recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

reportaža

23. 4. 2014  Reportaža: Grinderski working class večer  (8. 4. 2014, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Super začetek, mlačen konec.

''I am the working class'', nabija MP3-posnetek. Darkthrone, Fenriz in sporočilo, s katerim se lahko poistovetimo/tolažimo vsak dan, ki ga skorajda še zaman zabijamo v tejle zahojeni državi. Ampak, da ne bo tole postalo nekaj čisto drugega, gre za soundtrack, ki se je odvijal v mojem MP3-predvajalniku (ki sem ga v DIY-maniri sam nažical od kolega, haha) in ki me je spremljal, ko sem se približeval Metelkovi, kjer je torkov večer, 8. 4. 2014, bil rezerviran za koncert ruskim Fatum, hrvaških Seppuku in Krlja ter domačih Đornata.

Ali gre za eden turnejski paket, poln odličnih bendov? Nope, 4 odlični bendi so se, koordinirano s strani ekipe Gromke, našli na istem odru. Fatum so na svoji turneji, Seppuku in Krlja so bili na svoji, Đornata pa so predstavljali novo plato in bili tik pred odhodom na lastno turnejo. Zakaj bi izbirali in prirejali več koncertov na isti večer, ko jih lahko daš pod isto marelo? Zelo pametno! In čeprav je večer v Šiški gostil še irske God Is An Astronaut in je temu primerno bilo v Gromki malce manj ljudi (je pa tudi manj ljudi bilo zaradi dejstva, da je šlo za torkov večer), se je v aktivnem metelkovskem placu našlo veliko entuzijastov, ki so dali svojo finančno in moralno podporo vsakem bendu v istem številu (tako, kar se vstopnine tiče, kot kar se tiče tega, da je vsak bend imel pred odrom kar lepo število ljudi).

In ljudje seveda niso dobili le 4 dobrih bendov – bogato založen distro štant je marsikoga olajšal v denarnem smislu, a ga obogatil bodisi za CD bodisi za LP bodisi za majico bodisi za našitek. Od Nifelheim LP-jke do Krlja CD-ja ali pa home-made Bolt Thrower majic. Old skul! Da neprecenljivosti prijetnega druženja v underground duhu sploh ne omenjam.

In vse to so zvočno najprej oplemenitili hrvaški Seppuku, ki so do takrat na turneji bili z bendom Krlja, s katerimi si delijo dva člana. Bobnar Krlje, Mitja, je kitarist v Seppuku. Vokalist je isti pri obeh bendih. Fantje so po mojem mnenju bili najmočnejša rušilna sila večera. To ni bil zgolj grindcore (čeprav se zdaj tepem po prstih, ker ''one does not simply use sintagma ZGOLJ GRINDCORE''), to je bil jedrski napad, ob katerem žešći grindcore bendi zvenijo bolj u izi. Kruleč vokal, razorni kitarski riffi, bombastičen bas – že to je dalo vedeti, da bo piskalo v ušesih, da bo pest švigala po zraku in da boš pogal direkt na mestu, magari sam, če je treba. Ampak, ko je na vse to prišel še boben, je usoda bila zapečatena in standardi zvišani do amena. Ta možakar ni tolkel in hitel – ta je TOLKEL in SPIDIRAL U PIČKU MATERINU! Mislim, kot Adam Jarvis od Misery Index, je bobnar od Seppuku ultra hiter, ampak tako glasen, da je joj. In vem, da bralci in bralke že poznate Seppuku in je vam tole čisto nič novega, ampak jaz sem jih po dolgih letih sploh videl prvič, tako da me je odpihnilo. Mislim, da fotke žal ne morejo prikazati, kakšen tornado je ta bend. In res je igral 45 minut, ampak je minilo kot 7'' od Anal Cunt.

Za njimi so oder zasedli domači Đornata, ki so predstavili novo plato in sploh odigrali koncert za v anale. Tako kot junija lani, ko sem jih videl prvič, so Đornata tudi tokrat naredili raztur. Mislim, Danov bas je lekcija za vsakogar, ki misli, da se bas boža. BAS SE TOLČE!!! Mislim, da bi Đornata brez basa bila kot Crass brez super tekstov. Boben, zašopan do amena, daje super podlago prav rušilnemu basu, le kitara je malce ostajala v ozadju, saj je bila tišja od vsega ostalega.

Ampak – udarni komadi, razgiban tempo, grmeč vokal in seveda pristni situacijski humor. Mislim, Dan (ja, samo njegovo ime vem na pamet) reče takšno, da te sezuje na mestu. Ob očitnih fuših v enem komadu dobiš odgovor ''Ma, sej to je, ko da bi igral doma. Boli me kurac!'' Potem pa se kasneje opravičuje za pretegnjen prst in skrajšan set, hehe. Ali pa tisto ''Tole je komad Pank. Metalci ga ne štekajo.'' (pokaže name in seveda vsi v smeh) In cel bend sproščeno komunicira med seboj, ko pa vidiš, da kitarist občasno ne ve, kateri komad se igra (mogoče zaradi slabših monitorjev, ne vem), potem pa se mu faca zasvetlika in v stilu profesorja Baltazarja ''Eureka!'' in šus. Do jaja!

Po dveh odličnih bendih moram priznati, da so Krlja dobili dokaj nehvaležno nalogo nadaljevati duh super zastavljenega večera. Kdo ve, kako bi zvenelo, če bi njih dali kot prve, ampak ni pomembno. Hrvaški grinderji so bili udarni, hitri in brutalni, a mogoče malce preveč monotoni za moj ukus. Mogoče malce preveč predvidljivi, vsekakor je manjkala neka pika na i(iiiiiiiiiiii!), da bi rekel, da je to bil eden njihovih boljših nastopov. Mislim, komadi so grindcore kot se šika, a po rušilnosti Seppuku in odlične komunikativnosti in šova Đornate, so mogoče Krlja izpadli rahlo medlo.

Kar se je nekako prelevilo v nastop ruskih Fatum. Priznam, da tega kvarteta do sedaj nisem poznal in sem željan novih spoznanj, komajda čakal, da jih vidim in slišim. Ker nisem človek, ki se prej pozanima na YouTubu, ampak gre na lice mesta doživeti tisti ''WOW!'' ali pa ''DOOOH!'', sem se pustil presenetiti.

Ne bom lagal, če rečem, da nisem bil najbolje presenečen.

Če bi zdaj napisal, da nisem bil edini, bi se takoj zgovarjal na ostale in svoje jamranje prenesel na druge, tako da bom stvar malce prefraziral. Namreč, Fatum so s strani večine folka prejeli zelo dober odziv, ki ni temeljil toliko na tem, kaj Fatum lahko povedo z odra – namreč, bend ne govori veliko med komadi in glede na to, da prihajajo z Rusije, mogoče ne bi bilo slabo slišati kak angažiran govor na to temo (vseeno se lahko debatira o Pussy Riot ali pa Ukrajini ali Gazpromu. Ok, priznam – če hoče kdo slišati več o tem, lahko bend preprosto intervjuva, ne, Tegla?!); ampak, če bi povedali vsaj kaj več, bi stvar vseeno izpadla mnogo bolj človeška, mnogo bolj povezana s publiko, kateri so trije bendi pred tem dajali veliko in od nje hkrati prejemali veliko – temveč bolj na tem, da Fatum igrajo rušilno do amena.

A Fatum pač (mogoče zaradi jezikovne bariere, mogoče zaradi utrujenosti, a kakorkoli že), vsaj po mojem mnenju, niso prejemali veliko od ljudi. Dolgi komadi in pozna ura so pa vidno marsikoga preganjali iz dvorane. Meni osebno je bilo moteče to, da so Fatum kitarsko in basistično bili tako glasni, da je boben ostal v ozadju (ne samo položajsko, ampak predvsem slišno). Kar je škoda, ker je možakar res nabijal sto na sat.

Druga stvar, ki je malce težila, so bili dolgi komadi z nepotrebnimi cheap ass solažami, ki niso bile niti rock n roll, niti noise, niti ne vem kaj, ampak zgolj nepotreben filler. Mislim, 7 minut kakega komada bi človek lahko res skrajšal in udaril in stisnil svoje! Tako pa so se nekateri komadi res vleeeekliiii kooooot dežeeeevniiii poneeeedeeeeljeeeek. In tisti vokal, ki bi v nek crustcore pasal odlično, tukaj pa je bil slišati kot nekaj čisto neustreznega.

Zakaj toliko serem, kaj je vokalno ustrezno, kakšne bi morale biti solaže ali dolžine?

Ker je osnova tega benda zvokovni miks, ki precej spominja na plato Show No Mercy od Slayer ter komad Never Surrender od Agent Steel. Mislim, meni tole ni bil niti grind niti hc niti punk ali pa crust (v stilu Driller Killer, da bi rekel rock 'n' roll) – tole je bil v grinderske ne-vem-kaj obarvan speed metal. Ali pa vsaj do surove obisti minimaliziran speed metal. Uh, zdaj že res serem, a ne? Skratka – bend me je pustil razmeroma hladnega, vsaj v primerjavi z ostalimi. Tako, pa bodi dovolj.

Če bi trdil, da je večer bil brezveze, bi bil zgolj pička. Bil je dober, boljši na začetku in že tečen na koncu, a vseeno vreden ogleda (vsako spoznanje je dobro, mar ne) – ter še en dober dokaz, da je za pravi underground masaker preprosto treba obiskati Gromko ali kak njej podoben klub.

Deri!

PS: Za drugačno videnje koncerta preberite recenzijo Luke Bevka za Radio Študent – klik!

Fotke by Tegla (L-R): Seppuku, Đornata, Krlja, Fatum

twitter facebook