recenzije

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

banner
banner

reportaža

27. 4. 2016  Reportaža: Ensiferum v Zagrebu  (15. 4. 2016, Vintage Industrial Bar Zagreb Hrvaška)
Koncert je bil energičen od začetka do konca, vzdušje v dvorani se je dvigalo iz komada v komad.

Čeprav lahko vidimo bend takega kova, kot je Ensiferum, kar redno na naših tleh, se tokratna karavana ni odločila ustaviti v Sloveniji, tako da se je bilo za njihov ogled treba  odpraviti k našim sosedom Hrvatom, natančneje v zagrebški Vintage Industrial Bar. Že sama pot do le-tega je bila vsekakor zanimiva in zabavna, sploh glede na dejstvo, da nam je sredi avtoceste crknil števec  in smo samo upali, da ne bomo naleteli na kakšnega preveč v delo zagnanega moža v modrem (kajti povprečna hitrost je bila prav zagotovo čez omejeno predpisano) ali pa celo zamudili koncert zaradi kakšnega bolj neljubega dogodka. Ob našem prihodu se je v okolici že kar trlo lepo število metalcev, tako da tudi glede na dejstvo, da smo z družbo to koncertno območje obiskali prvič,  samega kluba ni bilo težko najti.

Če začnem torej kar s prvimi – danskimi Heidra. Predstavili so album Awaiting Dawn, kateremu sem rade volje prisluhnil. Vendar! Za moje še ne tako izurjeno uho so bili na začetku kar zanimivi, v sredini se je moja pozornost sicer mogoče rahlo porazgubila, sploh pri akustičnemu delu, proti koncu pa so moji bobniči in oči znova vzpostavili stik z njihovim nastopom. Celotni koncert mi je bil nasploh zadovoljiv, vendar bi za moje pojme akustične kitarske vložke lahko tudi izpustili in tako samo žgali ves čas na odru, kajti imajo potencial postati eden izmed vodilnih bendov v teh (folk/»viking« metal*) vodah.

Drugi so oder zavzeli italijanski Fleshgod Apocalypse, ki so na njihovo žalost imeli že takoj ob prihodu tehnične težave. Nagovor frontmana v stilu: »To se nam zgodi vedno, kadar imamo najboljšo publiko« ni deloval najbolj posrečen, a vendar nice try there F. A. Nice try. Vmes so sledili še krajši napevi v italijanskem jeziku publike, ljudje so situacijo vzeli precej mirno in se medtem zabavali po svoje in tako dokaj mirno počakali na ponoven začetek nastopa. F. A. sem sicer že imel moč poslušati v Gali Hali kot predskupino Kataklysm, tokrat pa so mi bili – no, isti kot takrat. Isti!. Isto meni nezanimivo vzdušje, ista konstanta melodija, izbira komadov z izjemo parih komadov iz zadnje plate King skorajda ista. Po par komadih sem se zato raje odpravil na hladen in sproščujoč zvarek, kjer sem preostanek njihovega nastopa raje debatiral z mimoidočimi znanci in tako ušesom prihranil cvileče operno petje. Si jih pa lahko ogledate letos na festivalu Metaldays.

Vrhunec tokratnega koncerta pa so seveda bili Finci Ensiferum, z manjšimi spremembami v postavi. Emmi Silvennoinen, dolgoletno klaviaturistko benda, je zaradi družinskih razmer zamenjala Netta Skog (ex-Turisas), ki se je v bend, za moje pojme, vključila perfektno. Netta naj bi bila celo državna prvakinja v harmoniki, torej je za ta bend res, kot že zapisano, perfektna. Koncert je bil energičen od začetka do konca, vzdušje v dvorani se je dvigalo iz komada v komad, manjkala seveda ni njihova bojna oprava ter bojne barve, katere so si nadeli tudi marsikateri ljubitelji skupine.

V velikem kosu smo bili deležni najnovejše plošče One Man Army, manjkalo pa ni niti njihovih najbolj znanih komadov, kot so npr. One More Magic Potion, From Afar, Lai Lai Hei, In My Sword I Trust in pa seveda klasični konec, Iron. Koncert se mi je zdel dosti bolj izpiljen, kot recimo pred nekaj leti, ko sem jih imel možnost poslušati na domačih tleh na tolminskem sotočju, za moje mnenje pa bi še vedno lahko zmetali iz programa tiste klišejske stvari, katere pač zaznamujejo predvsem bende tega kova.

A kljub temu – če potegnem črto, bi se koncerta z veseljem še enkrat udeležil, zraven pa bi se morda tudi sam prepustil folk ritmom, ki jih Ensiferum še kako dobro znajo črpati iz svojih korenin. 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

*= tega benda ne dojemam kot viking metal bend, saj bi s tem žalil in blatil ime veličastnih Bathory, ki spadajo med pionirje te podzvrsti, ne bi pa tudi rad izkusil neslutečega besa našega pisca Mareta, saj bi se moral z njim najbrž nato bojevati do smrti, kjer bi mi zadal časten konec s njegovim mečem (in ne, to ni evfemizem).

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Foto: Simon ''Kdo?'' Pelko 

twitter facebook