam precej močna. Vedno mi je bilo jasno (še posebej, ko sem v Mariboru nekaj let nazaj gledal Biohazard), da je to mesto, kjer HC-etika, glasba in sporočilnost močno rezonirajo (vem, da iz štajerskih koncev nasploh prihaja veliko zelo dobrih HC ali metalcore bendov. Kot da bi na tem področju bilo mnogo bolj iskreno doživljanje HC-ja ali uporniške glasbe nasploh (s tem nočem užaliti nikogar iz drugih mest, mind you!), kot da bi ljudje bili mnogo bolj lačni underground dogajanja (čeprav se mi zdi, ko to pišem, da zdaj malce romantiziram glede na zadnje 3 izkušnje z Dickless Tracy v dvorani Gustaff, hehe). Vsekakor se mi je zdelo čisto normalno, primerno in kul, da se lahko tudi tam zgodi koncert, kot se je včeraj, ko so Maribor obiskali ameriški Converge in Misery Index, švedski Martyrdod in norveški Okkultokrati. To poudarjam zaradi tega, ker je – verjamem! – marsikdo ostal doma, ker se je koncert pač odvil v Mariboru in ne standardno na Metelkovi. Kakorkoli že ...

Vožnja iz Ljubljane proti Mariboru vedno predstavlja časovni izziv, pa čeprav je voznik Jovo včasih kar krepko pritisnil na gas. Ampak popravljanje štajerske avtoceste, ki je že bolj pravilo kot izjema, ter seveda nepričakovano zaprtje in renoviranje tiste klasične ceste, s katero iz glavne ceste najlažje prideš do Pekarne, so botrovali temu, da sem izpustil nastop norveških Okkultokrati. Kakorkoli že, nek kolega je rekel, da so mu bili povprečni, drugi, da so bili suvereni, medtem ko mi je lepša polovica dua On Parole zatrdila, da je zadeva zelo ''Fenriz approved'', kar pomeni, da jih bom preveril na kak drugačen način, če jih že nisem uspel v živo.

Zato sem pa bil toliko bolj vesel, da je težka noga našega drugače zelo pazljivega voznika omogočila dovolj zgoden prihod v Pekarno, da sem lahko videl nastop Martyrdod. Ki so na platah ubijalska švedska d-beat sila, a me včeraj niso najbolje prepričali. Ne vem, če je za to bila odgovorna odsotnost kitar v zvočni sliki; mislim, da je eventualnemu razočaranju bolj botrovalo to, da je bend, vsaj kar se pevca tiče, zgledal, kot da mu glih ni za biti na odru. Vse skupaj je delovalo zelo mlačno, še posebej, ker se mi zdi, da je možakar bolehal za boleznijo nerazločnega momljanja v mikrofon med komadi, kar je komunikacijo med publiko in bendom zreduciralo na čim večjo željo po muziki in čim manjšo po njegovih nagovorih. Potem ta vokal, ki mi je v večini primerov super, a je včeraj zvenel zgolj zoprno in enolično. Riffi, ki so v osnovi nosili rušilno moč, so bili pretihi ob zelo glasnem bobnu, tako da je vse skupaj samo nabijalo (kar se bobnov tiče) in ''zujalo'' (kar se kitar tiče). Plus, da so bili sčasoma zelo nezanimivi (riffi mislim) in kmalu sem tudi dobil potrditev, da tudi najboljši d-beat bendi ne smejo igrati dlje od 20 minut, ker se drugače čisto preveč ponavljajo in ratajo enolični.

Mogoče bo ob priliki drugačna recenzija, saj mi je marsikdo pravil, da je bend res top, a včeraj so me bolj kot ne pustili hladnega in na suhem.

Česar ne morem trditi za ameriške deathgrinderje Misery Index, ki po Evropi trenutno predstavljajo najnovejši album The Killing Gods, ki so ga maja letos izdali prek založbe Season Of Mist. Videl sem jih že petič ali pa šestič, a njihovih nastopov pač ne smeš spregledati. Oziroma: One does not simply ignore the gig of Misery Index. Če so Martyrdod od ljudi izvabili zgolj kakšne aplavze, žvižge, krike in tu pa tam kakšno pest v zrak, so Misery Index priredili kaos par excellence, pa čeprav je bilo očitno, da kak circle pit več ne bi škodil. A ob dokaj jasnem zvoku (hvala bogu, za razliko od Gale Hale ozvočenje MC-ja Pekarna ne daje prednost duplim bas napadom, tako da se je slišalo vse) so Misery Index opalili 40 precej brutalnih minut, v katerih so pokrili predvsem albume Traitors, Heirs To Thievery, katerima so posvetili levji delež nastopa, in The Killing Gods, katerega live material, še posebej v obliki pesmi The Weakener ali pa Conjuring The Cull res deluje super. Bend je uigran, živ in več kot dovolj dobro zna razporediti material, da njegov nastop spremljamo mahajoč z glavo ali pa z norenjem v pitu, ki se je razmahnil že ob prvem komadu, za katerega mislim, da je bil The Carrion Call. Veliko presenečenje sta bila Thrown Into The Sun, ki mu je kot na plati Traitors sledil še udarni Black Sites, na moje veliko veselje pa so pred koncem nastopa opalili še dokaj crustersko obarvan Embracing Extinction. Pohvala gre vsem članom, ne samo bobnarju – to pa poudarjam zato, ker je najpogostejši komentar bil: ''Stari, a si slišal ka' dela Jarvis?''

Zelo sem se veselil ameriških kultnih hardcorovcev Converge, o katerih berem veliko že od ne vem kdaj, čeprav – iskreno! – nisem nikoli poslušal njihovih plat. Oddaja DJ Grafiti na Radiu Študent o tej zasedbi me je precej nahajpala (naredite si uslugo in posvetite 2 uri svojega življenja spoznavanju diskografije zasedbe – klik), prav tako konstantno Matevževo razlaganje o Bannonu in ekipi, hkrati pa mi je še vedno malo žal, ker jih par let nazaj nisem šel gledat v Zagreb, ko so igrali s Kvelertak, Gaza in mislim, da Trap Them. Vsi so tudi razlagali, da so Converge v živo tak masaker kot The Dillinger Escape Plan, tako da sem komaj čakal njihov nastop.

Ki pa me žal ni najbolj navdušil.

A vseeno, najprej pohvale: vokalist Jackob Bannon (drugače tudi vodja založbe DeathwishInc.), basist Nate Newton, kitarist Kurt Ballou (drugače šefe studia Godcity Studios, kjer so med drugim snemali tudi Misery Index, Disfear, The Secret in še kdo) ter bobnar Ben Koller – ki so v bistvu povezani z zasedbami Jesuit, Cave In, Blue/Green Heart, Doomriders, Bane, United Nations, The Huguenots, Acid Tiger, All Pigs Must Die, Kid Kilowatt, Supermachiner, Old Man Gloom (pobrano po Wikipedii), so v živo zelo dinamični. Niso tako vratolomni kot The Dillinger Escape Plan, a težko bi bilo reči, da stojijo kot drevesa. Še posebej izstopata Bannon, ki je povsod po odru, medtem ko je takoj za njim (ironično – sedeč na stolu) bobnar Ben Koller, ki je žival svoje vrste in katerega bobnarske sposobnosti so tako dobro nenavadne kot njegovi psihotični izrazi na obrazu). Vsekakor pa možakar žari z energijo. S tem njihov nastop dobi tisto klasično HC podobo, kjer se zdi, da oder pretesen za ves bend in hkrati ves folk komajda čaka, da se prebije do svojih idolov za inštrumenti.

Tudi njihov precej unikatno zveneči, s čustvi nabiti, spastični HC vsekakor je nekaj, kar človek mora videti, čepravi si vsaj v tem oziru želim, da bi vokalist Bannonovega kova vsaj med govori umaknil mikrofon kak centimeter več od ust, tako da bi razumeli, kaj govori, ne pa slišali zgolj zoprnega momljanja in nekih nerazumljivih izjav.

Setlista je obsegala vse živo, mi je pa v spominu ostal kaos, ki ga je povzročil komad All We Love We Leave Behind, ter zaključna priredba, Wolverine Blues od Entombed.

Pa še to – eno uro takega nastopa in glasbe ni nekaj najlažjega za izvesti na odru, še posebej v precej polnem klubu MC-ja Pekarne Maribor.

Zdaj pa k tistem ''razočaranju'', ki – verjamem! – izvira bolj iz tega, da ne poznam niti enega komada zasedbe in primerno nekako ne morem pasti v dogajanje. Sčasoma se mi je koncert zdel že ponavljanje tistega, kar sem videl in slišal prvih desetih minut – isti gibi, isti premiki, isto zveneči prehlajen kričeči vokal Bannona in zoprno nejasna komunikacija. No, zdržal sem mnogo več kot 10 minut, da me ne boste narobe razumeli, a moram priznati, da bolj iz recenzentske dolžnosti kot pa zaradi resničnega navdušenja.

Vsekakor pa me je razočaral dokaj mlačen odziv folka – razen aplavzov med komadi in občasnega sing-a-longa ter malce bolj živahnega sodelovanja res majhnega števila fantov in deklet v prvi vrsti, je koncert bil zelo malo podoben HC-koljačini, ki se je spomnim iz Comeback Kid (klik). Ne razumite me narobe – totalno mi grejo na kurac karate kids v publiki, ki pozabljajo, da niso sami v dvorani in da preprosto ni normalno, če nekoga z vso močjo suneš v gobec, češ saj je ''good friendly violent fun'' –, a vseeno se mi je zdelo, da bo mnogo več norenja s strani ljudi. Stagedivanja skoraj nikjer, poganja še manj, circle pit v primerjavi z Misery Index le medel spomin ... Maribor, Maribor, si se malce utrudil?

Vsekako pa mi ni žal, da sem obiskal dotično koncertno dogajanje in super, da sta Skunksa poskrbela, da tudi par dni po Punk Rock Holiday in Metaldays nismo bili na suhem, kar se koncertnega dogajanja tiče. Maribor, se vidimo še kdaj, pa tudi ostalim priporočam obisk tega čudovitega mesta in še bolj odfukanega underground središča, kot je Pekarna (bodisi kluba MC bodisi dvorane Gustaf).

twitter facebook