recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

27. 11. 2017  Reportaža: Dudes of Beverast  (27. 11. 2017, Orto bar)
Tako nekako sem si razlagal raznolik nabor bendov, ki je nastopal na ta večer. Po pravici se mi je ideja zdela odlična.

Mislim, da še nisem videl takšne količine kitarskih efektov na odru. No, vsaj ne v živo. Koncert se odvija precej v skladu s časovnico, to mi je všeč, saj kaže neko spoštovanje do občinstva s strani organizatorja in nastopajočega. Če že imaš sto in eno kitarsko igračko na odru, se jo spodobi spraviti gor pravočasno.

Ampak bluzim in prehitevam. Malo me je zaneslo k enemu zanimivejših spominov celotne koncertne izkušnje, s katero so postregli Caronte, Ruins of Beverast in King Dude. Do bralca je najbrž najbolj spoštljivo, če se tudi sam držim vrstnega reda nastopajočih pri pisanju reportaže, zato najbolje, da začnem kar na začetku.

Ali pa še malo prej. Ko sem stopil v Orto malce pred začetkom koncerta, sem bil deležen zanimivega pogovora, kako se King Dude in turnejski manager dogovarjata o pravilih igre bilijarda na mizi v spodnji dvorani kluba. Evropejec in američan, ki se menita okoli barske igre v praznem lokalu… precej zanimiva vzporednica s koncertom, ki se bo odvil zgoraj čez kako uro, si mislim, le upam, da takrat lokal ne bo več prazen.

Pravzaprav je bil že pri prvi skupini, Caronte, v resnici precej poln. Italijani so bili napravljeni v piko, po domače doterani do točke, ko se človek res vpraša, če je metal postal obenem še modna pista. Meni se je vse skupaj zdelo kot nekakšna parodija, skupaj z glasbo seveda. Ta je bila tipičen bluesovski doom metal. Izveden povsem solidno, a brez kakršnihkoli avtorskih, odrskih ali inštrumentalnih presežkov. Nastop in glasba derivativna. Next.

Mislim, da še nisem videl takšne količine kitarskih efektov na odru. No, vsaj ne v živo. Koncert se odvija precej v skladu s časovnico, to mi je všeč, saj kaže neko spoštovanje do občinstva s strani organizatorja in nastopajočega. Če že imaš sto in eno kitarsko igračko na odru, se jo spodobi spraviti gor pravočasno.

Ekipa, ki je stopila na oder kmalu zatem, je na moje olajšanje dala očitno manj na podobo. V resnici me to zadnje čase precej razveseli, saj mi to daje vedeti, da lahko pričakujem večji fokus na glasbi kot pa na postranskih elementih koncertne izkušnje. In Ruins of Beverast so me s svojo glasbo prepričali. Vedel sem, da je precej edinstvena, ker pa tu gre za reportažo koncerta, me je zanimalo predvsem, kako jo bodo udejanili v koncertni situaciji. Teža v slogu sodobnejših Celtic Frost skupaj s psihedeličnimi učinki na kitari ter raznoliki tempi so me naravnost prevzeli. Ruins of Beverast ne delujejo »živo« v živo. Niti na albumu. Izkušnja me je prevzela in potegnila vase na najboljši možen način, brez da bi čutil nekakšno potrebo po premikanju ali divjanju, kot bi se to od metal koncerta pričakovalo. Ruins of Beverast so me prepričali in na meni pustili globok vtis v živo, pa čeprav njihove glasbe nisem dobro poznal, le poslušal albume nekajkrat. Drži, da ne gre za skupino, ki bi jo lahko poslušal vsako jutro »na busu«, vseeno pa se bom potrudil, da se jim v prihodnosti posvetim bolj zbrano tudi na posnetkih.

Kar sem s King Dudom poskusil večkrat. Njegovo glasbo splet slavi kot neke vrste neo-Americano s pridihom sodobne glasbene črnine zadnjih nekaj desetletij, katere del naj bi tudi izviral iz metalskega ozadja. Tako nekako sem si razlagal raznolik nabor bendov, ki je nastopal na ta večer. Po pravici se mi je ideja zdela odlična. Drži kot pribito, da mi bo na koncertu petih black metal skupin zvok šumečih kitar in kričanja najbrž že najedal, pa naj mi bo slog še tako blizu; isto bi lahko rekel za katerokoli zvrst glasbe, ki mi je všeč. Gre pač za razpon človeške pozornosti. Da se je na vsako uro program preobrazil, mi je skratka bilo povsem povšeči.

Da se vrnem z lastnega ekskurza: King Dude in njegova skupina so v živo suvereni, uigrani, na odru komunicirajo, skupaj pijejo viski, se šalijo in se celo menijo, kaj bodo zaigrali. V spominu mi je ostal prizor, ko je Dude (A se mu tako reče na kratko? King ne bom pisal, ker je to samo Diamond) svojemu bobnarju pomahal, naj igra tišje, prikupna gesta, ki je potrdila neko pristnost in suverenost njihovega nastopa. Ampak tudi v živo sam nekega duha Americane tu nisem začudil; vse skupaj me je bolj spomnilo na sodobno rockovsko glasbo s temnejšim pridihom. Komadi se razlikujejo – nekateri so nežnejši, nekateri so bolj na hard, kompozicijsko pa je v resnici vse bolj kot ne isto, kar me je dolgočasilo. Kot rečeno, suveren nastop, vendar vsaj za moje pojme glasbeno neprimerljivo nižje kakovosti v primerjavi s klasičnimi ameriškimi trubadurji teme.

twitter facebook