recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

reportaža

8. 7. 2019  Reportaža: Kill, Torture, Brutalize  (6. 7. 2019, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Mosh Beach Party par excellence!

Mosh Beach Party … ko pričakuješ koncert zunaj, a se zgodi znotraj. Julija. V odlični Gala Hali. Ki pa ni zaradi tega nič manj vroča. Okrog 250 duš segreje še tako ohlajen prostor. Mah, kaj bi jamral – bilo je vroče, bilo je mokro, bilo je dobro … kot odličen dan na plaži, s tem, da si se pač ohladil po špilu, ko je Ljubljano obletela večerna nevihta.

Je pa to bil prvi nastop ameriških deathcore težkokategornikov Whitechapel v Sloveniji. Ameriški sekstet, ki ga tvorijo Phil Bozeman na vokalu, kar trije kitaristi – Alex Wade, Ben Savage, Zach Householder, basist Gabe Crisp ter session bobnar Alex Rüdinger, je v sklopu obsežne evropske turneje, na kateri promovirajo odlični najnovejši album The Valley, torej končno obiskal Slovenijo. In s tem razveselil veliko množico ljudi, ki so prišli celo iz Avstrije in Italije, da so videli to brutalno čudo.

In koncert si bodo že gotovo zapomnili zaradi odličnih domačih predvozačev Morywa, ki jih lahko poimenujem kar Morrywah (pisano z Meshuggah črkami), saj zvenijo prav tako kot omenjeni Švedi. In to je mišljeno kot pohvala. Če je takih bendov recimo na Hrvaškem kar precej, so v Sloveniji samo oni. Štajerski kvintet, ki ga tvorijo bobnar Nikita Herman, basist Matic Mušić, kitarista Miha Klančišar ter Simon Fabjan in vokalist Gašper Podbregar, je odpičil zelo dober set. Iskreno, nisem fen take glasbe, a treba je priznati, da je nastop Morywe enakovreden nenadzorovanem izbruhu supervulkana. Čeprav bend deluje monolitno v smislu premikanj po odru, pa je njihovo skorajda hipnotično tribalno udrihanje po bobnu, ki mu sledijo res heavy kitare in več kot masten bas, vse skupaj pa okrona monoton (mišljeno pozitivno, saj samo nadgradi že tako minimalistično heavy dinamiko benda) vokal, več kot energično. Res nisem doživel, da bi me tako statičen bend tako … energiziral. Kot rečeno, nisem fen take glasbe, tako da sem recimo ob koncertu Meshuggah vrsto let nazaj v Zagrebu skorajda zaspal, a kdo ve – morda sem potreboval naše gore list, da mi je zbudil interes do te zvrsti.

Vrnimo se h koncertu – Morywa so torej pičili kot tank, rušili vse pred seboj. Bend je z novim vokalistom in kitaristom (dve osebi, ki sta nadomestili Petra Gologranca, ki ga danes lahko srečate kot nadvse kul prodajalca v celjski izpostavi BAM-a) uspešno zapolnil vrzel, ki jo je zapustil omenjeni vokalist/kitarist, v kar pa ste se že itak lahko prepričali v prejšnjih mesecih. No, v Gala Hali so samo še dokazali, zakaj si zaslužijo iti še višje. Odličen nastop, rušilna energija in odlično vokalno povezovanje. Res WOW!

Ker v primerjavi z niimo so Whitechapel bili kar … povprečni. Tu-pa-tam kakšna beseda vokalista Phila (pa še to je bilo opozarjanje, naj folk ne meče stvari na oder), precej tišja kitarska slika (kot mi je nekdo obrazložil, je to tipično, če uporabljaš digitalne ojačevalce Kemper, če sem prav razumel). Ustavimo se tukaj – bend ima 3 kitare. TRI! To bi torej moralo biti super heavy. Pa ni. Je medlo in tenko. Kako to vem? Ker se sliši. Oziroma se je slišalo, ko je v drugem komadu crknil bas (ali pa bas ojačevalec). Šele, ko je možakar vklopil bas nazaj, je začelo spet grmeti.

Ampak stopimo zdaj nekaj korakov nazaj. Whitechapel so v poplavi ameriških deathcore bendov gotovo eni tistih, ki z razlogom izstopajo. Odkar jih je leta 2008 prevzela založba Metal Blade in so izdali danes klasično mojstrovino This Is Exile, so možje iz Nashvilla, Tenesee samo napredovali. Mislim, napredek iz This Is Exile v A New Era of Corruption je več kot očiten … ampak potem naprej, je samo WOW. OK, ratali so bolj djentish, ampak vseeno – vsa evolucija, ki je zdaj rezultirala v mojstrskem albumu The Valley, je bila smiselna, naravna in je držala bend stran od tisoče karbonskih kopij.

In seveda komaj čakaš videti tak bend in upaš, da bodo dali vse od sebe. In roko na srce – so. V po moje temperaturi nad 50 stopinj so na polno žgali eno uro. OK, niso odigrali celega seta kot so ga drugod, ampak, kdo bi jim zameril. Na odru je treba dihati, paziti, da ti švic ne pride v oči, na malem odru Gale Hale je le treba paziti, da ne stopiš na opremo sočlana benda, potem pa še upati, da iz publike ne prileti beach ball ali pa v vsesplošnem norenju kakšna piksna pira/Monsterja ali pa kar sam kak ne-bodi-ga-treba. No, eden je, pa ga je bendov roadie vrgel z odra dol. In žal je možakar priletel mimo folka v tla. Na srečo se ni končalo huje. Ali pa s smrtjo.

OK, na koncu reportaže imamo dualizem občutkov – povprečni nastop (primerjajmo njihov nastop s katerim koli The Black Dahlia Murder nastopom v Sloveniji (tudi v Gala Hali davnega 2009) in vam bo jasno, kaj mislim. A po drugi strani, bend je dal ob nečloveških pogojih visoke temperature vse od sebe in res dobro prezentiral svojo obsežno diskografijo. Izbor pesmi je bil odličen in novi material res seka na polno. Seveda si želimo, da bi igrali dlje, saj imajo ponuditi marsikaj, a po drugi strani – človek jih šteka. Piči ti extremno glasbo na 50 stopinj 90 minut. Saj so le ljudje.

Kakorkoli že … na srečo so nam metal bogovi naklonili še eno priložnost, saj bodo Whitechapel skupaj s Kataklysm, Fleshgod Apocalypse ter Dyscarnate nastopili v Bohinjski Bistrici 29. novembra letos. V sklopu festa Winterdays Of Metal. Takrat vsaj vročina ne bo izgovor …

Fotke: Hana Slapar

twitter facebook