recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

17. 2. 2014  Reportaža: Konec je tu!  (30. 1. 2014, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Pre-je-be-no!

Razprodan. Death. Metal. Koncert. Preberite še enkrat – na glas!

Že dolgo nisem uzrl razprodane Gala Hale na Metelkovi – vsaj ne ob dejstvu, da so ga razprodale tri death (!) metal zasedbe, ki – ko smo že pri tem – tudi dosti pogosto obiščejo Slovenijo. OK, saj v tem rangu vedno lahko računamo na Amon Amarth (katerim oznaka ''death metal'' še vedno bolj paše kot ''extreme metal'', oznaka, kateri sem se na začetku te reportaže namerno izognil, saj tja – po glasbenih značilnostih – bolj uvrščam hibride extremnih žanrov a la Behemoth ali Dimmu Borgir in kljub temu, da so FA iz paketa, ki nas je obiskal tisti četrtek konec januarja, mnogo bližje slednjemu kot pa oznaki death metal, ampak ajde), ampak – Kataklysm? Krisiun? Fleshgod Apocalypse?

Iskreno rečeno, nimam pojma, kaj je bil razlog za to, a nič ne de. Tako kot ne vidim smisla v filozofiranju, zakaj pride na nek bend zelo malo ljudi, na drugega zelo veliko in zakaj nekateri organizatorji kljub minusom še naprej delajo finančno vnaprej obsojene koncerte na propad, tako tudi po drugi strani, ko bi človek (ne le organizotor, ampak pripadnik scene nasploh) moral biti vesel, da v Sloveniji še nekdo razen Sabaton ali Amon Amarth lahko razproda koncert.

All in all – bilo je super videti okrog 300 ljudi (tudi iz okolišnjih držav – npr. nek tip se je z ekipo pripeljal iz Zadra, vsaka mu čast!) v starostnem rangu od 15 do čez 50, kako napolnijo Galo že od prvega trenutka, ko se odprejo vrata.

In tako so italijanski Fleshgod Apocalypse, ki smo jih nazadnje uzrli tudi na Metelkovi nekaj let nazaj (in sicer skupaj z Aborted ter Decapitated in Beyond Creation), začeli svoj concerto inferis že pred precej, precej polno dvorano. Italijanski kvintet, ki kljub temu, da ni izumil nič novega (vrtoglave hitrosti in simfoniko so mnogo pred njimi že učinkovito združili Emperor ali Dimmu Borgir), ima sledilce iz vseh vetrov. In ti so požirali vsak diabolični ton tega koncertnega manifesta od začetka do konca. Mislim, ljudem se je trgalo, pa čeprav zvok ni bil dober spljoh, ker se je slišalo le vokalov, klavitaur, semplov in bas pedalov. No, sčasoma se je skristaliziral. Ampak – to sploh ni bilo pomembno, saj so – ne glede na to, ali so igrali hit a la Violation iz Agony ali nove komade iz Labyrinth – ves čas prejemali zelo dober odziv. Skandiranje, dretje, norenje – vsega dovolj! Plus to, da fantje, ki zgledajo kot razpadli diabolični skladatelji iz neke nore zgodbe a la tiste o Erichu Zahnu (Lovecraft!), znajo povezovati program in so tako poleg bogate glasbene podlage celotnemu dogajanju dodali še pridih nekakšnega … mah, bom se kar ponovil diaboličnega Dekamerona. La dolce vita!

Za njimi so z mnogo boljšim zvokom in še bolj zmešano publiko nastopili brazilski death metal bojevniki (oz. kot jim rečejo Incantation – ''Warriors Of Blasphemous Reprisal''), Krisiun, ki so nas obiskali nekaj let nazaj z Malevolent Creation in Vital Remains in katerim poleg dolgotrajne kariere v brutalnem in diabolično obarvanem death metalu treba izraziti spoštovanje ob dejstvu, da so vedno ostali zvesti samim sebi, da delujejo in se obnašajo skromno in iskreno in da v njihova glasba brez pompoznosti in teatralnosti doseže maksimalni učinek. Conquerors Of Armaggeddon pač. Trio, katerega odlikuje kruleč vokal, raketno bliskajoč in natančen artiljerijski napad v obliki bobnarja Mad Maxa, morbidno dobre kitarske linije, ki vam nikoli ne skušajo pokazati, kako lahko v eno minuto stisneš 7.150.335,98 linij in breakdownov, in omniprezentna bas podlaga, je publiko peljal skozi svoj obširni diabolični opus – od Conquerors Of Armaggeddon do The Great Execution z izjemnimi hiti a la The Ravager, Descending Abomination, cover od Venom (Black Metal seveda) in The Will To Potency. Seveda se zgodi, da človek na trenutke kar odtava z mislimi, ker brutalnemu izrazu navkljub, Krisiun s svojim monotonim bobnarskim izrazom doseže učinek kakšnega norega rituala in s tem tudi transa in seveda povprečnem poslušalcu ne deluje tako bogato nasičeno kot Fleshgod Apocalypse, a vse pač ne more biti popolno.

Je pa odlična zlata sredina brutalnosti, epskosti in melodičnosti z vso močjo sijala ob nastopu kanadskih Kataklysm, ki že več kot 20 let vztrajajo v svojem videnju death metala, ki je iz kaotičnega izraza, ki ga je predstavljalo obdobje do leta 2000, prešel v skorajda popoidno nalezljiv, a še vedno agresiven death metal izraz, ki kljub tendenci k ponavljanju samega sebe in s tem posledično, predvidljivosti in občasne dolgočasnosti, še vedno sodi v vrhunec te moderne scene in šele v teh časih dosega svoj polni potencial. Mislim, ko smo jih prvič v Gali videli leta 2004 (ne mislim prvič v Sloveniji; nazadnje pa so bili v Gali par let nazaj), so že ob albumu Serenity In Fire pokazali, kako močan je lahko death metal, če vanj vpelješ dovolj iskren besedilni izraz (poln močnih čustev) in dovoliš, da stvar narekujejo kitare in bas bolj kot ultra kruleči vokal in super hiter ter nadvse kompleksen boben. Zdaj si pa zamislite, kako 10 let kasneje Kataklysm z albumoma, kot je In The Arms Of Devastation ali pa z zadnjim Waiting For The End To Come obvladajo svojo obrt.

In to so karizmatični vokalist Maurizio Iacono, basist Stéphane Barbe, kitarist Jean-François Dagenais in bobnar Olivier Beaudoin (ki je zamenjal originalnega bobnarja Maxa Duhamela, ki se zdravi od alkoholnih odvisnosti) dokazali v vsakem trenutku svojega skorajda 90 minut dolgega nastopa - od otvoritvenega komada, hita iz albuma In The Arms … Let It Burn pa vse do zaključnega tona pesmi Crippled And Broken (iz istega albuma).

Setlista se je gibala predvsem okrog zadnjih albumov. Poudarek je bil na že omenjenemu The Road To Devastation, ki so ga pri nas prvič predstavili z Behemoth in Aborted leta 2006, iz katerega so igrali še recimo otvoritvenega Like Angels Weeping (The Dark), z nekaj opazkami so se potikali po albumih Heaven's Venom in Prevail, izpustili niso niti Serenity In Fire (še posebej komad Blood Of The Swans, ki je sledil po odlični bobnarski solo točki), seveda pa so se najbolj ubadali z Waiting For The End To Come (plus nujni In Shadows & Dust), kar pa v tem slučaju ni bilo slabo.

Namreč, Iacono je celoten koncert – kot recimo Fleshgod Apocalypse pred tem – povezal v en koncept, ki že drugače veje skozi besedila Kataklysm – in sicer, ohranjanje lastne vizije v turbulentnih časih, ki od človeka narekujejo, da ne pozabi, kdo in kaj je, a se hkrati bori (sam ali z drugimi) proti tistim, ki mu skušajo vsiliti svoje nazore, agende ali način življenja. Mislim, kaj je lahko bolj death metal od tega? Posiljevanje trupel? Don't think so (pa čeprav me tovrstne teme pri Suffocation, Broken Hope ali Cannibal Corpse ne motijo niti najmanj, če me štekate).

Ampak že Chuck Schuldiner je z Death pokazal, kako je realnost bolj grozna kot slaba obnova nekega Argentovega filma v besedilih že petega, zdaj kultnega demota nekega X-benda. In temu primerno je vsak Iaconov govor padel na plodna tla. Ne verjamem, da se je komu zdelo, da monolitni frontman moralizira. Vsaka njegova beseda je delovala iskreno, spontano (pa čeprav verjamem, da so govori itak naučeni v večini primerov) in efektivno. In ko človek že komajda zadržuje energijo ob takem govoru, kaj se šele potem zgodi, ko celoten bend užge kak komad.

Mislim, ti tipi delujejo kot učinkovita vojaška enota. Mogoče to na nek način izpade popish, ampak so gibi celotnega benda delovali bolj odvisni od situacije na odru, ne pa toliko od nekih dogovorov v back stageu, kjer se odločijo za swinganje ob ritmu recimo nežnega dela komada Elevate ali sinhronega čupiranja ob thrashevsko obarvanem začetku komada Let It Burn. In nenehno so v gibanju, oder in folk na njem so jim kot domače igrišče, ob odlični zvočni in svetlobni podobi pa – skupaj z noreče drvečim folkom! – pa Kataklysm dokazujejo, zakaj njihove volje ni moč streti. Že več kot 20 let!

Bend, ki se izkaže tako na festivalih kot v klubu, je povedal, da jim je kljub mnogo ljubši, ker deluje vse skupaj bolje povezano na osebni ravni in da jim je tole bil eden najboljših špilov na tej turneji. In tole je vsekakor bila takšna izkušnja, ki je noben Metalcamp ali pa Metaldays ne more preseči, pa čeprav se ji vedno lahko izjemno približa.

V sneg odet, hladen januarski in to četrtkov večer je bil odličen dokaz, da je koncert lahko množično obiskan ne glede na kaj – jebeš krizo, jebeš vreme, jebeš denarne probleme: v tem večeru je bilo pomembno samo eno: FUCKIN' METAL.

Fotke: signing session v trgovini Master Of Metal – klik (by Cveto Ramšak)

Koncertne fotke: Tina Ahačič (L–D: Fleshgod Apocalypse, Krisiun, Kataklysm)

 

twitter facebook