recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

30. 3. 2013  Reportaža: Drugi pomladni grind  (26. 3. 2013, Klub Gromka)
''I am the turtle, you are nothing and this song is about ELEPHANTS!!!''

Zavedam se dejstva, da je pridevnik ''pomladni'' dejansko slaba šala. JAMRANJE MODE ON! Kakšna pomlad nekaj? Prva dva dneva mogoče, potem ohladitve, sneg, plundra, mraz, dež. V ZADNJEM TEDNU MARCA!

Tako, zdaj sem to dal ven iz sebe in bodi dovolj. Ker kljub temu (OK, malce sem očitno prehitro sklepal, da ne bom več pisal o tem), da je bilo v torek, 26. 3. 2013, vreme totalno januarsko in kljub temu, da to – dokazano! – res botruje številu udeležencev posameznega koncerta (zanimiv material za raziskavo: Vpliv slabega vremena na koncertno obiskanost dogodka lokacijsko zaprtega tipa), kar se je kazalo v tem, da ni bilo spet toliko folka, kot smo vsi upali/hoteli/sklepali, da ga bo – kljub vsemu temu, je koncert deloval kot masovna norišnica. Norišnica je bil gotovo!

Obiskali so nas namreč nemški kultni grinderji Wojczech, ki ga žgejo že dobrih 15 let (vsaj!), z njimi pa do zdaj meni neznan bend z imenom Attack Of The Mad Axeman. Koncert pa smo odprli Dickless Tracy in kot član kolektiva predskupine, vam lahko povem, da sta oba benda iz Nemčije:

- zelo prijazna.

- organizirana tako, da glava peče (od postavitve opreme v kombiju – tipi obvladajo Tetris v nulo – do postavitve opreme na odru).

- šus u glavo.

Ker sem član benda Dickless Tracy, mi je – čeprav sem to že parkrat počel v preteklosti – malce čudno pisati o lastnem špilu, tako da si nesramno izposojam del recenzije kolega iz Radia Študent, Macota:

''To, da so Dickless Tracy, če me spomin ne vara, po dolgih mesecih odigrali koncert v Ljubljani poleg legendarnih Wojczech in vzpenjajočih se Attack of the mad Axeman in da na koncertu ni bilo ravno metalcev, je bilo malce presenetljivo. Dickless Tracy so namreč bend, ki je nastal leta 1997 in od takrat dalje deluje kot neusahljiva mašina, kjer se melje oziroma se je mlelo, vse bolj pa se deathmetalizira. In to se je glede na to, da se je tekom njihovih let delovanja v bendu zamenjalo kar nekaj oseb, jedro pa še vedno tvorita zaslužna občana Brežic, brata Cepanec, sinoči zelo dobro slišalo.

Ob dveh novih silah, eden je na basu, drugi pa na skorajda bi lahko dejal sonični kitari, je bilo mogoče slišati drugačne Dickless Tracy, drugačne od recimo njihovega zadnjega nastopa v Gromki, kjer so koncert eksperimentalno zminimalizirali in tako rekoč ponudili eno dolgo repetitivno odisejado, ki se je končala z grind drobtino – a takrat je bila na delu še stara zasedba. Vmes pa so fantje v Brežicah, v novi sestavi, več kot zagnano pilili svoje nove kompozicije, kjer se razširjena obzorja interpretacije »dickless« metala odločno in presenetljivo kompleksno izrisujejo. Dickless Tracy so bend, ki kljub svojim grind temeljem svoje izrazje vse bolj gradijo na death metalu, ki pa se ne boji sprehajati se tudi po drugih poljih kitarskega izražanja. Njihove nove kompozicije dosegajo celo krautrockovske, nevrotične, ajde, alternativne dimenzije, vpete med kruljačino, mrtvačino, blekačino, grindčino. Kar je bilo neprecenljivo, je bilo predvsem to, da smo bili priča najdaljšemu nastopu, enournemu koncertu slovenskih grind legend, ki so s sproščenimi vmesnostmi smrdeli po starih in dobrih časih, a na nov način. Kljub temu, se je nekaterim punkerjem vendarle »zdelo vredno oditi« izpred odra še pred koncem njihovega koncerta.''

Maco, ne več toliko kadit, ker ti škodi, hehe (celotna recenzija – klik!) Da, bili smo predolgi, to je ziher. Mnogo krajši pa so od nas bili Wojczech, ki so malce predrugačili zadevo s tem, da sta oder zasedala le bobnar in kitarist, basist in vokalist pa sta se lepo postavila direkt na tla, pred folk. Bend je namreč dal vedeti, da je to GRINDCORE koncert in ne razstava, tako da se norenje ne zgolj pričakuje, ampak preprosto mora udejanjiti.

Rečeno – storjeno!

Od prvega do zadnjega hitrostrelnega udarca so že krepko okajeni (ne vsi, a veliko jih je le bilo) člani publike iztegnili svoje pesti (grind is protest!!!) in začeli mahati po zraku v ritmu brzostrelnega bobna. Poleg so seveda ljudje plesali, pili, se razmetavali in zakaj ne? Wojczech so grind in to obvladajo do obisti. Kratki komadi so kljub … no, kratkosti … zelo dinamični. Po eni strani so tu tipične old skul Napalm Death in Assück itd. fore, ki se potem prepletejo z Righteous Pigs deli, ki se sparijo z Disrupt in Discharge, da bi na koncu totalno zadeti analno nategnili atmosferiko tipa Neurosis in podobnih. In to v manj kot 40 minutah. Vokalist je bruhal krike, kruleže, se drl  kot jesihar in ves čas kot Frank Mullen delil šamare po zraku (v ritmu blast beata) ali pa oponašal ''pušku mitraljez''!!! Deri Valter brani Sarajevo grindcora!!! Basist je žagal strune, da je kar gorelo in še sam pristavil kakšno boleče glasilno udejstvovanje, medtem ko je kitarist imel tako dober zvok kitare, kot bi se po nas usula tona masnoće. Kot bobnar sem dal največji fokus prav šusaču na stolčku – to je bilo hitro in jako! Udri po pički! Res!!! Pa še neko res staro nemško grind klasiko so odigrali za konec – in jo posvetili Bocotu iz Extreme Smoke 57/Ear Slaughter itd.

In potem – kako naj človek najde energijo še za zadnji bend?

Komot. A več o tem čez nekaj besed. Attack Of The Mad Axeman je razmeroma neznano ime. Gre za kvartet (mogoče celo kvintet, kot sem videl po nekaterih fotkah na netu) iz Hamburga v Dojćlandiji, ki bi si v vseh pogledih zaslužil vsaj tako popularnost med ljudmi, kot jo imajo bedni Milking The Goatmachine. Namreč, AOTMA se tudi oblačijo v živali. Pod ''oblačijo'' ne mislim tega, da si na slabo izbrano metalcore garderobo nataknejo še kozlovske maske, ampak:

- so oblečeni v živalce od glave do pete

- vsak predstavlja drugo žival.

»ANIMAL GRIND IS THE FUTURE!«, pravijo njihove majice. Vrnimo se k zagovarjanju ''boljšosti AOTMA od MTGM'' – prvovrstni besedilni in sporočilni humor podkrepi res kaotični, a natančni in kirurško izveden old skul grindcore napad. In nimajo naefektiranih vokalov (to bolj leti na to, da obstaja veliko bendov, ki se zna super obleči, potem pa igra cheap-ass Dead Infection klon stil gore grinda s pitch shifterjem na vokalih in prevladujočo polka ritmiko ob zelo mastnih, a nezanimivih kitarskih pasažah).

In imajo tak stage show, da peče glava.

Kakšnih 20 minut po Wojczech, so na oder torej stopili: SOVA s kitaro, POLŽ z bobnarskimi palčkami, ČMRLJ z basom in ŽELVICA z mikrofonom (Trdonja je bil večino časa pod odrom, a vseeno!). Kot lahko vidite na slikah spodaj, so AOTMA bili oblečeni v svoje kostume od glave do pete. Vsak je bil po svoje zmagovalen – bobnar s tipalkami in nemški pornići brki, vokalist z oklepom in bulletbeltom, basist s totalno old skul death metal basom in sova na steroidih. Od prvega komada, naslovljenega Mr. Chocolate do drugega komada v bisu in hkrati zadnjega komada v setu, so AOTMA žgali malo več kot 30 minut. Pri tem so pokazali neverjetno vzdržljivost, razgibanost in dinamiko – tako glasbe kot izvajanja odrskih norčij. Ker v teh kostumih igrati tako kot oni, definitivno ni mačji kašelj.

Boben je bil postavljen neobičajno – bobnarja smo videli s strani, kar je logično, saj tiste polžje hišice ne moreš drugače sploh imeti na odru. In lahko smo videli, kako tip nabija kot zmešan. Kitarski efekti so bili skriti v travniku, mikrofon stojalo basista je bila ena velika žaba ali kača, v ozadju pa so med komadi žvrgoleli ptički.

Bendu se je trgalo – glasba je zvenela kot orgija med starimi Napalmi, novejšimi Cerebral Turbulency, The Dillinger Escape Plan (natančnost, ne kaotičnost) in še čim. Poleg smo bili priča home-made pirotehničnemu šovu – od želvice s kitaro, iz katere letijo iskre, do najboljše parodije Angel Of Death bobnarskega solota – featuring dupli pedal napad, pitje piva in na koncu udarec, ko hkrati začnejo iz dobro skritega vulkana leteti iskre povsod naokrog.

Folk je norel – to je bilo smeha, bilo je pitja, bilo je razmetavanja. No-ri-ja do ja-ja!!! Evo, še Bocotov videodokaz – klik!

Zaključek: Kogar ni bilo, je žal izpustil resnično fantastičen, do it yourself grindcore večer s predolgo prvo skupino (hehe).

Zaključek dva: Jebeš Milking The Goatmachine – AOTMA is the new black!!!

PS: Sound je res bil zakon!

Spodaj fotke by Tina Ahačič! (na fotkah le Dickless Tracy in AOTMA), video by Boco!

twitter facebook