recenzije

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

banner
banner

reportaža

26. 12. 2019  Reportaža: Eternal Blasphemy Škofja Loka  (24. 12. 2019, Pri Rdeči Ostrigi Škofja Loka)
Noctiferia so nastopili suvereno in brez pretenzije, ki spremlja mnogo sodobnega black metala. Na ta način so se takoj približali občinstvu in intimno vzdušje Ostrige izkoristili sebi v prid.

Uvod v reportažo kateregakoli koncerta v božičnem času: [vstavi kritiko prekomerne potrošnje in kako je krščanski svet pokvaril poganske praznike]. OK, božič skurcan, metalska dolžnost opravljena. Sedaj se lahko lotim tega, kar je bilo dejanskega glasbenega pomena na večer 24.12.2019, in sicer koncert skupin Noctiferia, Hellsword in Grob v škofjeloški Ostrigi.

No ja, priznam, da sem morda praznike odslovil procent prehitro, saj je takšna kombinacija nastopajočih dogodku dodala sladek pridih bogoskrunstva, ki je odlično sedel ob bok tistemu nalezljivemu vzdušju black metala iz konca preteklega tisočletja. Namerno nisem navedel točnega desetletja, saj je paleta zvokov v Ostrigi obsegala sloge black metala vse od samih začetkov zvrsti v osemdesetih letih tja do leta 2000.

Zanimivo je, da so ravno Grob otvorili koncert z black metalom, ki je zvenel še najbolj sodobno od vseh nastopajočih. Na oder so stopile štiri figure v za takšno zvrst tradicionalni opravi, torej v črnih kapucah in z vsem poznano črnobelo barvno shemo na licih. Grob so igrali solidno in zveneli močno ter gromko kljub nekoliko zamazanemu zvoku. Pesmi so v glavnem zelo hitre, kar pomeni, da se pod nepopolnimi zvočnimi pogoji nekoliko zlijejo skupaj, kar pa nikakor ne odvzame od vtisa kompetentnosti, ki ga Grob prinesejo k svojemu pravovernemu black metalu v slogu švedskih velikanov Marduk z občasinimi pokloni Funeral Mist. V živo sem jih ujel že večkrat in so tokrat še dodatno potrdili, da lahko večkrat zapored od sebe dajo kakovosten nastop, zato upam, da bodo Grob svoje odrske izkušnje kmalu preslikali tudi v nov studijski album.

Podobno velja za Hellsword, za katere z gotovostjo vem, da so v studiju aktivni. V duhu objektivnosti in nepristranskosti velja omeniti, da svoj prvenec snemajo pri meni, zato lahko namesto subjektivnega vrednotenja nastopa zgolj na kratko podam svoja opažanja. Hellsword od vseh treh nastopajočih nedvomno igrajo najbolj razuzdano verzijo black metala, ki se atmosferičnosti v veliki meri odpove zavoljo agresije. Temu primerno sem pri občinstvu opazil precej živahen in glasen odziv, ki je bil še toliko glasnejši in bolj izrazit pri avtorskih pesmih, saj je priredba legendarnih Bathory na koncu požela nekoliko mlačnejši odziv publike v primerjavi z ostalim. Vsekakor tu gre omeniti, da je na tej točki obe skupini spremljal poln klub, kar mi daje vedeti, da je celoten izbor nastopajočih bil precej posrečen.

Ko so zvoki osemdesetih odzveneli do konca, se je na odru že pripravljala originalna podoba slovenskega black metala iz devetdesetih, Noctiferia. V primerjavi s koncertom v Gali hali se je tokrat obetala bolj intimna interpretacija legendarne plošče Baptism at Savica Fall z manj gosti in manj prostora tako na odru kot pod njim. Bal sem se, da bi spremljevalni glasbenik lahko izstopal na odru oz. da bi epsko zveneča glasba lahko v manjši dvorani kako drugače izgubila na vzdušnosti, saj sem že večkrat spremljal ponesrečene klubske nastope bandov, ki imajo poleg tradicionalnih metalskih glasbil še dodatno razširjeno zvočno kuliso. Strah je bil zaman, saj so Noctiferia nastopili suvereno in brez pretenzije, ki spremlja mnogo sodobnega black metala. Na ta način so se takoj približali občinstvu in intimno vzdušje Ostrige izkoristili sebi v prid.

Odličen zvok je zagotovil, da se je jasno slišalo vsak odigran ton, kar je izkušnjo plošče Baptism dodatno nadgradilo. Album namreč trpi za produkcijskimi napakami, zato je bilo osvežujoče že v drugo slišati vse pesmi odigrane, kot so bile takrat zamišljene. Kitarist Igor Nardin še dodatno povzdigne glasbo s pomočjo izpopolnjenih solističnih vložkov, v katere vlije presežek finese in občutka za inštrument. Igor doda tudi kitarske efekte, ki niso bili prisotni na originalnem posnetku, kar je dobrodošla razširitev standardne zvočne palete black metala. Dejansko je kitarski dvojec bil zame svetla točka koncerta podobno kot v Gali hali. David Kiselič s svojem igranjem nudi nezmotljivo, trdno podlago, kar je pri pesmih s plošče Baptism at Savica Fall pomembno, saj so kitare uglašene nižje in se včasih oprejo na ritmiko death metala ter na ta način dosežejo, da glasba bolj »butne« kot standarden rezko zveneči black metal devetdesetih let. Solidna ritem sekcija in klasičen raskav black metal vokal zaključijo polno, bogato zvočno sliko banda. Celo flavta in klaviature mi niso povzročile sladkorne, kar je zame verjetno prvič pri metal koncertu.

Vzdušje tistega časa so poleg klasike »Fond of Lies« v prvotni različici dokončno vzbudile še priredbe Dissection, Samael in Emperor, katerim so Noctiferia dali lasten pridih, četudi je bobnanje na "I Am the Black Wizards" bilo manj suvereno kot na avtorskih skladbah. Kot Grob in Hellsword so tudi Noctiferia svoj koncert zaključili pravočasno in igrali ravno prav dolgo; gre pač za zahtevno glasbo, zato mi je dolžina dobre ure kot nalašč ustrezala.

Sedaj, ko se v glavi igram s sklepnimi mislimi, vseeno ne morem mimo dejstva, da mi je plošča Baptism at Savica Fall bolj všeč v prav takšni živi izvedbi, kot smo ji sedaj bili priča že drugič. Album je vse prej kot popoln v izvirniku, pesti ga namreč produkcija (bobna nenehno zmanjkuje), osebno pa me motita tudi neokusna recitacija in neroden tok pesmi na koncu plošče. Tudi »This Is My Art« je udarna skladba, a kot ostanek iz deathmetalskega obdobja Noctiferie razbije tok vzdušnega black metala, ki vodi v inštrumentalen zaključek plošče. V živo je tovrstne pomanjkljivosti skupina zavestno odpravila, »This Is My Art« na koncertu dejansko doda svežino in razgibanost. Nastop v živo je odpravil vse te pomanjkljivosti, kar je ostalo, je unikaten, okusno melodičen in nenavadno »heavy« nabor pesmi, ki vselej služi kot dobrodošel kontrast večini black metala. To še dodatno velja zadnje čase, ko se vse več skupin zadovolji s tem, da klonirajo Watain.

Glede na to, da so Noctiferia v kontekstu black metala leta 2019 očitno več kot sposobni odigrati suveren koncert, ki deluje kot zaključena celota, se bom prekrižal in zapisal nekaj, kar si želim od malokaterega »reuniona«: od skupine bi v tovrstnem slogu in duhu rad slišal še več. Po albumu Per Aspera so Noctiferia namreč izgubili čisto vso mojo pozornost, saj so zanimive kombinacije akordov, melodije in širok nabor čustev v glasbi nadomestili pretežno ritmični rifi in sledenje smernicam sodobnega metala. Plošči Baptism in Per Aspera imata tisto kompozicijsko odličnost, ki je v metalu redka in Noctiferii zaradi številnih sprememb žanra že dolgo manjka, zato si vsekakor želim od njih slišati nekaj novega, kar bi bilo na nivoju odličnega nastopa v Škofji Loki – suvereno, energično in z izvedbo, ki pritiče tako prekaljenim in izkušenim glasbenikom.

twitter facebook