recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

20. 10. 2013  Reportaža: Impericon Never Say Die 2013  (17. 10. 2013, Kino Šiška Ljubljana)
In je prišel tisti čas v letu, ko k nam pride cela karavana skupin modernejših časov in žanrov, oz. z drugimi besedami – deathcore elita se vrne v Slovenijo.

Fotke: Maja Weinberger Kovačič

In je prišel tisti čas v letu, ko do nas pride cela karavana skupin modernejših časov in žanrov oz. z drugimi besedami – deathcore elita se vrne v Slovenijo.

Za začetek vas bom malenkost razočaral, ker sem izpustil prvi dve skupini (poskusi parkirati avto v okolici Kino Šiške), tako da žal ne vem, kako so se odrezali Hand Of Mercy ter Northlane.

Po zamujenih skupinah pa pridejo na vrsto Hundredth. Že pri samem začetku sem bil pozitivno presenečen, in sicer je njihova prisotnost bila daleč od tistega, kar vidiš na Youtube kanalu. Shelter, The Promise, Trapped Under Ice majice, dober nastop in pa tisto, kar sem pri določenih HC skupinah pogrešal – odnos do publike.

Ozvočenje je bilo super, tako da so dobro prišle do izraza skladbe iz zadnjega EP-ja Revolt (izšel letos) in pa seveda tudi njihova zaključna in najbolj prepoznavna skladba Desolate. Vse lepo in prav, le da bi lahko čiste vokale oz. tisto prepevanje izpustili.

Dobro in konkretno, ne pa vrhunsko.

Za njimi so oder prevzeli božji odposlanci Betraying The Martyrs. Mogoče me bo mladina pri tem zasovražila, ampak dejstvo je, da mi je skupina daleč od dobrega, ker igrajo pretirano ''znucan'' deathcore s simfoničnimi vmeski in pa meni precej butasto ideologijo njihovega odrešenika jezusa kristusa. Kar se glasbe tiče, mi niso bili nič posebnega (napram moji ženi Maji, ki trdi da so bili med boljšimi). Imajo pa Betraying The Martyrs en velik plus. Ne glede na glasbo in prepričanje so imeli odličen energičen nastop in sodelovanje s publiko, za kar lahko rečem le ''Bravo!''. Poleg nastopa lahko tudi rečem, da so bili najbolj oblegana skupina za slikanje (še posebej pevec). Neverjetno, ampak resnično.

Po končanem čaščenju krščanstva pa se je zadeva obrnila pri I Killed The Prom Queen. Kdor je poslušal metalcore dobrih 10 do 15 let nazaj, skupino dobro pozna in mu/jji njihova glasba ni tuja. Čeprav je edini prvotni član skupine kitarist Jona Weinhofen (mladci se ga še vedno spominjate, ko je igral pri Bring Me The Horizon, ostali bolj pri Bleeding Through), je bila zadeva precej nostalgične narave.

Uvodna skladba Columbian Necktie je dobesedno zanetila ogenj v publiki. Dobro odigrana skladba, le malenkost moteč je bil ''zatohel'' solo, ki se ga je slišalo res le malenkost. Poleg uvodne pesmi pa so dobro odpravili tudi Say Goodbye ter zaključno in meni najslajšo skladbo Sharks In Your Mouth. Dobrote, ki te spomnijo, da je bil metalcore včasih dosti boljši.

Po I Killed The Prom Queen pa je prišel razlog, zakaj sem se bil udeležil Never Say Die Tour, in sicer je to skupina Carnifex. Mirne volje in brez sramu lahko rečem, da še dobro, da so Miss May I odpovedali in smo tako hitreje bili priča mešanju deathcora in death metala. Pevec Scott Lewis je bil poln besa in jeze, česar pa za ostale člane ne morem trditi. Basist je bil malce bolj dejaven, kitarista pa sta bila skozi celoten nastop bore malo aktivna in precej dolgočasna. Izbor skladb pa nekaj neverjetnega. Od Lie To My Face, Until I Feel Nothing, Dead But Dreaming pa vse do zaključne Hell Chose Me. Kvalitetno in pa pestro za vse navzoče.

Za zaključek pa pridejo na vrsto še Emmure. Ikona skupine Frankie Palmieri je bil na trenutke izredno smešen in zame mogoče malce moteč, ker osebno nisem vedel, ali gre tukaj za rap nastop ali deathcore/HC. Na trenutke sem celo razmišljal, ali bo breakdance vnos na koncu ali vmes. Preveč rap odnosa, ki me spominja na odurne Limp Bizkit. Poleg tega pa med skladbami zaslišiš njegov pravi vokal in zadeva je res komična, ker je spominjal na Joea Pescija v filmu Kazino. Mali nergač italjanskih korenin.

Izbor skladb je bil precej pester: od MDMA, Sunday Bacon, Protoman pa vse do When Keeping It Real Goes Wrong (žena od veselja skače, jaz že malce zeham). Po koncertu sem razmišljal, ali bi bilo kaj drugače, če bi preigravali skladbe Rusted Over Wet Dreams ter Chicago's Finest.

Okvirno lahko rečem, da je bil letošnji Never Say Die precej dober, glede na to, da ga nisem imel namena obiskati. Priznam, bil sem pozitivno presenečen. Škoda je le, da se mladina raje obrača k obisku internetnih strani, ne pa koncerta kot takega; obisk je bil namreč bolj povprečen.

Vsekakor pa se vidimo drugo leto.

twitter facebook