recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

25. 10. 2016  Reportaža: Icons Of Evil  (20. 10. 2016, Orto Bar Ljubljana)
Demolition Man, Mantas in Abaddon igrajo bolj agresivno, dejansko SO bili prvi (in za povrh še zvenijo kot v osemdesetih) in imajo bolj heavy riffe kot karkoli, kar je prišlo po njih.

Naj kar sprva povem, da sem bil ob najavi koncerta, katerega reportažo bereš, zgolj radoveden. In to je čudno, ker so Venom eden mojih najljubših bendov ne samo zaradi carskih albumov, ampak ker sem z njimi odraščal. Kdor pa me pozna vsaj malo, ve, da ne prenašam skupin, kjer se člani med seboj ne znajo zmeniti osnovnih stvari in je potem pet različic, ki vsaka fašejo po en ali dva nesmiselna okraska na konec imena. Vsi smo videli že te razne A.D., B.C., Inc. Kar to pomeni je, da bend nekaj skriva pred svojimi oboževalci in to smrdi. Ampak Venom Inc. so dovolj jasno izrazili, kaj si mislijo o Cronosu, da sem tole spregledal, obljuba klasične setliste in postava z meni zelo ljube plošče Prime Evil pa sta me po dolgem le premamili in sem se začel pošteno veseliti koncerta ...

No, ja. Reality check: najprej se je bilo treba prebiti čez kup predskupin z najrazličnejšimi ozadji. Avstralske thrasherje Desecrator sem zaradi poklicnih obveznosti na žalost zamudil, sem pa zato ujel Nervochaos, ki so jim sledili. Ti igrajo neke vrste razštelan death/thrash, a na podobo dajo veliko več kot na pesmi in igranje. Meni povsem brezveze, zgolj nivo (neuigranega) lokalnega benda.

Kultne Mortuary Drape sem dočakal z malo večjim pričakovanjem, saj mi vzdušje njihovih zgodnjih izdelkov povsem ustreza. Prijetno so me presenetili, ko so v sklopu jubileja odigrali menda celoten EP Into the Drape. Skupina igra dobro in suvereno – njihov nastop je malce smešen, kot smo italijanskih skupin vajeni, ga pa je dodatno popestril Kvarforth (Shining) na vokalu.

Na tej točki sem začel dobivati občutek, kot bi resnično sestavili dve turneji v eno – nastopili so Vital Remains, ki z ostalimi nastopajočimi niso imeli neke hude povezave. Ker mi je njihova glasba sicer povsem OK, sem jim dal priložnost, a me je nemudoma razočaral jezni škrat od vokalista, ki je žalil publiko in se delal močnega ter razlagal o tem, kako je bistvo death metala, da se greš v gostilno sfajtat po šihtu. Zaletaval se je v občinstvo, da bi jih animiral, kar ni ravno uspelo; ljudje bodisi še ne poznajo tvoje glasbe in niso animirani ali pa nimajo ravno fizičnih predispozicij za mosh. Ravno takih se je škrat lotil, moji vrsti, ki smo jo v glavnem sestavljali deci 185 cm in navzgor, pa se je izognil; očaral ni baš nikogar. Škoda, ostali so (poleg bobnarja, ki je fušal kot zmaj) bili super, sploh dvajsetletni megashredder na kitari.

Končno je sledil razlog, zaradi katerega se je (na žalost maloštevilna) publika nabrala v Ortu. Po svoje mi je bilo kar malo žal, saj se mi zdi, da si Venom zaslužijo več, a so prve vrste vsekakor poskrbele za to, da so bili angleški prvaki black metala sprejeti glasno in živahno. Moji upi so se hitro razblinili. Take sile matere narave ne vidiš vsak dan; pankiči lahko igrajo d-beate po beznicah, kolikor hočejo, hipsterji si lahko češejo brade in se važijo, da so bili prvi v vsem, moderni metalci pa lahko šraufajo kitare v drop Ž v nedogled ... Demolition Man, Mantas in Abaddon igrajo bolj agresivno, dejansko SO bili prvi (in za povrh še zvenijo kot v osemdesetih) in imajo bolj heavy riffe kot karkoli, kar je prišlo po njih. Močan poudarek na ploščah Welcome to Hell in Black Metal ter seveda neslavnih singlicah je razveselil občinstvo, postregli pa so tudi ožji izbor dobrot s Prime Evil – škoda, da ne tudi naslovnega komada! Skupina se je šalila, komunicirala z občinstvom in imela povsem sproščene odrske govore ... Setlisto so si napol izmišljevali sproti, igrali niso natančno, pač pa s ciljem povzročiti razdejanje, a ne (!) da bi s tem pokvarili stare komade. Kontroliran kaos, bistvo metala, ki ga nove skupine pozabijo bodisi v pričo totalnega noise raztura ali pa kliničnega dolgčasa. Osebno bi rad videl, da Venom Inc. prevzamejo ime Venom in pika; v politiko metala se nima smisla spuščati, ampak tole je bilo resnično predobro.

Foto: Tina Ahačič (L–R: Mortuary Drape, Vital Remains, Venom Inc.)

twitter facebook