recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

27. 6. 2013  Reportaža: Junijski death metal spektakel  (4. 6. 2013, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Tudi brez Franka Mullena so Suffocation lahko Suffocation. In to kako!

Vem – skoraj en kurčev mesec mi je trajalo, da sem napisal tole reportažo. Uporabil bom stari izgovor – slabo sem se organiziral in se prepustil vsakdanjemu iskanju načinov preživetja pred pisanjem o odličnem koncertu, ki se je zgodil na tisti oblačni torek, 4. 6. 2013.

Ko človek izve, da v mesto pridejo Suffocation, je logično nabrit do konca. Gre vseeno za bend, ki je učvrstil pojem brutalnega death metala, ga utelesil s furiozno silo in ki ni niti enkrat izgubil kančka integritete ne glede na čas, pogoje s strani založbe ali izzive, ki jih je v vsakdanjem življenju moral doživeti vsak član trenutne in prejšnjih postav. Dilema novega bobnarja se je po odhodu Mikea Smitha že razblinila, ko smo lani (klik! – tekst, klik - video) v Ljubljani gledali Davea Culrossa, starega mačka ameriške death metal scene, kako na divjaški način nadaljuje nesporno zapuščino tako Mikea Smitha kot Douga Bohna.

A dejstvo, da je Frank Mullen še vedno uraden član benda, a da zaradi življenjskih obveznosti ne more več toliko nastopati z bendom kot prej, je postala precej mučna realnost, kot fakt recimo ekonomistov, ki vam danes vsak dan trobijo, da denarja ni več in da je svet v pizdi. Suffocation brez Franka? Lanski koncert z Billom Robinsonom, ki je drugače 1A vokalist, kar sem videl na lastne oči na Dunaju aprila letos (klik!), me je vsaj iz tega stališča razočaral.

Spraševali smo se, kdo bo Franka nadomestil na prihajajoči evropski turneji in kmalu izvedeli, da bo vokalno grmel John Gallagher, kitarist/vokalist Dying Fetus. Ki je v svojem bendu znan kot siva eminenca, odličen muzičar in prekleto dober kruljač. A frontmen Suffocation? Substitut Franka ''The Tanka'' Mullena? Ta človek se sploh giblje po odru, ko nima kitare v roki? Vsa ta vprašanja so rojila po betici, dokler organizatorja Dirty Skunks nista objavila posnetka iz ameriške turneje, kjer se je Gallagher izkazal kot živalsko nor frontman. Od takrat naprej sem komaj čakal, da pridejo Suffocation v Ljubljano in opravijo svoje delo kot se šika.

Šele potem se človek zave, da so death metalci iz Rhode Islanda s seboj pripeljali še tri ameriške bende, od katerih sta se dva že odlično predstavila slovenski publiki – Cephalic Carnage že nekajkrat (klik – video), Havok enkrat (video – klik); prvič pa so se predstavili Fallujah.

Fallujah prihajajo iz Kalifornije, domujejo pri znameniti death metal založbi Unique Leader in svoje inštrumente obvladajo do obisti. Res, mladeniči znajo izrabiti maksimum iz svojih inštrumentov. A imajo velik problem – nerazločen zvok. Ob brnenju bobnov in prevladujoči matrici ter nerazpoznavnem krulečem vokalu smo lahko od polurnega nastopa odnesli le nekaj slabega. Resnično je bend prav odbijal s svojo mineštro death metala, black metala, simfonije in kakšnega, nepretirano izraženega, a vseeno prisotnega groova. Naj me koklja brcne, če sem prepoznal en komad kot nekaj smiselnega in sploh poslušljivega. Res škoda. No, deloma je kriv slabši oz. preveč nasičen zvok, a verjamem tudi, da Fallujah trpijo za tipično boleznijo novodobnih extreme metal bendov – ne znajo napisati pesmi. Milijon not in udarcev v sekundi, vse skupaj zavito v hitrost in brnenje ter seveda motečo matrico. Prvič se je dejansko zgodilo, da je klaviatura (prek matrice) bila zvočno prevladujoč inštrument. Video dokaz – klik!

Mnogo večji kaos so izvedli mladi, a v zadnjem letu neverjetno aktivni thrasherji Havok (intervju – klik), ki so svoj brutalen nastop začeli s hitom Covering Fire iz albuma Time Is Up (klik). Od prvega udarca dalje so David Sanchez, Reece Scruggs, Pete Webber in novi basist Michael Leon pokazali, da si med novimi ameriškimi thrash bendi zaslužijo vso hvalo. Dejansko je to eden redkih mladih thrash bendov iz ZDA, ki je tako efektiven kot recimo Warbringer. Če jih primerjam s kakšnimi Bonded By Blood pa sploh. Bend je igral večinoma material iz druge plate Time Is Up, a nam je postregel tudi z naslovnim singlom lani izdanega EP-ja Point Of No Return ter z nekaterimi novimi hiti. Havok so izkoristili dober zvok in resnično prikazali moč svojih pesmi. Temu primerno se je folku trgalo do konca in kljub temu, da so Havok za marsikoga le drugorazredni Slayer klon (avtorju te reportaže so daleč od tega, btw!), so tokrat spet pokazali, da ne poznajo šale. Je pa res, da so govori bili isti kot lani in odrska mimika predvsem drugega kitarista Scruggsa zgleda prav naučena. A če imaš na odru manijakalnega frontmena, kitarista/vokalista Sancheza za njim pa živalskega Peta Webbra, se to kmalu pozabi. In super je bilo tudi to, da so uspešno igrali kljub počeni struni v enem komadu, kar je Sancheza spremenilo v zgolj vokalista – a je le-ta svojo nalogo kot zgolj pevec opravil odlično. Video dokaz – komad Scumbag In Disguise (klik!).

Moram priznati, da me je nastop koloradskih hidro-grinderjev Cephalic Carnage po svoje razočaral. Zdi se mi, da od leta 2006, ko sem jih prvič videl (z vrhunskim nastopom leta 2009), so iz leta v leto nekako bolj utrujeni, manj fokusirani in kot bi gubili nekdanjo moč. Mogoče pa je to le zaradi tega, ker so Havok res delovali kot jedrski napad v primerjavi s Cephalici. Mogoče je to tudi odsotnost bobnarja Johna Merrymana, ki se doma ukvarja z otrokom, pa čeprav nadomestni možakar, Patrice Hamelin (ex-Martyr, Beneath The Massacre, session bobnar od Gorguts), res dobro igra. A nekako to ni to. Tudi vrnitev basista Nicka Schendzielosa, ki se je drugače zadnjih par let bolj mudil z Job For A Cowboy ni izboljšala situacije. No, Cephalic Carnage niso bili tako slabi – le malce bolj mlačni kot običajno. Kljub temu pa je bilo kul to, da niso igrali le ustaljenih hitov a la Endless Cycle Of Violence ali pa Kill For Weed oziroma Lucid Intervall, temveč, da so se – še posebej v drugem delu koncerta – osredotočili na njihov s travo prepojen, dumersko zveneč material, kar je pa nastopu vseeno dalo nek čar. V kombinaciji si hitrimi komadi, seveda. Na srečo pa je lahko špil še tako slab, a humorni vložki vokalista Lenziga Leala vseeno pripomorejo k boljši atmosferi. Komad Black Metal Sabbath, kjer so se vrhunsko norčevali iz tr00 norsk arysk black metalcev, pa tudi ne škodi. Video prikaz – klik!

Človek bi že lahko obupal od moči kar treh energičnih bendov, a nihče ne gre domov pred Suffocation. Ti so morda igrali malce skrajšan set, pa tudi kot kip miren basist Derek Boyer (zjebal si je vratno mišico) tudi ne pripomore k nekem super vtisu, a od – spet isto! – prvega tona komada Thrones Of Blood dalje smo dobivali, kar smo hoteli in iskali. BRUTAL DEATH FUCKEN' METAL!!! Sound je bil odličen, nastop pa manijakalen, k čemur so pripomogli predvsem nori kitarist Terrence Hobbs (katerega smo pred nastopom intervjuvali, kar upam, da boste lahko videli kmalu), uničevalno nor bobnar Dave Culross in seveda nadomestno globoko grlo, John Gallagher, ki je s prvim gromečim kruležem razblinil vse dvome. Začel se je kaos, ki je v krvavo jebačino pognal tako bend, kot folk, ki je norel do zadnje minute. Kakšna norija!  Ob starih hitih pa tudi ob novih komadih iz plate Pinnacle Of Bedlam (klik) a la Rapture Of Revocation, My Demise ali pa As Grace Descends folk ni dal miru. Tako smo na odru lahko videli nenehne stage diverje (med njimi je bil moteč lik v majici od Dimmu Borgir, katerega smo vsi imeli poln kurac, a ga Gallagher ni hotel kar tako lansirati z odra – jebat ga, slučaj Randy Blythe je pustil svoje posledice!) in prvič po dolgem času tudi stage diverke. Na oder zvabljena dekleta (med njimi tudi naša Nikolina) so dala vse od sebe, da so komadu Pierced From Within dale veljavo in pol. In potem so skakale in skakale, da je bilo veselje. Koncert je vsekakor bil boljši kot tisti julijski lani in Frank bi lahko bil ponosen. Video dokaz – hit komad Liege Of Inveracity (klik).

Po koncertu se raja še ni tako hitro dala domov, tako da so bendi in ostali še lahko uživali v alkoholu, travki in drugih dobrotah. Vsekakor so Suffocation spet pokazali, zakaj so na prestolu brutal death metal kraljestva, a naslednjič si pa le želimo na odru spet videti dobrega starega Franka The Tanka.

Video: Primož Novak @ ProfanityTV

Foto: Tina Ahačič

twitter facebook