recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

22. 11. 2012  Reportaža: Ko Ljubljano obišče Antikrist ...  (21. 11. 2012, Cvetličarna Ljubljana)
Folk je končno prišel na svoje, vrgel stran vse verige, ki ga utesnjujejo na dnevni bazi in pokazal, da je živ. Kreator so dosegli svoje.

Video: Primož Novak Foto: Tina Ahačič

Včeraj je Ljubljano obiskala turnejska karavana, znotraj katere potujejo vsaj tri skupine, ki jih lahko označimo kot ekstremni metal – Kreator, ki je že od nekdaj med thrasherji veljala tako za drzno eksperimentalno ekipo, kot za izjemno agresivni thrash; Morbid Angel, ki so definitivno začetniki ekstremnega metala par excellence, hkrati pa še bolj znani kot (pre)drzni eksperimentatorji, katerih albumi so definitivno vsi po vrsti unikatni predstavniki svoje vrste; Nile, ki so nekoč veljali za ekstremno izvirne, zdaj pa le ekstremne, kar se tiče hitrosti in fizične obremenitve svojih članov. Fueled By Fire so po mojem bolj kot ne bili nepotrebna stvar, nujno zlo, če hočete.

A po vrsti.

Koncert, ki ga je obiskalo veliko ljudi iz domačih logov, pa iz Hrvaške in tudi iz Italije, je v času, ko nam ekonomski analitiki ne obetajo nič dobrega, ko Narava išče svoj krvni davek in ko politiki govorijo in delajo še večje sranje kot kadarkoli prej, tak koncert bil potreben. Extreme music for extreme people. Extreme aggression. Too extreme? Ni šans. Včeraj se je namreč pokazalo, da so bendi prišli kot naročeni, da res uresničijo besedno zvezo ''kruha in iger'', da nam dajo še tisti ''outlet'', ki ga potrebujemo zato, da si dokažemo, da smo ljudje, da smo živi in da nam bo slej ko prej dovolj. Kruh je drag, igre tudi – a je od slednjih vsaj včeraj bilo več efekta.

Oder so najprej zasedli kalifornijski predstavniki novo-oživljenega ameriškega thrasha, Fueled By Fire. Izvirni so tako v imenu (OK, prehitijo jih Bonded By Blood) kot v glasbi. Resda je thrash podmladek nove ere lepo zbral agresijo in vzdržljivost starih klasikov, a kaj, ko v večini primerov ostane zgolj pri tem. Warbringer so eni redkih, ki izstopajo pri tem, drznem si reči, da celo Havok in gotovo še kdo. A FBF preprosto ne. Dolgočasni, enolični komadi, tisočkrat prežvečene teme, nagovori tipa ''Do you enjoy this night of metaaaal?'' (btw, kaj bi dal, da bi nekdo rekel NEEEEEEEEE!) in tisti vseprisotni občutek dolgčas vzbujajočega deja vuja. Pass me by, please.

Nile so že bili druga štorija. Več ljudi pod odrom, bend z daljšim stažem, več izkušnjami in garantirano preizkušen šus v glavo, death metal vrhunskega kalibra, ki ga v teh časih človek še tako pogreša. A ne toliko včeraj. Nile so namreč po mnogih letih dobili nehvaležno vlogo podpornega benda. In bend, ki šopa že 20 let, ima 7 plat zunaj in je vajen biti headliner, se v vlogi predvozača nekako ne znajde. Morda je temu botrovala tudi slaba zvočna slika, ki je – roko na srce! – pestila bolj bend na odru kot nas pod njim, a prav videlo se jim je, da ni njihov večer. Kljub temu pa niso bili tako slabi. Še vedno so odigrali železne hite (vedno (!) paše poslušati Kafir! ali pa Defiling the Gates of Ishtar) , jih odpičili do pike natančno, bend je usklajen kot dolgoletno izkušen in utečen tim, pa tudi nove komade so izbrali take, da jih je bilo užitek poslušati in gledati. A v zvočnem šundru so razen s par izjemami predstavili tak vtis, kot bi poslušali ves čas en komad. Več sreče prihodnjič … Da ne bomo spet poslušali, da smo nehvaležni in nergači, bi rad povedal, da so me Nile le navdušili do te mere, da sem nekaj fičnikov le zapravil za njihov najnovejši CD. Seka! Pa tudi drugim ljudem ni bilo tako slabo, glede na ves kaos pod odrom.

A večje navdušenje so ustvarili Morbid Angel.

Čeprav se vsi res neumno bojijo, da bodo Morbid Angel od izida albuma Illud Divinum Insanus svoje koncerte pretvorili v rave party, vas lahko potolažimo, da v živo vsaj do zdaj nikoli niso igrali hitov, ki bi sodili v Gaviolli ali K4. Pač, tipi so lepo pičili set preizkušenih klasik, ki je bil precej podoben tistemu iz Maribora leta 2008, z izjemo dveh ali treh novih komadov. A to ne moti. Jebat ga – Immortal Rites človek lahko posluša nonstop. Zato pa so tudi odigrali večino Altars Of Madness, obliznili pa so tudi ostale plate, z izjemo albuma Heretic, za katerega mi ni jasno, zakaj se mu izogibajo. Seka za popizdit! Bend je v živo še vedno neustavljiva sila, ekstrem v vsej svoji slavi. Karizmatični David Vincent (all hail usnjene hlače!) vodi svoje soborce skozi mračna prostranstva njihovega obsežnega opusa, ob njem se z riffi in demoni ter solažami koljeta Trey Azagtoth in Destructhor, za bobni pa še vedno Peta Sandovala nadomešča (vem, eni pravijo, da je Pete še v bendu, drugi, da ni … Santa Barbara me pač ne zanima, tako da se bom držal uradne izjave, da je Yeung začasni član) mladi Tim Yeung, ki se je kalil v Hate Eternal, Vital Remains, Divine Heresy in še marsikje. In čeprav Yeung je neverjeten bobnar, mu manjka tisti ''sandoval'' faktor – ko si v ozadju, a hkrati ves čas omniprezenten. Namreč, Yeung se kot šovman tako meče v ospredje, da že glava boli. Kot bi gledal tisti posnetek This Drummer Is At The Wrong Gig – ampak v Morbid Angel verziji. Oladi malo … Ampak, tako stvar se da oprostiti. V bistvu, ko smo slišali vse, kar so nam ponudili in ko je bend šel v zaodrje vedoč, da je za sabo pustil opustošenje, smo mi, navadni smrtniki, lahko zgolj prosili za še.

In dobili smo še – dozo Kreator in njihovega novega Fantomskega antikrista.

Album je dober, bend je utečen in energičen, oder so imeli fantastično urejen. Mille Petrozza (foto: Tina Ahačič) je še vedno eden najbolj divjih frontmanov v thrashu, ki je povrh vsega daleč od kakšnega ameriškega patriot douchebaga ali pa faliranega razrednega klovna. A govore ima iste že od leta 2002. Pa tudi setlista z izjemo novih komadov ni kaj drugačna. A vseeno so Kreator naredili tak kaos, da sem mislil, da bo Cvetličarno razneslo. Moshpit se ni ustavljal, valovi folka so se razprostirali od ene strani dvorane do druge. Folku se je trgalo. To je bilo nekaj za videti. Pa naj je bil komad Civilization Collapse ali pa Endless Pain, ni bilo pomembno – folk je končno prišel na svoje, vrgel stran vse verige, ki ga utesnjujejo na dnevni bazi in pokazal, da je živ. Kreator so dosegli svoje. Pa Johny Cash intro vedno sede. Večer je obetal in izpolnil pričakovanja, vsaj v večini primerov. Pivo je predrago, nekateri ljudje se v moshpitu ali izven njega še vedno obnašajo svoji kmetavzarski naravi primerno (pač, ni treba tepsti ljudi po glavi v moshu ali pa polivati pir z balkona po drugih ljudeh), a vseeno je Cvetličarna kar dobra alternativa Kinu Šiška ali Metelkovi. Me zanima, kaj bo še prišlo sem …

Upam le, da vsaj tako kmalu to ne bodo spet Kreator, fantastičen včerajšnji koncert gor al' dol.

twitter facebook