recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

1. 7. 2014  Reportaža: Kratko in prekratko, na kratko  (24. 6. 2014, Kino Šiška Ljubljana)
Seeing a part of them that is real Just imagine how it might feel To be denied of what life has to give Behind mental shadows they must live

I don't mean to dwell

But I can't help myself

When I feel the vibe

And taste a memory

Of a time in life

When years seemed to stand still

 

I close my eyes

And sink within myself

Šel sem v dvorano in začeli so s Flattening of Emotions. Um je zamenjal razum in začel sem doživljati in podoživljati umetnost, ki jo je ustvarjal Chuck Schuldiner s svojimi prijatelji. Ni se mi zdelo relevantno, kdo in kako igra, kdo je statičen na odru in sploh ne, če bodo igrali moj komad. Sprejel sem jih v celoti in to, kar so mi ponudili, in v tem užival, saj je nesmiselno imeti pričakovanja na koncertu. Take it or leave it. In eni so šli iz dvorane razočarani, kar je še bolj pozitivno vplivalo na sam koncert.

From the mentally blind come ideas that are poison

Take away the power, a shallow person you will find.

 

What would you do without your pathetic narrow-minded approach to life,

that reflects your lack of abilities

Vesel sem, da so vsaj plačali karto, tako da bo šel denar sestri in materi velika umetnika, kateremu je bil ta koncert, oziroma spomenik namenjen. Zavedam se, da je to glasba, ki je vsak ne more poslušati in sprejeti v celoti. Oni naj pač poslušajo Mastodon, Dimmu Borgir ali pa kaj podobnega in naj uživajo v tem. Glasba je tu, da se v njej uživa, nekatera glasba pa je tudi to presegla in ima dodano vrednost.

There is some hope

For those who own their mind

S samim koncertom ni bilo nič narobe. Poslušal sem glasbo in se nisem ukvarjal s tem, kdo trenutno igra, kaj ima oblečeno in kaj počne na odru. Zvok bi sicer lahko bil malo boljši, ampak če poznaš to skupino, ga lahko v glavi popraviš in uživaš. Motivacije za to tako seveda ni manjkalo. Set listo ne bom preveč komentiral, ker tudi, če bi igrali samo Scream Bloody Gore, bi bilo odlično. In vse ostalo, kar so igrali, je bilo le bonus. Ko je osnova tako dobra, potem je vsaka nadgradnja le bonus. Ogromno nas ni imelo priložnosti videti te umetnije v živo in smo lahko srečni, da smo jo zdaj ... čeprav brez Chucka.

Chuck je bil le človek in nismo poslušali njega, ampak njegovo delo. Zanimala nas je njegova glasba, njega ne vem, če je kdo osebno poznal. Lahko smo veseli, da so se njegovi prijatelji odločili igrati njegovo glasbo, ker ga s tem delajo nesmrtnega. Kar se članov tiče, vse pohvale Reinertu, Masvidalu in DiGiorgiu ... ko so oni igrali, sploh nisem niti približno razlikoval, da gre za kaj drugega kot Death. Za ostale člane pa sem moral uporabiti malo domišljije. Dokler so igrali, nisem rabil misliti na čisto nič drugega in tudi nič drugega me ni zanimalo. Neverjetno taktiranje in igranje Reinerta, pa svojskost in flambojanost Masvidala ter svojskost DiGiorgia ter kako so skupaj delovali. Odplaval sem med Cosmic Sea, tako kot je bilo treba, tako kot je bilo mišljeno. Misliti Death je misliti estetiko in etiko hkrati. Gre za harmonično energijo, pot k idealnem. Doživetje, kjer si eno s svetom, kjer čutiš svetobolje, kjer odkrivaš in sprejemaš resnico.

Born into darkness

Where sounds portray the images that are out

Out of reach from my sight

Which has been denied

Hands change into my eyes

Body senses intensified

Sight so close yet far away

 

In dreams my thoughts take their form

To give memories identity

Through dreams I obtain

The ability to connect sight with sound

Kaj več lahko nekdo zahteva?

Kot sem pa rekel, so bili osebki, ki so pa se skoncentrirali na površinske detajle, pri čemer so pozabljali, da je celota več kot seštevek njihovih delov. Sam se nisem obremenjeval s takimi nepomembnimi neumnostmi, ampak sem prišel na koncert uživat. Ne bom rekel, da sem poskušal uživati, ker bi to bila laž.

Prepustil sem se in užival.

Da sem užival, nisem jaz porabljal energije, ampak mi jo je dajala skupina. Kar sem doživel, videl in čutil, mi je bilo všeč. Mogoče boste tisti, ki razumete Death, razumeli tudi moje besede.

Death sem vedno doživljal kot umetnino in hkrati kot vrhunec intelektualnosti v metal glasbi, ki je danes res manjka v tej zvrsti.

Kot sem rekel na začetku, je edino, kar je manjkalo, bilo to, da ni dlje trajalo.

The journey begins with curiosity

And envolves into soul-felt questions

On the stones that we walk

And choose to make our path

Sometimes never knowing

Other times knowing too much

 

Filtering out the bad that holds us back ...

Take hold of what is true to your hunger

A hunger that will not go away

Plans for tomorrow, they will remain

Pridružimo mu se ...

PS: Gorguts so za časa svoje prve inkarnacije posneli štiri odlične plošče, z reformacijo nekaj let nazaj, novimi člani (med njimi sta dva člana kultne ameriške zasedbe Dysrhythmia) in live nastopi, pa so našli tudi dovolj samozavesti za novo ploščo, Colored Sands, ki je izšla. Vodja zasedbe, kitarist/vokalist/tekstopisec Luc Lemay je tako prvi del nastopa Gorguts posvetil omenjeni novi plošči. Sam nastop je trajal dobro uro, kar je dokaj nenavadno, saj predskupine običajno igrajo manj časa. A to ni motilo oboževalcev, ki so v prvih 40 minutah dobili levji delež nove plošče. Bend je imel fantastičen zvok, sam nastop pa je bil bolj podoben seansi. Govorov med pesmimi ni bilo, bend je v vidnem afektu odpiral mračne zgodbe nove plošče, folk pa je občasne pavze spremil z aplavzom, medtem ko je ostanek časa lahko le gledal, poslušal in užival. Bobnar Patrice Hamelin je filingaško, bolj podobno kakšnem jazzerju udrihal po bobnih in poustvarjal kompleksne bobnarske ritme, ki jih je v izvirniku za to ploščo ustvaril bobnar ameriških Origin, John Longstreth. Drugi del ritem sekcije, basist Colin Marston, je poskrbel tako za nizkotonsko podlago, kot za eksperimentalne, skorajda noisy pasaže, medtem ko je Lemay izmenjeval težke riffe in disonančne melodije s kitaristom Kevinom Hufnaglom. Gorguts so v tem oziru bili utelešenje perfekcije, enovit, pa čeprav štiridelen organizem. Prva daljša pavza je Lemayu odprla usta, tako da je le-ta napovedal še stare hite iz prvega Gorguts obdobja, ki so naleteli tako na vokalno odobravanje kot udejstvovanje v moshpitu. Vrhunsko! (by Tegla)

Fotke by Tina Ahačič (L-R): Gorguts, Death (To All)

Avtor:
twitter facebook