recenzije

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

banner
banner

reportaža

14. 3. 2017  Reportaža: Helstar v Ortu  (21. 2. 2017, Orto bar)
Pri Helstar gre za pravo hitrost, ki reže, prave melodije, ki grejo v uho in rušilne rife starošolskega metala.

Helstar so pri nas že skoraj domači, zato niti ni bilo presenečenje, da so se pri nas ustavili v sklopu evropske turneje v podporo novi plošči, Vampiro. Naveza s slovensko heavy metal skupino Metal Steel je že pred leti obrodila sadove v obliki tribute benda Sabbath Judas Sabbath, zato izbira predskupine niti ni presenetila.

Metal Steel so nastopili kot prvi bend večera pred publiko, ki je bila v glavnem seznanjena z njihovimi skladbami. Vokalno ter kitarsko oz. basovsko jih še nisem videl bolj uigranih, tokrat me je s svojimi rockovskimi prijemi in občutkom pri igranju navdušil kitarist Rok Tomšič. Ker je zvok na odru bil odličen, sem lahko slišal vsako podrobnost zvoka, kar je pri omenjenih glasbilih bilo dobrodošlo, pri bobnih pa malo manj, saj je igranje bilo trdo, ušli pa niso niti ritmični kiksi. Konec koncev povsem soliden nastop, a vseeno menim, da Metal Steel s svojim sodobnim pristopom k heavy metalu niso sila vznemirljivi v živo.

Kar pa Helstar so. Reportažo bi lahko zaključil enostavno tako, da pri nevemvečkolikosplohže koncertih, ki sem jih odigral in obiskal nisem videl takega kitarskega nastopa. To ni laptop metal s tono distorzije in hitrimi toni, ki zvenijo kot Game Boy. Tu gre za pravo hitrost, ki reže, prave melodije, ki grejo v uho in rušilne rife starošolskega metala. Novejši (in hitrejši) komadi so zveneli povsem kul, so pa tisti starejši s plošče Nosferatu resnično zaživeli tu na odru. In jih niti ni manjkalo, saj je plošča Vampiro že po imenu in tematiki očitno blizu priljubljeni klasiki iz leta 1989.

Posebna pohvala gre kitaristu Andrewu Atwoodu, ki se je skupini pridružil šele pred kratkim in je povsem usklajen s sokitaristom Larryjem Barraganom. Bobnar Michael Lewis je ravno tako sijal, ker je dodal starejšim skladbam dinamiko – resnično sem užival, ko sem v živo poslušal, kako bi tisti motni posnetki iz osemdesetih resnično morali zveneti. Edina šibka točka je bil vokalist Rivera, ki se je sicer s svojimi vokalnimi linijami nekako znašel, pri priredbah Black Sabbath – Heaven and Hell je odpel z Metal Steel, N.I.B. pa s Helstar – pa nikakor ni našel prave intonacije.

twitter facebook