recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

4. 11. 2012  Reportaža: Ko pač ni le en vikend kasnej'  (4. 11. 2012, Kostanjek)
Šus! Do! Jaja! Dobesedno!

Medtem, ko je Matevž doživljal tranzično izkušnjo na metelkovskem koncertu Caspian/Thisquietarmy/The Tides Of Nebula in medtem, ko je Andrej doživljal orgazmično izkušnjo na Vrhniki v objemu Rollin Bastards/Hellsword/Teleport, smo nekateri v majhnem, a koncertno precej aktivno kraju z luštnim imenom Kostanjek doživeli – če si sposodim izraz od vokalista zasedbe Embrace Of The Violent – Isusovo fešto!

Namreč, Kostanjek je znan predvsem tistim, ki ste aktivni sledilci ali celo protagonisti punk in HC-scene. Majhen kraj nad Zdolami (blizu Krškega ali Brežic, kakor pač hočete) nudi no bullshit attitude in plac za izvedbo koncertov, ko za malo para dobiš ogromno, ko je družba dobra, ko so vsi na podobnih valovnih dolžinah in ko za precej ur (pa ne (zgolj) zaradi alkohola in drog) pozabiš na to, da živiš v državi, ki si zasluži udar asteroida in vse biblične nadloge.

Tudi včeraj sem se tam ustavil po res dolgem času. Če sem malce ''frogijevski'', vam lahko povem, da ni bilo preveč ljudi, a za tisto špajzo, v kateri se je odvil koncert petih bendov, ravno prav. 4 € karta, kuhano vino, topli sendviči, HC-muska iz radia itd. Če ste imeli kak € viška, ste ga donirali za popravilo kombija headlinerjev iz Anglije, Egos At The Door – ne glede na znesek, je bila zahvala v obliki dobrega kuhanega vina.

Koncertni plac – 9 x 2 m. Old skul peč v kotu. Nekaj luči, super oprema, ubijalski zvok. Ni varnostnikov, ni seratorjev, ni naduvanih egotov. Na odru je le posavski death metal zvarek, ki jih zadnje tedne vse bolj spoznavam, ko skupaj nastopamo z Dickless Tracy. Reče se jim Embrace Of The Violent. Sekajo za znoret. Nepredvidljiv nastop je oblečen v zelo dober zvok in spontan humor vokalista, ki se ga spominjate iz Metalcampa – KLIK! Ki kruli odlično! Ob njem kitarist, katerega riffi so nalezljivi, ostri in čisti, poleg pa za moje pojme eden najboljših slovenskih death metal basistov nove generacije. Za njimi bobnar, ki ne tripa na death metal, zato pa naredi death metal zasedbe toliko bolj zanimiv. Vzdušje je super, tisti, ko poznamo komade, se deremo poleg. Deri po pički! Ostali uživajo, glavna benda … ma, kaj – vsi bendi uživajo v divjem nastopu! Odlično!

Za njimi oder zasedejo meni neznani hrvaški recimo emocionalni metalizirani … eh, kurc – emocorovci Dying In This Place. Medtem ko jim ne morem zanikati, da svoje inštrumente obvladajo vrhunsko in da od sebe dajo 100 %, imam občutek, ki mi kaže, da je zadeva taka bolj pozerska, trendi, mogoče fake. Vse zveni isto ali pa zelo podobno, na trenutke je kot nek pocukran college rock, potem pa je že agonija. Pa čeprav imajo brade. Zdi se mi, da obstaja mnogo boljših bendov v tem oziru, zato jih po dveh komadih raje preskočim. Ko voli, nek izvoli.

Prestava celotnega koncerta gre v višjo lego z odrskim masakrom posavskih udri'n'razbi hardcorovcev, Growing Rats, ki so me s svojim dinamičnim, iskrenim in šus pristopom vedno navduševali. Ne vem, če so se zdaj vrnili po dolgoletni odsotnosti, a gotovo je, da so igrali nove komade (poleg starih), da so v tisti špajzi naredili kaos med publiko, da s svojo energijo in nastopom peljejo scat večino tehničarjev nove dobe in da za razliko od bendov, ki ne znajo povedati nič pametnega, Growing Rats navržejo mnogo miselno provokativnih pesmi. Koncert je totalen odfuk, tako iz strani benda kot publike. Jim pa zagode zvok – fantje, bili ste enostavno prenaglas. Ne vem, od kod je ves čas med komadi nekaj delalo UUUUUUUUUUUMMMMMMMMMMM, ampak bilo je res moteče. Mogoče je to opazil tudi bend, ki je po mojem mnenju kljub annoying hrumenju svoj špil prehitro zaključil.

Kanadski The Valveenus, trio, so predstavili svoj kalifornijsko obarvan punk rock. Dober zvok, šus komadi, a malce preveč nja-nja-nja za moj okus. A dobro izpeljan nastop kljub temu, da je pevec/kitarist imel poškodovano nogo in je zato večino koncerta poškodovano mesto podpiral s starim stolom.

Ko sem po 5 urah že mislil, da je koncert zame žal končan, so na oder stopili angleški Egos At The Door, ki so dali vedeti, da je ta koncert toliko bolj poseben, ker so v prometni nesreči izgubili kombi, lahko pa bi tudi življenja. V tem oziru je potem bend odpičil 30 minut, ki so minile kot bi mignil. Medtem ko angleška scena danes razvija djent in večino časa bendi na odru gledajo v svoj inštrument, so EATD brez triggerjev, matric, metronomov in gledanja v inštrumente odpičili vrhunski set, ki navdihe gotovo črpa pri zgodnejših The Dillinger Escape Plan ali pa Converge, mnogi deli pa so me spominjali tudi na album Colors od Between The Buried And Me. To je kaos in pol.  Kričanje, razbijanje, disonanca, grmenje … vse je tu! Vsak izmed štirih obvlada svoj inštrument do obisti, približati se njihovim telesom med igranjem, pa je v večini tveganje hudega udarca – tistega iz filinga in ne jeze! Ne vem sicer, zakaj je na koncu kitarist igral v gati, pevec pa bil kar gol, ampak … Šus! Do! Jaja! Dobesedno!

V času, ko kriza stiska srca in denarnice, so take fešte daleč od klasičnih urbanih centrov še bolj urbanih dogodkov več kot dobrodošla alternativa. Če že ne bomo imeli denarja za potovanje v Ljubljano, Koper, Gorico, Maribor ali pa Avstrijo, bodo pa vsaj ponovno dobili na veljavi krivično zanemarjeni in spregledani mali klubi, za katere skrbijo mali ljudje, a z velikimi srci.

Zgolj še en vikend kasnej'?

twitter facebook