recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

reportaža

18. 1. 2018  Reportaža: Inquisition in Septic Meh v Ortu  (9. 1. 2018, Orto bar)
Igrala sta dobro, tudi izbor pesmi je bil odtenek bolj raznolik.

Inquisition so kar neke vrste stalnica v naših koncih. Njihov hipnotičen pristop h glasbi in precej enoličen izbor pesmi me v živo ponavadi nista prepričala stoodstotno, čeprav mi je njuna glasba zelo blizu. V okviru raznolike turnejskega paketa, sem se odpravil stvar zopet pogledat v živo...

Od Egipčanov Odious mi ni ostalo veliko zaradi poznega prihoda, delovalo pa je kot emperorovski black metal z OK izvedbo, a nič posebnega. Nastopilo je malo skupin, ki so se hitro menjale, kar je med tednom odlično, saj nikomur ni ljubo čakati med tednom, niti ostati do nekih zgodnjih jutranjih ur. Tovrstna točnost mi je vedno bila kul v Ortu.

Oder torej hitro zavzameta Inquisition. Praznino zapolnjujejo prapori, ki jima roko na srce naredijo precejšnjo uslugo, saj zgolj dve osebi težko zapolnita oder. Dagon se kljub temu giblje med dvema mikrofonoma in oder ne deluje prazen, k čemur pripomorejo tudi temne, vzdušne luči. Kot sem od Inquisition navajen, je vse skupaj bilo preglasno, a je zvok vseeno bil bolj jasen. Igrala sta dobro, tudi izbor pesmi je bil odtenek bolj raznolik (celo ena z Invoking the Majestic Throne of Satan), prvič pa sem na koncertu začutil nekaj podobnega kot ob poslušanju njune glasbe doma. Vseeno bi rad videl manj komadov z blast beati iz odprte strune, saj ti še vedno prevladujejo in so se kljub boljšemu zvoku precej zlili v neprepoznavnost.

Septic Flesh se spomnim izpred desetih let, ko so v Gali Hali nastopili kot predskupina Vader. Takrat so se mi zdeli solidni, standarden sodoben metalski band z veliko matrice. Tokrat pa so v Ortu delovali naravnost brez veze. Tiho petje in potem enkrat glasnejši nagovori v slogu »What’s up metal friends?« (joj), tihe, tenke kitare in glasen, plastičen boben so poudarili, da gre tu za komade, ki so obenem precej dolgočasni in hkrati preveč slonijo na klaviaturah. V spominu mi je najbolj ostal del, ko so akustične kitare igrale preko ozvočenja, skupina pa je gledala v prazen nič. Nič naravnosti, le plastika.

twitter facebook