recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

18. 10. 2012  Reportaža: From šum to waste   (10. 10. 2012, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Ko tonski mojster zataji …

Video: Primož Novak

Foto galerija – Tina Ahačič – KLIK!

Po tem, ko so Dying Fetus izdali jebozovno zakon album Reign Supreme, ki brez težav lahko stoji ob boku kultnim klasikam Destroy The Opposition ter Killing On Adrenaline, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo marylandski trio prišel tudi v Evropo.

Ljudje smo pač komajda čakali, da slišimo novi material v živo. In ko si lačen, nisi samo ful drugačen, ampak sčasoma tudi siten in od lakote znoriš.

Na srečo, nismo dolgo čakali. Najavili so turnejo From Womb To Waste, povabili še Job For A Cowboy, Revocation in Cerebral Bore in na naše veliko veselje na svoj urnik dodali še Slovenijo. 10. Oktober se je tako končno zgodil in … no, malce razočaral.

In to samo iz enega razloga – zvočne podobe. Namreč, odkar ima Gala Hala novo ozvočenje, je imperativ, da se ga izkoristi. Saj vsak od nas hoče imeti čim bolj prijetno zvočno izkušnjo, mar ne? In seveda, kako dopovedati tonskem mojstru, ki ga je bendovska karavana pripeljala s seboj, da:

  • Dober zvok ni enako ful glasen bas pedal headlinerja.
  • Dober zvok ni enako vokali v ospredju, vse ostalo pa pač nekje tam, sam, da je.
  • Dober zvok ni enako GLASNOST in HREŠČANJE enih inštrumentov in oponašanje mišjega šepetanja iz strani drugih.

In vesel sem, da sem počakal ves teden, da sem napisal report, kajti včeraj (17. 10. 2012) mi je Črt od Dihurčkov pravil, da so bendi imeli s sabo prepotentnega tonca, ki se je do človeka, ki mu je tam razlagal, da je zvok pač enak slabo posnetim demotom od Agathocles iz leta 1993 (na trikrat presneti kaseti), a ga le ta ni jebal. Rezultat je bil viden. Pardon – slišen!

Ko sem to končno izpljuval iz sebe, lahko opišem tisto, kar ste že marsikje prebrali v zadnjem tednu. Vsi štirje bendi so namreč – očitno so na odru imeli super sound – opravili svoj posel perfektno. Ni ga človeka, ki bi lahko trdil, da v paketu nismo dobili štirih res dobrih zadev in ne pač le Dying Fetus in tri nepotrebne dodatke, zaradi katerih zunaj piješ sparjeno pivo in čakaš, da cajt preleti.

Slovenska tla so razdevičili škotsko-nizozemski Cerebral Bore, ki na trenutke zvenijo zanimivo in dinamično, večino časa pa je njihova glasba boljša oz. bolj prepričljiva, ko poslušate CD. Komadi iz Maniacal Miscreation so seveda zveneli brutalno, hitro, agresivno, dinamično – a tudi agresivno do ušes, saj je na trenutke bend zvenel kot skupek slabo zlimanih komadov. Seveda ni moč trditi, da vokalistka Simone ne obvlada svoje obrti do peklenskih obisti in gladko pelje scat kakšno Angelo Gossow ali pa na trenutke celo Rubena Rosasa iz Devourment, ampak v večini primerov ji resnično uspe samo brutalen krulež, vmesni govori niso glih prepričljivi, določeni zvoki pa so ''ajej''! Mogoče je ta bend res zanimiv samo zaradi nje? Mogoče pa je kriv tonski mojster …

Ameriški kvartet Revocation, je slabo zvočno stanje dejansko najbolje izkoristil v svoj prid. No, popravil se bom. Odrska zvočna slika je najmanj škode naredila prav njim. Inštrumentovski virtuozi igrajo zelo dober in prepričljiv death thrash jazz in blues influenced music (ker po Primoževo pač to ni metal). Komadi so zanimivi, razgibani, razločni in na trenutke spominjajo na Death ipd. (tudi vokalno), kar je v takšni avdio-okolici bilo ključnega pomena, saj tudi ob slabši zvočni sliki komadi zvenijo močno. Marsikoga pa tak metal ni prepričal, a je kar lepo število ljudi vseeno ostalo notri, ko so Američani ponudili svoje pesmi med drugim iz aktualnega EP-ja oz. tudi predzadnjega albuma.

Sledili so Job For A Cowboy, katere smo tudi intervjuvali pred tem (no, smo tudi Cerebral Bore in Dying Fetus, a še nismo pretipkali, lazy ass bijaćez!) in so opalili furiozni live set. Ki je zvenel seveda dokaj slabo, kar se zvočne slike tiče. Ritmično razgibani komadi so bili reducirani na kitarsko ruženje v ozadju, občasne solaže, ful čuden zvok kruljenja, bas je šel ven iz zvočne slike, le Jon Rice je s svojim bobnom dominiral. Igrali so tako nove komade kot ustaljene hite, a se to ni razločno slišalo. Pač. Je pa od petih koncertov, ki sem jih videl, kar se tiče JFAC, tale bil daleč najboljši. Vsekakor se je mnogim  ljudem pod odrom trgalo, slab zvok gor ali dol, bend pa se bo gotovo vrnil, kot je bilo videti po zadovoljnih facah kvinteta.

Dying Fetus (foto: Tina A.) so po daljši pavzi začeli s From Womb To Waste in tako odprli manijakalni ritual. A kmalu se je izkazalo, da se bo kitara slišala občasno, bas še manj, vokal pa tak-tak, ker je pač vse popapal zlobni dvojni bas pedal napad. Mater, takšnega tresenja v torzu nisem čutil že od koncerta Ministry, pa je tisto bilo na Campu. Ampak, če bi to prihajalo recimo tudi od riffov ali basa, ne pa od bobna. Tonski mojster je za ustrelit! (btw, poslušajte zvok iz Primoževe kamere – zveni super, dokler se ne prižge bas pedal napad) Ko si se sčasoma navadil, kako bo stvar zvenela, pa si lahko užival v prepričljivem nastopu ameriškega death metal tria, ki je z zadnjo plato upravičeno sesul vse pred seboj. Dying Fetus dobesedno ''reign supreme''! Do amena. John Gallagher kruli in po novem tudi kriči, ko je treba, Sean Beasley šeta po basu (čeprav se na trenutke tudi šlepa) in kriči, kot treba, Trey Williams pa je nekaj najboljšega, kar se je bendu zgodilo po odhodu Kevina Talleya. Po mnogih letih so Dying Fetus dali poudarek na dve kultni plati, tako da so poleg komadov iz Reign Supreme (all hail Subjected To a Beating, Invert The Idols itd.) večinoma igrali kar komade iz Destroy The Opposition (joj, kako je dobro bili poslušati Pissing In The Mainstream ali pa Epidemic Of Hate) in dolgo dolgo predolgo neslišane komade iz kultne Killing On Adrenaline (poleg prežvakanega Ferdirbaj Matku …, predvsem Fornication Terrorist in We Are Your Enemy). Zakon! Vmes se je našel še kak moderni hit a la Homicidal Retribution ali pa Schematics, kar je bilo še toliko bolje.

Če dejansko zvok ne bi nagajal, ne bi bilo toliko strupa izpljuvanega v tem tekstu. Bralcu in bralki se opravičujem za jamranje, a nemogoče je spregledati dejstvo, da lahko marsikateri koncert gre prav v kurac zaradi slabega zvoka, česar ne bi pričakoval od metalskega tonca, temveč bolj od kakšnega kvazitonca, ki se mu jebe za vse in meni, da je metal koncert itak treba predvajati samo NA GLAAAAAAAAAAAAS! Pa ne glede na to, da je marsikateri človek pripotoval celo iz Splita na Hrvaškem in da je ekipa iz Šentjerneja opalila violent mosh pit in stage dive, menim, da si vsak obiskovalec zasluži super izkušnjo. Ki je pa pač nekaj kot je slab zvok definitivno ne more zagotoviti.

Pa na nove zmage …

twitter facebook