recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

reportaža

28. 4. 2017  Reportaža: Kranjski metal weekend part 2  (16. 4. 2017, Trainstation Subart Kranj)
Part 2 - ker smo part 1 preskočili. A zato nismo prav nič manj uživali v sobotnem kranjskem metal večeru!

Fotke: Nina Grad (Rockline.si)

Kranjski metal weekend … ne vem več, kateri po vrsti, niti ni pomembno. Pomembna je kontinuiteta, pomembno je to, da na nek način lahko tak dogodek jemlješ samoumevno, v smislu, ''da se bo ziher zgodil in četudi pozabiš nanj, te bo že kdo nanj spomnil.'' In to je dobro. Takšne samoumevnosti so človeku verjetno bolj pri srcu kot vse negativne ''samoumevnosti'' oz. bolj ''sprijaznjenosti'', s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju (sprijaznjenost s tem, da ne boš dobil šihta, da ljudje umirajo nasilne smrti iz res neumnih razlogov itd.).

No, takšnega filozofiranja ni bilo v moji glavi v soboto, 16. aprila 2017. Dan vremensko ni bil ''baš nešto'', temu pa je bil toliko bolj metalsko primeren. In Ljubljani je nekako najbližja tarča bil Kranj. Večer je ponujal namreč že drugi večer vsakoletnega kranjskega metal vikenda. Dan prej so godli Grob, Hangar 55, Curse Of Instinct ter Metalsteel, sobotni večer pa je bil rezerviran za Noctiferio, Sober Assault, Brutart in Glisto.

Trainstation Subart mi je z leti res prirasel k srcu, zadnjih 6 mesecev pa se opažam tam še pogosteje in kolikor vidim – prihajajo namreč D. R. I., Ratos De Porao, redno nastopajo lokalni bendi in še marsikaj –, bom v Kranj romal še in še. Tudi za Metal Vikend je Trainstation spet bil top – super zvok, kul in mnogoštevilen folk, sproščeno vzdušje.

Vse to je še bolj okrepila prisotnost grindcore zasedbe Glista, ki zadnje čase vse bolj hara po slovenskih odrih. Gre za grindcore v pravem pomenu besede – torej, če ste pričakovali grind v stilu Dying Fetus ali pa Aborted, na-a. Tole je bolj Gride, Hiatus, Agathocles, Extreme Smoke 57 meets Nausea/Terrorizer, Assück, Cerebral Turbulency. Torej, pravi grind. Z dvema kitarama, ki v ''fuzzu'' zvenita tanko kot ena, kar je škoda. Z basom, ki grmi izjemno dobro. Z bobnom, ki še ni trden v svoji misiji delanja trdne in suverene podlage, a se pot v svetlo prihodnost že tlakuje. Z jebeno brutalnim vokalom, ki na točno določenih mestih kruli, nato pa kriči – in to vokalno strukturo posiljuje do onemoglosti (in pri tem je super opazovati neverbalno komunikacijo pevca – ko kruli je sklonjen popolnoma naprej, ko kriči, pa se steguje nazaj – vedno!). Repertoar? Kratek in sladek. Vmesno povezovanje – grindcorovsko prisrčno, enostavno, pristno, nepretenciozno in res humoristično. Raznolikost komadov? Em, to je grindcore, saj veste. Skratka, ujemite jih kje čim prej, nabavite kasetni demo, ko bo. Lepo je slišati, da niso Extreme Smoke 57 edini pravi grinderi v podalpski kneževini.

Sledili so Brutart, ki sem jih nazadnje gledal v Krškem, verjamem, da celo davnega leta 2011. Da so se vrnili na sceno kot odrsko aktiven bend, mi je bil jasno po njihovem špilu v Ortu januarja v sklopu On Parole – 15 let pogojne. Ki sem ga žal zgrešil. Da so spet nazaj v diskografskem smislu, je bilo popolno presenečenje, saj je kar naenkrat, kot strela z jasnega udarila novica, da se Brutart vračajo z albumom Wear My Skin, ki je nedolgo nazaj uradno izšel prek On Parole Productions, kjer so nazadnje povili album Mimic. Blaž Kelbl in ekipa je tako kranjski prostor napolnila z zvoki nove plošče, ki so mnogo bolj masivni kot njihovi prejšnji komadi, videli in slišali smo, kako je Blaž znižal vokale in zveni res death doomovsko, medtem ko je njihov ''signature'' vokal v stilu Gorefest prevzel bobnar. Novost je bila monolitna pojava dekleta, ki je skorajda laibachovsko stala na odru, gledala v eno točko in recitirala besedila ter tako zanimivo vizualno dopolnjevala bend, katerega gibi so vedno podobni plesu, ki ga verjetno plešejo plemena v Lovecraftovi kratki zgodbi Call Of Cthulhu, kadar prizivajo prihod Prvega med Ancientnimi. Fuck, to je res dober prikaz, upam, da se strinjate, haha. Masivno, razgibano in v ravno pravem času, da se ljudje zavejo, da kopiranje Kyuss ni doom (temveč stoner! ali pa desert rock!) in da death doom ni enako funeral doom ali pa doom ali pa doom metal. Zdaj ste zmedeni in tako je prav. Skratka, Brutart zvenijo zanimivo, dinamično, nepredvidljivo, čeprav se v slabih 50 minutah njihov nastop le spremeni v eno samo črno sled, ki nepredvidljivo gre proti končnemu izteku (po domače, proti koncu se malce vlečejo, hehe). Nabavite njihov nov CD or die trying!

Sober Assault, mladi thrasherji, ki jim imam čast slediti že od prve Špil Lige v mali dvorani Kina Šiška oktobra 2013, so vedno paša za ušesa. Resda se morda bojijo posneti pravi album in nas zato dražijo zgolj z demoti ali EP-ji, a v živo človek pozabi na tako malenkost. Namreč, mladi kvartet je pridobil na kilometrini, prepotoval vse žive klube od Marjanovega mlina do Bolgarije, trije od štirih članov pa so še kalili svoje sposobnosti v bendih Armaroth, Glista in Inmate. Nice! Od prvega do zadnjega komada so Sober Assault pičili hitro, udarno in žestoko. Nobenemu vratu ni bilo prizaneseno, nobeno uho ni ostalo brez doze distorzije, nobena čupica ni ostala pri miru, če ste pa poskušali preglasiti in prehiteti bend v intenzivnosti, ste bili pogubljeni že v naprej. Vsaka čast, nastop 1A, čeprav malce slabši zvok, a vseeno velik šus. Zdaj pa plata, fantje, a?

Zaključek je pripadel Noctiferiji, ki se te dni potikajo po Kitajski (spet!) in za katere sem nazadnje vedel (in videl ter slišal), da so posneli in prezentirali akustični album Transnatura. No, od njihovega kultnega nastopa v ljubljanski Drami je preteklo malo časa, a bend je zapustil Dame Tomoski, zamenjave še ni, hkrati pa je bil čas, da se akustični obraz Noctiferie skrije pred obrazem v železni (torej, metal!) maski. Tako smo prejeli dozo masivnega, zelo dobro zvenečega in aktualnega materiala z nove plošče PAX, plus še nekaj starih komadov. Noctiferia ne razočara – nastop je suveren, izveden v piko natančno, le govori pevca Giannija so malce prepocenski. In dolgočasni. Mogoče bi bilo treba tudi prevetriti setlisto (samo moje mnenje!), ker je izbor in zaporedje komadov tako, da sem sčasoma zgubil občutek za resničnost v podobi enega samega komada, ki se je vlekel kot polž. Uh, kako picajzlasti smo, Tegla, a? Kakorkoli že, super je gledati bend, kot je Noctiferia, ki ga vztrajno in sledeč lastni viziji žge že 20 let, v klubu, kjer je doma tako kot na velikih festivalih.

Summa summarum, Kranjski Metal Vikend je vsekakor živ in kaže, da ne bo uzrl klavrnega konca mnogih klubskih festov. Vsekakor pa je tudi sam Kranj v zadnjih letih postal odlična destinacija za vse, ki imate že poln kufer ljubljanskih klubov in potrebujete drugačno osvežitev, ter za vse, ki hočete poleg velikih in znanih tujih imen odkriti ali pa po dolgem času uzreti kakšno udarno domače, predvsem pa lokalno ime.

twitter facebook