recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

7. 7. 2014  Reportaža: Glasba, kot nežen vetrič v naša ušesa  (3. 7. 2014, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
a moral bi biti jeben orkan

Sonce je pripekalo, a to ga ni motilo. Njega. Njega, ki je hodil po pločniku negotovosti, kateri je vodil do njegovega domačega pragu. Hrbet mu je krasil za popizdit poceni nahrbtnik iz Müllerja, kateri je nosil raznorazne dobrote. Hrano za njegovo telo, hrano za njegove domače živali a žal nobene hrane za njegovo dušo. Oh da, njegova duša je bila še bolj prazna kot površje Jovotove glave.

Ob praznini se je spomnil, da je nekaj pozabil. Nekaj na svojem telefonu. Redko se je javljal ljudem in pustil neodgovorjene klice, da so se kopičili kot njegove spolno prenosljive bolezni. A med neodgovorjenimi klici je med imeni “ignore”, “prasica”, neka neznana številka in “Peter North” sijalo sonce. Sonce, ki je njemu polnilo dušo.

On je jaz. Jaz sem on, o katerem teče beseda in tisto sonce je bilo Tegla. Moja muza, moja češnja, moje sanje in moje šepetanje v nebesih. Že dva dneva se je sonce skrivalo za oblaki mojega spomina, saj sem ga pozabil poklicati nazaj. Kličem ga v upanju, da zaslišim njegov hrvaško obarvani “jou” in da mi pove, kako je gledal zvezde in v njih videl moj obraz. Seveda mi je to povedal, a omenil mi je še, da so naslednji dan Kylesa na Metelkovi in da mi reportaža ne uide, ako si jo želim napisati.

Kylesa, o ja. Videl sem jih davno let tega (okej, ene tri leta nazaj) in so ponudili kvaliteten razčefuk. Ne ravno apokalipso, a bilo je hrupno, energično, udarno, glasno. Čutil sem nizke vibracije v svojih porednih predelih. Skratka, topšit špil! In glede na to, da je padel klubski koncert, se je pričakovalo še večjo hrupokalipso v intimnejšem vzdušju.

Množica željne ušesne smrti je sicer morala še malo počakati na finalno atomsko bombo, ker sta pred Kyleso bila na vrsti še dva banda. Omega Sun in Lazer/Wulf.

Omega Sun so s sabo prinesli osvežujoč piš puščavskega vetra iz … Kopra. Držijo se default nastavitev stoner banda, kar pomeni močan občutek “pičkumater, to sem že slišal nekje” pri vsakem, ki je pred Omega Sun slišal katerikoli stoner band iz kategorije ' skoraj faking vsi stoner bandi na tem svetu'. Še posebej zdaj, ko so dodali četrtega člana, ki igra na glasilke, ker je njegovo žvrgolenje čisti John Garcia worship.

Ampak jebat ga, v dandanašnjem globalnem stoner revivalu ne gre iskati preveč inovacij (flashback na slovenski thrash revival izpred nekaj let), ampak uživajmo v ponujenem. Mogoče je pa ta pogreta jed včerajšnji golaž, ki zna kdaj biti celo boljši, ko stoji en dan osamljen v kuhinji, kot vi, ko so vas starši pozabili v kuhinji/trgovini/vrtcu/peči/avstrijski kleti.

Kljub predvidljivosti, glasba pelje, prehodi med zblojenimi in udarnimi deli so lepo in udarno izpeljani in te kdaj prav prisilijo v nežno poplesavanje sredi češnjevih cvetov. Zvok je bil masten, razločen, ravno prav umazan in ravno prav glasen, da so njihove viže prišle v svoji pravi obliki iz ozvočenja. Za skupino se tudi vidi, da igrajo še kolikor toliko z občutkom, samo frontman bi lahko pokazal malo več življenja, ker je še meni nelagodno, ko ga vidim sramežljivega na odru in zgleda kot šolarček, ki je prvič pred tablo.

Sonce so nasledili vaški posebneži Lazer/Wulf, ki igrajo mešanico vsega z vsem. Vsi možni glasbeni vplivi zmetani v eno pobesnelo zmetalizirano zmešnjavo, ki zveni kot najbolj čustveno neuravnovešena orgija v zgodovini azijske kuhinje.

Rahlo preseratorski, a vseeno zabaven trio s frontmanom, ki je glumil norca, je usekal z dosti zabavno predstavo glasbenega cirkusa. Mogoče ne bi škodilo, če bi se namesto tega, da bi zveneli čimbolj tehnično/poliritmično/prfukjeno, še malo osredotočili na dejansko glasbo. Je bilo slišati nekaj zabavnih in nalezljivih delov, ampak teh ni bilo ravno par milijonov, ker so se tako ali tako izgubili v kaosu, ki je moral takoj nastopiti. A jebat ga, to je past, v katero se ujame 87% tehnićarjev.

Drugače pa kudos za nagovor “we're Lazer/Wulf, you never heard of us, neither did we”. Ni kaj več za povedati, razen tega, da njihovem nastopu dam oceno kosmulja izmed 10.

Lazer/Wulf so spizdili z odra, ljudstvo čaka na apokalipso.

Oder zasedejo Khaleesi. Projekcije okrasijo celotno dvorano, Kylesa usekajo in … nič. Imel sem občutek, da poslušam glasbo v trgovini, ker je vse delovalo kot neka zvočna kulisa, ki jo imaš v ozadju, ko delaš karkoli legalnega/ilegalnega.

Mogoče bo delovalo, da sem rahlo naci na področju glasnosti bandov, ampak to je zato, ker sem. Zvok vseeno naredi dodaten občutek.  Če je glasba dovolj glasna, že prisili tvojo pozornost na band. Če basi tolčejo kot morajo, zraven še dodatno čutiš glasbo, kar doda dodaten občutek. Bolj se vživiš. Ma ne bom preveč izgubljal besed, preberite si intervju z Voodoo Mule, kjer so v nulo zadeli na tem področju:

http://www.profanity.si/intervjuji/voodoo-mule-pande-zombiji-angle%C5%A1ka-revolucija-dinozavri-v-crocsih-in-robinove-pajkice

Moja vojska novozelandskih vohunov mi je povedala, da je za zvok kriv tonc, ki ga je band imel s sabo. Čutim bolečino tonskih mojstrov iz Gale, ker je bil na Omega Sun dober zvok, ki ga je očitno bilo potrebno uničiti. Ampak jebeš to, on to the performance!

Tokrat je večino vokalnih zadolžitev prevzela Laura in ni bilo tiste jeze, ki jo slišimo na albumih in ki jo je znala prikazati na prejšnjih koncertih (malo YouTubajte). Vsi so delovali rahlo zaspano, počasneje kot ponavadi in dejansko nisem prepoznal nekaj meni ljubih komadov, ki so jih igrali. In nisem bil edini.

To je sicer pasalo pri njihovih mirnejših komadih, kjer sem zaplaval v … nekam in zraven zijal v projekcije, ki so bile trippy as fuck, ampak pri agresivnejših je pa to znalo izpasti rahlo bedno. Nekaj na ravni grupe lenivcev, ki se ga brutalno zapohajo in potem skušajo igrati grindcore.

Ni bila ravno katastrofa, bilo je pa zadovoljivo z možnostjo popravka ali dveh na področju vsega. Sicer se naslednji dan nisem zbudil z morilskimi bolečinami v ušesu, kar bi spremljalo še gigantsko piskanje, ki bi vsaj preglasilo glasove v moji glavi, ampak kdaj se da preživeti kakšen koncert tudi brez tega.

Skratka, Omega Sun kul, Lazer/Wulf simpatični, čeprav rahlo invalidni na glasbenem področju, Kylesa pa kolikor-toliko, samo, da smo namesto apokalipse dobili prdec enoceličarja.

Kar se pa tiče galerije: sicer sem naredil par slik od bandov, ampak se mi zdi bolj pomembno, da je tukaj vsebina moje shrambe ob spremljavi dveh vatiranih palčk. Če vam že dajem svoj vpogled na koncert, vam lahko dam tudi vpogled v svoje prehrambene navade.

twitter facebook