recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

5. 12. 2014  Reportaža: Heat or Become  (24. 11. 2014, Mostovna Nova Gorica)
Kakorkoli vzamete, ima beseda ''razprodano'' svoj čar.

Kakorkoli vzamete, ima beseda ''razprodano'' svoj čar. Še posebej, če jo uporabite v kontekstu koncerta ameriških death metal legend Cannibal Corpse, ki kljub letom in konkurenci tako med mlajšimi kot isto starimi oziroma še starejšimi bendi death metal scene, očitno še vedno zasedajo enega vrhunskih položajev tega kruleče brutalnega panteona. Razprodano je kompliment bendu, je olajšanje organizatorjem in verjetno ponos poslušalcem, ki vedo, da bodo na neki lokaciji uzrli svoj očitno več kot priljubljen bend, ob tem pa ne bodo sami, saj bodo klub/dvorano do zadnjega kotička napolnili like-minded ljudje, ki gojijo iste afinititete. Razprodana Mostovna zaradi nastopa Cannibal Corpse je še en dokaz, da je scena še kako živa, še kako zdrava in seveda je trenutek ponosa vsakega, ki je kdajkoli mahnil z glavo ob poslušanju tistega nesmrtnega začetka komada, kot je recimo Hammer Smashed Face.

No, kasneje bomo videli, da ''razprodana'' lokacija ima lahko tudi svoje slabše strani, a za zdaj uživajmo v tem trenutku slave in notranjega miru.

Cannibal Corpse so si vzeli velik del poznejše jeseni in se odločili potovati po Evropi, ki je temu primerno začutila vso moč benda, ki je septembra letos izdal album A Skeletal Domain prek založbe Metal Blade in ki letos tudi slavi 20 let kultnega albuma The Bleeding (zadnjega s Chrisom Barnesom). Kljub recimo velikim težavam, ki so jih imeli v Rusiji, o čemer ste lahko brali povsod (ko smo že pri tem – zdaj so tam bojda kar prepovedani), so možje, zvesti svoji obrti, svoj posel opravili – kot vedno! – skrajno natančno (ubijalsko natančno!), ter svojo strast pokazali – kot vedno! – skrajno skromno, a seveda popolnoma iskreno.

Tak bend je ob sebi peljal še Američane Revocation, ki so tudi letos prek založbe Metal Blade izdali odlični album Deathless, ter Švede Aeon, ki jih Cannibal basist Alex Webster vztrajno promovira vsaj z majico že nekaj let, ki pa so zadnji studijski izdelek, Aeons Black, podali že kar nekaj let nazaj.

In tak paket je v Mostovno pripeljal Slovence, Hrvate, Italijane in še koga ter dvorano napolnil do zadnjega kotička, drznem pa si reči, da celo čez.

Aeon so svoj satanistični miks Deicide in Cannibal Corpse predstavili z rahlo zgodnejšim začetkom, a že dodobra polni dvorani. Polni bogohulnih sporočil, kompleksnejših in hitrih ritmov ter seveda kot britev rezajočih riffov, so Aeon Jezusu in ekipi verjetno jebali vse po spisku, medtem ko jim je publika zvesto sledila iz komada v komad. Kakšen nastop! Kurčev tornado, kaj nastop! Kljub temu, da Aeon v živo niso neko utelešenje gibčnosti, pa je prav njihova monolitna drža (iz katere seveda štrli vokalist) v kombinaciji z monolitno težkim zvokom vir vse dinamike in moči. Gledati Aeon je kot biti v očesu orkana! Biblewhore, Aeons Black, Still They Pray, Forgiveness Denied so bili ''executed with style'', vsekakor pa je sporočilo bilo več kot preneseno množici pod odrom.

Sledili so Revocation, ki – kot veste – sledijo drugi šoli ekstremnejše glasbe. Kitarist/vokalist David Davidson in ostanek njegove bostonske ekipe (ki jo je tokrat na bobnih dopolnjeval mislim, da Kanadčan, ki tolče v 3 Inches Of Blood) zvenijo vse prej kot Cannibal Corpse ali Aeon. Možje so derivat zapuščine kultnih Death, seveda odprti do novejših kitarskih virtuozov tipa Obscura ali Necrophagist, z velikim deležem melodike, kot je vidimo v Carcass, Exhumed ali The Black Dahlia Murder (em … torej, Carcass) ter z drznim občutkom za kompozicijo, ki jih z razlogom postavlja v boljše pozicije ameriškega modernega ekstremnega metala. Davidson je kljub črevesnim težavam in vidni utrujenosti vodil svojo enoto neusmiljeno natančno. Bend je – skoraj bi zapisal bruhal, haha – streljal riff za riffom, udarec za udarcem in tako popeljal ekipo pod odrom čez stare albume, seveda pa pri miru ni pustil novega Deathless. Nastop sam je bil precej zanimiv in vreden ogleda ter posluha, le zvočna slika ni bila najboljša, tako da je slava marsikaterega komada zbledela v pobesnelih grmečih tonih.

Zdaj pridemo do tistega dela, ko ti ''razprodano'' malce poruši vse. Namreč, do nastopa Cannibal Corpse je dvorana bila tako nabita polna, da sem raje šel stat k prehodu iz dvorane v klub. Kjer sem se komajda postavil stabilno in konstantno drenjal v področju, ki je naenkrat gostil očitno preveliko število ljudi. Heheh, call me old, a včasih si res želim kak centi lufta okrog sebe, že zavoljo tiste možnosti, da koncert ne samo zgolj opazuješ, ampak – če uporabim frogizem čagabilno zavihtim čupico. No, Frogiju je – vsaka mu čast! – uspelo, meni žal ne. In kot sem videl po veliki količini zunaj frišen zrak dihajočih ljudi, nisem bil edini.

Temu primerno, cenjeni bralec in bralka, žal ni veliko fotk. Naša Tina je namreč komajda našla kakšen kul položaj v gužvi, pa še varnostnik jo je spodil s pozicije, kjer je le 30 minut prej lahko v miru fotkala Revocation. Ah, življenje.

Tako sem prve tri komade, s katerimi so Cannibali pozdravili ploščo The Bleeding, še preživel znotraj dvorane. Kar sem – komajda, a vseeno! – videl, je bil kvintet, katerega vodi zdi se mi, da vedno masivnejše huge ass mofo izgledajoči Corpsegrinder, in ki razpostavljen v klasični odrski poziciji svoj posel opravlja, kot se zagre. No, medtem se je prostor tudi zagrel, tako da sem komad Kill Or Become, s katerim so pozdravili najnovejšo A Skeletal Domain, že poslušal zunaj, kjer sem na svoje veselje ob stranskih vratih našel primerno pozicijo za žal malo vizualnega, a toliko več avrikularnega užitka. Zvok je bil pošastno dober, bend pa očitno v formi, saj je odigral dobrih 20 komadov, če se ne motim. Izbira najnovejšega materiala je bila top, še posebej dvojček Scourge Of Iron ter Demented Aggression (v tem vrstnem redu!).

Kaj se je dogajalo na odru, nisem videl, sem pa zato iz komada v komad vse bolj užival, dokler nisem zvedel od boljše polovice, da se zadevo da v miru in lepo gledati – za šankom! How Slovene is that?!

Corpsegrinder, Webster, Mazurkiewicz, Barret in O'Brien so brez odvečnega pompa popeljali ljudi skozi več kot 25 let brutalnega death metala ter nato zaključili s Hammer Smashed Face ter Devoured By Vermin. Z izjemo izredno prešvicanih in na trenutke speštanih obiskovalcev obeh spolov, Cannibali niso razočarali nikogar.

Si pa drugič želim, da bi plac, kot je Mostovna, ki ga že od festivala City Of … leta 2003 (ko sem prvič bil tam) naravnost obožujem in ki je z leti pokazal, da lahko komot konkurira raznim Šiškam, Štukom itd., bil vsaj večji, haha. One can only wish … Vsekakor se tam vidimo slej ko prej, saj napovedi koncertov, kot so naslednjeletni nastop Agalloch, kaj šele kultnih Pentagram seveda – več kot obetajo.

Fotke by Tina Ahačič.

Naslovnica reportaže je naslovnica plošče The Bleeding, ki več kot dovolj jasno opiše polnost razprodane Mostovne.

twitter facebook