recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

29. 9. 2013  Reportaža: Jesenski hitrostni napad  (24. 9. 2013, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
Ko je človek že sit pogrevanja stare Motörhead čorbe …

Foto: Nina Grad @ Rockline.si

Začuda je drugi jesenski dan bil precej sončen, kar se mi je zdelo hkrati zabavno in malce ironično. A tako kot se je zdel energičen sprva, je skozi dan vsaj nekaterim izčrpaval življenjsko energijo. V tej točki se zahvaljujem kolegici Nini iz Rockline.si, da me je sprovocirala, da kljub vsemu zajebem kvazi starostno počutje in občutenje ter se narišem na hitrostni underground dogodek.

''Hitrost. Spet ta beseda. Ali imate v prihodnosti kakšne težave z Zemljinim gravitacijskim poljem?'', če malce (in verjetno fizikalno napačno) parafraziram sceno iz filma Back To The Future 1. Da, hitrost. Namreč, to je bila edina konstanta v tem izračunu in enačbah, ki so pripeljale do rezultata. Konstanta je torej bila hitrost, x, y in z pa so bili domači Teleport, Hellsword in ameriški Speedwolf, o katerih vem le toliko, da pičijo ''hitro, prljavo'' in imajo jebeno dober spot za komad Denver666 (klik).

Večer so pričeli Teleport, katerih že dolgo nisem videl, vem pa, da so nedavno nazaj posneli nov material, ki bo v obliki demota z naslovom Stellar Damnation izšel kmalu. Tako vsaj trdijo na svojem Facebook profilu. No in naj že takoj povem, da so od vseh bendov Teleport bili zmagovalci tega večera. Zakaj?

Čeprav smo predvsem ''kolegi'' muzičisti naklonjeni k temu, da drugim ''kolegom'' muzičistom gledamo pod prste (ne skozi!, ampak pod), da vidimo, koliko fušajo in se temu primerno sami počutimo bolje (''Nisem edini!''), je tukaj gledanje pod prste bil čisti užitek. Kitarist/vokalist Jan in drugi kitarist Blaž sta delovala zelo usklajeno. Prav želel sem si posneti to dogajanje z dvema kamerama in posnetka v dveh različnih kadrih, a istem času predvajati na zaslonu, da vidim, koliko sta pravzaprav usklajena. Ampak če pustim picajzlanje s prsti pri miru, me pri Teleport navdušuje to, da res igrajo dinamično in zelo zanimivo ter seveda agresivno metal glasbo. Vplivi Voivod se čutijo prav tako kot vplivi Exodus ali Vio-Lence oz. zaradi nepretirane surovosti zvoka mogoče delujejo kot bi na njih več kot dovolj vplivala kultna plata Game Over od Nuclear Assault. Ne rabiš ne vem kak ''ferš'', da izpadeš brutalno! Deri! Basist Lovro je mogoče deloval malce izven vsega, predvsem zaradi premočnega, a hkrati preveč ''penk-penk'' zvoka basa. A vsi trije delujejo kot tornado, kar le še dodatno izboljša občutek, ki ga ustvarijo odrski okrasi (gas maske FTW!). Zadaj – ozadje je drugače krasil res dober simbol od Speedwolf! – je tolkel, kompleksiral (ne kompliciral!) in stvar vzdrževal Toni, ki se resda včasih kar lepo zaplete, ampak ob že tako norih ''drum fillih'' človek dobi občutek, da je pač zajeban jazzer v metal bendu. In sound sner bobna? Total Darkness Defenders Of Justice worship. Duplo deri! Bend nas je peljal skozi klasične hite in nekaj novih stvari, vključno z enim instrumentalom, ki je res deloval kot instrumental in ne zgolj kot komad, ki je že pripravljen za besedilo, a le-tega še ni. Žal ne morem reči, da so bili do potankosti tako ''stelarni'' (!), kot sem opisal na začetku, a kiksom navkljub je tole bil najboljši bend večera. In komaj čakam, da jih vidim ta četrtek, 3. 10. v sklopu prvega koncerta Kadilnice Of Death (Orto bar, skupaj z Mephistophelian in Nephrolith).

Sledili so Hellsword, ki so se predvsem odrsko precej popravili. Poleg tega, da je trio Mike Manslaughter – Mark Massacre – Iron Fist že tako utečen in komforten s svojimi vlogami in prisotnostjo drug drugega na odru (ni bitke egotov, če poenostavim!), da bi človek skorajda lahko trdil, da delujejo na telepatskem nivoju – no, poleg tega so Hellsword še totalno ''up-datali'' svoj imidž. Usnjene hlače, bullet belt, majice od Nifelheim, Hellhammer in Onslaught, da ne omenjam Mikeovih brčićev in Iron Fistove Sodom 1984 Angelripper čupice. In prav to daje še večji pečat pristnosti delovanju benda, ki igra stvari, ki so carovale in se že v večini primerov iztekle še preden je katerikoli izmed treh prilezel iz mamine vagine. Ampak sam imidž ni vse, čeprav (Gwar anyone?) lahko pripomore k marsikateremu navidez boljšemu vtisu. Iskreno rečeno, čeprav so bili manijakalni, divji in se je celo totalen vsem viden kiks v enem komadu zdel naravnost prisrčen (naj mi Quorthon oprosti ta izraz!), so bili kar dolgočasni. Komadi iz demota Blasphemy Unchained so kult, nesporno. Jebat ga, človek nikoli ne more reči, da mu gre recimo refren Satan, Death and Feeeeeaaaaar na kurac, ampak ko poslušam nov material, ki bo – kot pravi Mike: ''… kmalu prišel ven. Ampak to itak že govorimo že vse leto.'' -, se mi zdi, da je bend pač res ostal na mestu. In vem, da so tu s srcem in dušo, kar se vidi, ko igrajo. Ampak s stališča tečnega poslušalca, kot sem sam, si želim, da bi obstajalo kaj več kot pogrevanje starih Motörhead, Venom, Bathory in zgodnjih Watain če hočete riffov. Na koncu sem že res imel občutek, da poslušam en sam komad (in to ne na tisti Horseback način!). Vsekakor pa komaj čakam nov EP, demo ali album – mogoče se potem ugriznem v jezik in brcnem v rit.

Brco v rit sem vsekakor pričakoval od ameriškega kvarteta Speedwolf, ki je znan po – in tu se bom kar poslužil res utečenih Radio Študent izrazov – visokooktanskih ritmih, mastnih riffih, prekajenem vokalu in odrski prezenci utečenih podtalnih odrskih mačkov. Dobil sem da recimo 3 od 4. Odrska prezenca je tukaj bila daleč najslabša – zdi se mi, da je pevec bil kar prehlajen (vsaj tako je zvenelo med komadi, ko je povezoval program), a kljub dobri, lemmyjevski barvi glasu, je tisto preklasto postavo tako prilepil na stojalo mikrofona, da je zgledalo, kot da bi nek bad ass r'n'r bend skušal voditi Keith Caputo iz Life Of Agony. Riffi so generični u nulo in temu primerno, človek že skorajda na pamet ve, kako bo zvenel in deloval vsak komad. A ni moč izmisliti nekaj vsaj malce drugačnega? OK, vedno lahko trdimo, da gre itak za nadaljevanje ali pa hommage Motörhead itd. izročilu, ampak po vseh slišanih One Man Army And The Undead Quartet, Gehenah, Chrome Division in celo fuckin' Malignant Tumour, je tale ameriški kvartet res samo … nekaj podobnega pesku v vetru, pač ne najdem pravega izraza. Boring. Edino bobnar je kot žival za setom po mojem mnenju reševal stvar, čeprav se sčasoma tudi njegovo bobnanje spremeni v en neizvirni copy-paste. To pa seveda še ne pomeni, da možakarji niso pustili dobrega vtisa na večino prisotnih, ki so noreli in pač uživali. A, saj veste – vsaka medalja ima dve plati, žal je pa tudi medalja Speedwolf vsaj z ene strani močno zarostana.

PS: Če vam je všeč Speedwolfovska glasba, potem vam pa toplo priporočam oddajo Outta Control Rock N Roll na Radiu Študent, ki jo vodi Brane Škerjanec Bruc. Na sporedu vsak torek ob 21:00. Link - KLIK! (tu lahko tudi prisluhnete starim oddajam).

Fotke od leve proti desni: Teleport, Hellsword, Speedwolf

twitter facebook