recenzije

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

banner
banner

reportaža

19. 2. 2016  Reportaža: Desekracija sv. Valentina  (14. 2. 2016, Kino Šiška Ljubljana)
Praznik ljubezni – the brutal and blasphemous way!

Mislim, da Vesela Dihurčka nista mogla dobiti boljše ponudbe in hvala vsem metal bogovom, da sta jo sprejela. Namreč, turnejski paket, ki je pod bannerjem Europa Blasphemia napadal veliko mest stare celine, je svoj zadnji datum izvedel prav v Ljubljani in kot marsikje drugje po Evropi, so štirje odlični bendi – Behemoth, Abbath, Entombed A. D. in Inquisition – naleteli na razprodan dogodek, kar je super tako za njih, kot za organizatorje, kaj šele za sceno nasploh.

Resda je dan sv. Valentina (drugače so korenine tega praznika precej brutal – klik) najbolj Meg Ryan in Tom Hanks dan v celem letu, a tokrat se je ljubezen kazala drugače. Tu je bila prisotna ljubezen dobre tisočglave množice iz Slovenije, Hrvaške, Italije in Avstrije – ljubezen do ekstremnega metala. In kot idealni, ljubezni in strasti poln spolni odnos, je tudi koncert napredoval do neverjetnega klimaksa. (op. – ne morem verjeti, da sem napisal kaj takega! – I. C.)

Začelo se je z ameriškim duetom Inquisition. Andrej Čuk pravi: Na kratko sem se ozrl po dvorani, da vsrkam nerealno sceno, ki me obkroža. Danes je namreč baje dan nekega svetnika, številni metalci pa so se raje zgrnili nad Kino Šiška poslušat divje, agresivne ritme ekstremnega metala, kot da bi z ljubo osebo „že 6. v trenirki gledali Beverly Hills Cop in vrtali po nosu,“ če povzamem modre besede dobrega kolega Alena Mazinge. Kar je še bolj neverjetno, nahajam se v dokaj polnem Kinu Šiška na koncertu ameriškega black metal dua Inquisition – še pred tremi leti bi močno dvomil, da je kaj takega mogoče, presenečenje pa je vsekakor pozitivno. Velika večina underground bandov je pač za v klube, Inquisition pa so svoj vesoljni (in vesoljski) zvok malodane snovali za velike odre. Visok strop in carske lučke so naredile super vzdušje za kratek nastop, ki je bil odigran suvereno, kar je pri hitrosti takšne glasbe na tako velikem odru svojevrsten izziv. Mastne kitare so se za razliko od ostalih bendov še kar dobro slišale, saj pri dvojcu kitarist-bobnar niti ni prostora za napake v zvoku, nastop je bil vsekakor energičen, gosto posejani obiskovalci koncerta pa so Inquisition sprejeli dobro.

Definitiven plus je bil to, da sta Incubus in Dagon z dobrim naborom komadov (da, Behemoth, v živo se da igrati tudi kaj, kar ni zadnja plošča) ter klasično inquisitionovsko energijo občinstvo v trenutku očarala in držala celotno trajanje razmeroma kratkega koncerta.

Inquisition igrata zahtevno glasbo, kateri je kratkost nastopa in velikost odra dejansko bila v plus, zato se nedvomno veselim njunih bodočih live podvigov na naših tleh.

Drugi so oder zasedli švedski death metalci Entombed A. D., ki so v malce slabši zvočni podobi predstavljali klasični Entombed material tipa Wolverine Blues, Left Hand Path, Revel In Flesh itd., po drugi strani pa tudi prvenec novoimenovane zasedbe Back To The Front ter material prihajajočega albuma Dead Dawn. Kdor je kadarkoli prej videl Švede v živo, ve, da se bend rad zabava na odru. In to je bilo čutiti od začetka do konca, saj je kljub slabšem zvoku nastop bil izveden pristno, brutalno, suvereno in zabavljaško, za kar je spet bil odgovoren vokalist LG Petrov, še posebej s šaljivimi izjavami v srbohrvaščini. Kaj več ni za dodati.

Zabavljaštvo, pompoznost in grandioznost pa je prikazal tudi norveški povratnik Abbath, katerega samoimenovani prvenec, osvežena glasbena vizija in determiniranost možakarja, da ne bo zgolj počival na lovorikah zasedbe Immortal, so bili razlogi, da sem se njegovega nastopa veselil celo bolj kot ostalih bendov. Če odštejem mogoče predolg set in skorajda klasičen izbor Immortal komadov, je Abbath ob izredno bolnem King Ov Hellu, ki je zaradi hude vročine, ki je po besedah organizatorja skorajda primorala bend, da bi odpovedal nastop, prevzel vlogo ''strica iz ozadja'' in v deliriju ponudil svoj low end blasphemy. Kar je v tem oziru malce škoda, ker se basa sploh ni pretirano slišalo. A sta zato kitari Abbatha in njegovega live sobojevnika, session kitarista Olleja Andreja Farstada (iz zasedbe Ilti Milta) opravili svoj posel zelo dobro. Slišalo se je vse in prav fajn je bilo slišati svež Abbathov material v živo. Namreč, če bi samo čakali komade zasedbe Immortal, bi to bil lep šamar velikoglavemu Norvežanu, ki je drzno in brez dodatne drame odločil stopiti po svoji poti v nedefinirano prihodnost. Dejansko imam že poln kurac epskega Tyrants, ko pa sem lahko užival v Count The Dead, Fenrir Hunts, Ashes Of The Dead ali grandioznem otvoritelju koncerta To War. Ob Abbathovih šalah in včasih nedoločenem mrmranju (whiskey much?) sem pozabil, da je session bobnar Gabe Seeber resda dober, a s tisto slabo kopijo Ghost maske in monolitno prezenco za bobnom živ dolgčas. Mogoče je to še en minus Abbath kot benda – vizualna neenotnost, ki odrsko res predstavlja Abbatha in tri dodatke, medtem ko je vizualna podoba Immortal bila tista, ki je še dodatno prikazovala moč zasedbe.

Vrhunec pa so seveda morali predstavljati poljski giganti Behemoth, ki so se na pričujoči turneji odločili prvič v karieri popolnoma posvetiti zgolj enemu albumu in hočeš-nočeš, je to bil njihov samooklicani vrhunec Behemoth ustvarjanja, The Satanist. O čemer piše Simon Pelko.

Behemoth vedo, kaj počnejo in to počnejo direktno, neusmiljeno in brez kompromisov. Edini kompromis, katerega so na žalost morali sprejeti, je bil ta, da niso iz varnostnih razlogov mogli uporabiti večjih ognjenih učinkov. Kljub temu pa so še zmeraj na odru uprizorili zelo močno vizualno dogajanje z ikonografijo, ki je vsebovala njihove značilne scene in elemente, tako da je marsikdo pirotehniko tudi z lahkoto spregledal. Predstavljajte si odrsko podobo njihovega lanskega nastopa na festivalu Metaldays, a še nadgrajeno in dopolnjeno (tudi s topom, ki je po dvorani širil ''kugo'' črnih konfetov).

Odigrali so celotno The Satanist plato, v svoj repetoar pa so dodali tudi nekaj bolj zvenečih starejših skladb, kot so Pure Evil and Hate, Antichristian Phenomenon, Conquer All ter seveda zaključni Chant for Eschaton 2000.

Za marsikoga mogoče rahlo prekratka setlista, vendar Behemoth vedo, kdaj je treba končati in tako publiko pustiti, da hočejo še in še. Publika Kina Šiška jim je praktično jedla iz roke, sploh če upoštevamo deljenje Nergalovega zakramenta in oskrunjenja vsega svetega, saj je med publiko delil njihovo verzijo hostije, proti koncu pa je nekaj srečnežev tudi prejelo njegovo (in tudi Sethovo) »kri«. 

Čeprav so definitivno bili pogrešani ognjeni zublji, ki so jih nadomestili dimni učinki, ter še kakšen starejši komad, to ne spremeni dejstva, da je bil ritual Behemoth v Šiški več kot odličen in da narodi iz različnih koncev in krajev znova komajda pričakujejo njihov naslednji nastop. 

Fotke: Tina Ahačič (L–D): Inquisition, Entombed A. D., Abbath, Behemoth

twitter facebook