recenzije

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

banner
banner

reportaža

2. 10. 2018  Reportaža: Gromke krastače  (16. 9. 2018, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
''Ritem ima nek poseben 'drive', ki ga pri metal bendih, ki se d-beata prav tako poslužujejo, preprosto ni.''

Report je napisal Matija Majcen (Glista, Alberto Tomba).

Sicer mirno nedeljo, 16. 9., je pod večer dodobra razburkalo koncertno dogajanje v Gromki. Po ušesih nič hudega slutečih mimoidočih, še kako hudega slutečih obiskovalcev ter vsega hudega vajenih okoliških stanovalcev, so udarile krastače. K nam so namreč (že kar tradicionalno) prišle crust legende Tragedy. Nepriliko, o kateri teče beseda ter nešteto drugih v zadnjih skoraj dvajsetih letih delovanja, je zakrivil kolektiv R.A.F.A.L., ki je s Portlandci povezan bolj ali manj vso svojo zgodovino. Nastanek beleži leta 1999 in približno takrat so tudi Tragedy začeli zagotavljati primerno okolje za razvoj izgube sluha. Tudi zato se pri nas redno ustavljajo.

V nemirne ritme nas je popeljal trio iz obale, SHIV. Sestavili so se leta 2007, razstavili 2008, od restarta 2015 pa s publiko vodijo nekakšen on-off relationship. Ob redkih nastopih sem jih imel priložnost videti za kakih petkrat in nikoli niso razočarali. Sami se opisujejo kot brutal d-beat/ neocrust. Ne vem za neocrust, definitivno pa bolj brutalnega d-beata še nisem slišal. Bobnar se po mojem mnenju lahko primerja s hidravličnim cepilnikom drv. Triggerji? Jah, če imaš dovolj močno ozvočenje, bi ga mogoče lahko preglasili. Dovolj attacka na bas bobnu bi dobil že s palčko za ušesa namesto beaterja. Šalo (nekoliko) na stran, fantje igrajo ritmično razgibane linije in uspešno krmilijo med slogi, vendar pa tehtnica ostaja v glavnem na strani d-beata. Daljše linije le-tega mestoma prekinejo death, thrash in tipični tričetrtinski black metal vložki, razveselijo pa tudi s kompleksnejšimi in celo poliritmičnimi linijami. Noisy kitara, distorziran in hrumeč bas, tipično hripavi vokali in nepresenetljivi akordi se kljub kompleksnejši ritmični strukturi lepo povežejo v prepoznaven crust punk zvok, všečen tudi bolj zahtevnim poslušalcem. Priporočam, če vam uspe ujeti kakega od redkih nastopov.

Po srednje kratki pavzi je iz kluba zopet zahrumelo. Tokrat so se oglasile »zvezde večera«, TRAGEDY. Proper crusterji, ki od leta 2000 beležijo skupno 8 izdaj, od tega 4 polne albume (2000, 2002, 2006 in 2012) in 4 single/EP/split izdaje. Vse lastne izdaje so izdali prek svoje DIY založbe Tragedy records, zadnjo, Fury EP, prav letos. Bend je za moje pojme eden pravih predstavnikov originalnega crust zvoka, torej mešanice hardcore punka in d-beata, z močnimi vplivi metala. Na momente pobegnejo v malenkost melodično rifažo, vendar ne več kot za začimbo. Metal vplivi se kažejo skozi vse komade, v glavnem kot groove breakdowni med prevladujočo d-beat in hardcore (skank) beat ritmiko. Prav to jih razlikuje od večine sodobnega d-beat crusta, kjer prevladuje monoton d-beat, metal breakdowne sicer še srečamo, hardcore beat (tupa tupa po domače) pa je izginil. No, Tragedy, podobno kot Shiv premorejo tovrstno dinamiko in hkrati ne izgubijo celokupnega crust punk zvoka. Za razliko od Shiv, katerih d-beat je tehnično bolj metalski, pa Tragedy premorejo tipičen punk d-beat. Dolgo nisem znal določiti, kaj je tisto, po čemer takoj prepoznaš d-beat crust bend. Ritem ima nek poseben 'drive', ki ga pri metal bendih, ki se d-beata prav tako poslužujejo, preprosto ni. V resnici ga niti vsi crust bendi nimajo. Skratka, po letih ugibanja, zakaj znajo samo crusterji igrati d-beat, sem ugotovil, da ga pravzaprav ne znajo. In kar naredi crust d-beat, je, da le-ta sploh ni d-beat. V bistvu noga velikokrat igra kar triplete, kar da komadu tričetrtinski »black metal« občutek. »Preprosti punkerji« torej igrajo 4:3 poliritem, hehe. Dosti teoretiziranja, Tragedy so poliritme odigrali solidno in energija se je ves koncert stopnjevala. Številčna publika, ki se je sicer razživela šele ob koncu koncerta (na predzadnjem komadu se je razvil tudi mosh pit), je dosegla še bis in ga nagradila s stage-diveom.

Del videoposnetka koncerta imate tule.

Avtor:
twitter facebook