recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

reportaža

12. 5. 2018  Reportaža: Južnjaško nelagodje v Gromki  (8. 5. 2018, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
''Metelkova is the new New Orleans!''

Zimzelena uspešnica poje ''Ne čakaj na maj.'', a to preprosto ni bilo mogoče. Že samo prvi teden maja je na področju ekstremne glasbe ponudil Sloveniji več kot dovolj – 4. maja so Velenje razturili grški black metalci Rotting Christ, 6. maja so Novo Gorico dehumanizirali kultni industrialci Godflesh, 7. maja je ljubljanski Orto bombardirala black metal karavana z Marduk na čelu, torek, 8. maj pa je bil rezerviran za enega najbolj znanih sludge metal bendov, zloglasne EyeHateGod iz New Orleansa, ki so s svojimi težkimi riffi in vokalno agonijo resnično navdušili Gromko na Metelkovi.

EyeHateGod so eden najbolj znanih predstavnikov sludge metala. Korenine te glasbene zvrsti pomembni akterji, kot so Down, EyeHateGod, Soilent Green, Iron Monkey, Crowbar in še kdo pripisujejo zahodnoobalni zasedbi Melvins in albumu Gluey Porch Treatments, ki je izšel leta 1987. A prav omenjeni bendi iz New Orleansa, kjer se stika ogromno kultur, kjer z roko v roki hodita megalomanski blišč in popolna beda, kjer vsaka močnejša tropska nevihta prinaša skrajno negotovost in ki je svojevrsten Detroit na obali Mehiškega zaliva, so tisti, ki so utrdili sludge kot ga poznamo. Sludge je težak, mračen, surov. In vse to več kot dovolj predstavlja zasedba EyeHateGod, ki je Slovenijo obiskala, če se pisec te recenzije ne moti, že tretjič.

Kot predskupina so nastopili domači Iamdisease. Čeprav se sprva zdi, da je vsestranski odbiti humorist, organizator Kiborg Spužva Booking, ki je koncert organiziral v sodelovanju s ŠKUC Bubo, izbral Primorce samo zaradi tega, ker se njihovo ime tako super sklada z imenom EyeHateGod, pa je že po prvih parih sekundah njihovega nastopa bilo jasno, da bolj primerne predskupine ne bi mogli izbrati. Iamdisease in EyeHateGod si v bistvu delijo veliko skupnega, čeprav so tematska in tudi glasbena izhodišča precej različna.

Kriki vokalista Marka Rusjana so podobni krikom Mikea Williamsa. Kitarski riffi Iva Lozeja so kombinacija hardcora, punka, dooma in sludge riffov, s čimer se izraža očitno podobnost z EyeHateGod, čeprav zaradi hitrejših bobnov kitara Primorcev na prvi posluh deluje drugače. Tudi bas podlaga, ki jo tvori kitarist thrash zasedbe Lintver, Tilen Grandovec, ni nič manj mastna kot bas podlaga Garyja Madderja – v obeh slučajih gre za žmoht, težo in potres. Razlika pa se le pojavi v bobnarski podlagi – medtem ko EyeHateGod bobnarske ritme osredotočajo na tisti tipični počasnejši masivni sabbathovski bluesy gruv, so Iamdisease z bobnarjem Tomažem ves čas poudarjali kombinacijo hardcora, punka, sludgea in celo grinda. Vsekakor so Primorci tudi bili precej hitrejši. V vsakem slučaju pa Iamdisease ne govorijo veliko, raje se osredotočijo na res energičen in iskren nastop, ki je veliko množico v Gromki pripravil na trenutke tudi do plesa. Če imate možnost, jih poglejte danes v Lendavi oziroma jutri v Novi Gorici na Tomotovem memorialu, ki se bo odvil na Mostovni in kjer bodo igrali še Hellcrawler, Fršlus in Grable.

Po krajši pavzi so oder zasedli bobnar Aaron Hill, basist Gary Madder, kitarist Jimmy Bower in vokalist Mike Williams ter pričeli z dobro uro trajajočim ''southern discomfortom''. Manjkal je drugi kitarist, Brian Patton, a manko druge kitare ni bil opazen, saj je že od prvega tona dalje bilo jasno, da bo koncert nenormalno glasen. Čeprav vemo, da je klub Gromka na pogostem udaru s strani predstavnikov oblasti predvsem zaradi pritožb sosedov, ki jim nekako ni jasno, da življenje ob coni, ki je polna klubov in glasbenih dogodkov, terja tu pa tam kakšno uro hrupa več, in je bilo za pričakovati, da glasnost koncerta ne bo prinesla veliko dobrega v tem oziru, pa je gotovo, da je Gromka idealni plac za koncert takega benda. Minimalno razsvetljen prostor, velika masa folka, ki v slabo prezračenem prostoru švica na polno, črni zidovi, s katerih bi se v parih urah gotovo začel cediti kondenz, bend, ki je bil vidno utrujen ali pa zadet kot mina ali pa oboje in nevihta zunaj – welcome to New Orleans, Metelkova, baby!

Med komadi so seveda prevladovali počasnejši, sludgy komadi, ki so premikali telesa, pozibavale so se glave, tu pa tam je celo kdo zaplesal. A v nekem trenutku se je eden dodobra pijan in vidno siten obiskovalec razživel do te mere, da je začel kar fizično obračunavati z ostalimi in mu je zato sledila hitra odstranitev na dež. Bend se ni dal veliko motiti, na trenutke je delovalo celo, kot da bi igrali samim sebi, saj je komunikacija pevca bila cinična, minimalistična, dostikrat bolj namenjena zgolj bendu, določeni člani publike so v alkoholni ekstazi vztrajno kričali ''fuck you!'', kar ni pripomoglo k izboljšanju odnosov, a kaj č'mo. To je le EyeHateGod koncert, ne pa Cankarjev dom. Tudi sam bend je na trenutke deloval, kot da ne bi vedel, katere pesmi igrati, čeprav to lahko zagovarjamo z možnostjo, da bend preprosto na licu mesta prilagaja setlisto glede na okoliščine, kar je zelo Fugazi od njih. A komadi so bili odigrani močno, prepričljivo in res mastno. Kitara je rušila zidove, boben je svingal in gruval na polno, medtem ko je bas konkuriral vsem možnim potresom. Tudi med komadi, ko še tistih mini govorov Williamsa ni bilo, je piskala Bowerjeva kitara. Odziv 99 % obiskovalcev? Ekstaza. Odziv sosedov? Prihod policije.

Če smo torej imeli izpolnjene vse kriterije odličnega EyeHateGod koncerta, torej deževni večer, temačni klub s slabim zrakom, vidno okajena večina folka, težki in mastni riffi, potem je bil prihod policije le pika na i. Verjamem, da se organizatorjem ob morebitni položnici zaradi preseženih mej hrupa ta pika na i zdi bolj kot žebelj v finančno krsto, a priznati je treba, da je zadnjih 20 minut koncerta s tem dobilo dodaten čar. Malo pred enajsto je namreč tonski mojster Marto, ki je, ko smo že pri tem, naredil res odličen zvok v Gromki, prek mikrofona prosil bend, naj utiša zvok na minimum, kar je Američane sprva zmedlo, nato spravilo v dvom, nato pa iskreno in cinično nasmejalo ter šokiralo hkrati. Bower je trdil, da tega ne bo storil niti pod razno, Hill je pokazal, da sploh ne more bobnati tišje, tudi Madder je bil v očitni zadregi, da bi igral sludge na sobni glasnosti, medtem ko je Williams v pravem ''boli-me-kurac'' fazonu izjavil: ''Kaj? Znižajmo naj glasnost?! Ni šans. Ne bomo se pustili utišati. Bomo pa poskrbeli, da bodo zaprli klub, haha!'' Bend je tako nadaljeval do konca, pri tem poslal represivne organe u kurac, ljudi spodbudil k nemirom na plesnem podiju in nato kar naenkrat prišel do konca seta, se iskreno zahvalil ljudem in to je bilo to.

twitter facebook