recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

reportaža

23. 3. 2015  Reportaža: Day Of Metal  (10. 3. 2015, Kino Šiška Ljubljana)
Že zaradi revitaliziranih Sanctuary je koncert bil uspeh, kdor pa je od D. T. A. zahteval zgolj verodostojno odigrane stare skladbe, je gotovo dobil več, kot je plačal. A mi vseeno misel, da jedro metala postajajo turneje in izdaje na osnovi nostalgije, ne diši kaj preveč.

Pri heavy metal koncertih višjega ranga dandanes velikokrat gre za podoživljanje preteklosti, sploh, ko je govora o ameriških izvajalcih. To lahko pomeni ponovno izvajanje legendarnih plošč ali pa celo koncertov in turnej. Zato je bil torkov večer zame precej nenavaden; kot masivnega fana skupine Death me je seveda pritegnila radovednost, a je bil glavni razlog za obisk gotovo dvoranski koncert ponovno združenih Sanctuary, pri katerih pa me ne privlači aspekt recikliranja starih komadov. Prav nasprotno, želel sem si slišati pesmi z nove plošče in obenem tudi stare v novi preobleki. Pri tem zanimivem križišču dveh turnej me je seveda zanimalo, kam se bodo umestili Overkill in predskupine, ki pa sem jih zaradi obveznosti na faksu zamudil, zato mi bo za kak odstavek ali dva pomagal Ivan.

Podobno kot Andrej – a bolj zaradi službenih obveznosti – sem zamudil celoten paket predskupin z izjemo ameriških Abysmal Dawn. A to se zgodi, če se koncert – v torek! – začne okrog 16. ure. Kaj moreš … Ameriški death metal kvartet se je v nekaj letih precej uveljavil s svojim kalifornijskim zvenečim brutal zvarkom in tudi zadnja plošča, Obsolescence, ni izjema. A kar na plati izpade živahno in fantastično, v živo izpade prav nasprotno. Namreč, kvartet je kljub motiviranosti in logični uigranosti (ploščo namreč v živo promovirajo non-stop!), stopil v past občutka prazne velike dvorane. Kljub slabim šalam pevca in pobožnim željam, se pod odrom ni zgodil masivni moshpit. A zato ne moremo trditi, da folk ni užival. Za razliko od marsikaterega modernega ameriškega death metala Abysmal Dawn znajo napisati dobro pesem. Le problem je, ko združijo cel kup dobrih pesmi z različnih albumov, ki bi izpadle res super, če ne bi bend izbral samo tistih, ki najbolj spominjajo na Gateways … obdobje kultnih Morbid Angel. Po petih komadih sem jih preprosto imel poln kurac, saj sem imel občutek, da res poslušam en in isti komad. Mogoče bi v kakšnem klubskem vzdušju Gala Hale izpadli bolj morilsko, a to so zdaj že ugibanja in ne dejstva. (Ivan)

Po zadnjih sekundah deathmetalcev Abysmal Dawn sem se namestil v dvorani, ki je bila vse prej kot prepolna. Slednje je pripomoglo k sproščenemu vzdušju, saj je bilo slehernemu obiskovalcu omogočeno spremljati koncert, kot je želel, brez nepotrebnega prerivanja v prve vrste. Tudi Sanctuary so nastopili v podobnem duhu, saj tu ne gre za bend, ki bi moral izvajati akrobacije na odru, pač pa s sproščenostjo in gotovostjo izvajajo pesmi na visokem nivoju.

Starejšim članom benda se je videlo, da so prekurjeni, brez pomote, a je njihov nastop vseeno obkrožala določena „teža“, ki jo heavy metal koncert nedvomno potrebuje. Izbor skladb je bil po pričakovanjih odličen, dotaknili so se celo prve plošče Refuge Denied in postregli s psihedeličnim presenečenjem, medtem ko se na nizki uglasitvi pesmi z vseh treh plošč uspešno zlijejo v zaključeno celoto. Warrel Dane je pel točno in prepričljivo, a je pogosto zašel v višjo lego tam, kjer sta na plošči dve oz. si prikrojil kako melodijo, kot se mu je takrat zdelo. Vsi ostali so nastopili povsem suvereno, a je presenečenje večera gotovo bil kitarist Nick Cordle. Ta je uspešno razblinil razočaranje nad tem, da Brad Hull ni mogel na turnejo, saj je bil bivši kitarist Arch Enemy odlično pripravljen – v zelo kratkem času se je namreč zvokovno zelo dobro umestil v Sanctuary. Dobri komadi, soliden nastop in jasen zvok so glavni znaki dobrega koncerta, zato sem celo uspel spregledati sluzaste in brezciljne govore Warrela Dana.

Sledilo pa je popolno glasbeno nasprotje; melodično petje in tempiran power metal sta se umaknila divjim tempom, vrtoglavim kitaram in krikom, ki se jih v glavnem pripisuje death metalu po zaslugi pokojnega Chucka Schuldinerja, dolgoletnega vodje skupine Death. V Šiški je nastopil nabor njegovih spremljevalnih članov grobo rečeno iz časa plošče Symbolic, na položaju frontmana pa je stal Max Phelps, do prihoda D. T. A. neznan, a vsekakor sposoben kitarist. Skladbe je poganjal bobnar Gene Hoglan, sicer legenda svojega glasbila, ki je starim skladbam (z izjemo kakega vsiljenega blast beata tu in tam) dal suvereno podobo, kot so bile slišati na turneji pred dvema desetletjema. Tudi Steve DiGiorgio je spretno vil svoje legendarne akrobatske linije na basu, Bobby Koelble pa je kljub krš zvoku kitare igral odlično. Prepričljivo je priredil solaže vseh kitaristov Death, katerih skladbe so bile odigrane, obenem pa je rife igral s pravšnjo močjo in težo. Obscurin Steffen Kummerer, ki je odkričal in odigral dve skladbi se sicer ni izkazal do tolikšne mere, a se je vseeno nekako znašel med zahtevnimi kompozicijami Chucka Schuldinerja.

Je moč nad čim potožiti, če še dodam, da je nabor skladb bil brezhiben? Po sami izvedbi glasbe nikakor. Vsekakor pa me je spremljal grenek priokus tega, da prav ta nabor Chuckovih spremljevalcev pravzaprav nikoli ni stal skupaj na odru, vsaj kolikor lahko sam sklepam. Kljub temu da so vsi dobro igrali, je bilo na odru povsem očitno, da je Death To All konstrukt. Publiko je nagovarjal Steve DiGiorgio, ki je tako rekoč prevzel vlogo moralnega naslednika Chucka na tej turneji (ki obeležuje ploščo Symbolic, na kateri DiGiorgio ni igral), osebno pa mi ne diši sprejemati (za)misli in moral določene osebe skozi tuja usta, sploh, ko je dotična oseba že pokojna. Zamisel tega, da skupina ljudi, ki so v bendu preživeli par let, predstavlja glasbenika, ki je imel dve desetletji popolno vsebinsko kontrolo nad svojim projektom, mi je povsem tuja. Razumem, da gre za neke vrste ohranitev spomina na Death, a kaj, ko ta nikoli ni bil v nevarnosti, da bi zamrl. Občinstvo je vidno uživalo, zato moje pripombe nikakor ne veljajo po celi črti, a vseeno menim, da svet ne potrebuje Death tribjut turneje, saj imamo vsi še vedno odlično zapuščino Chucka Schuldinerja na svojih nosilcih zvoka, kar nikakor ni majhen luksuz.

Če pristavim še svoj lonček: v primerjavi z junijskim nastopom Death To All (katerega kritiko lahko preberete tukaj), ko sta zasedbo poleg Phelpsa in DiGiorgia tvorila še cinika Sean Reinert ter Paul Masvidal, je tole bil mnogo bolj pristen nastop. Namreč, gledati Masvidala, kako izpade bolj kafanski filingaš, ki igra komad tipa Zombie Ritual, je vse prej kot kul. Vsaj meni, hehe. Vem, rekli boste, da sem star, zatežen prdec – in imate prav. Reinertovo počasno igranje bobnarskih ritmov Billa Andrewsa in samega sebe je bilo še večji cock block, medtem ko je Phelps res bil vidno prestrašen. Tokrat je – po moje predvsem zaradi brezhibnega bobnanja možakarja, ki mu z razlogom pravijo the atomic clock, torej Gena Hoglana DTA zadel žebljico v glavico. Tudi izbor komadov je bil top, čeprav bi z veseljem slišal še kak komad z omenjenega novejšega obdobja. A občutek, zvok in moč koncerta sta bila 1 A, če se mene vpraša. (Ivan)

Medtem ko sem se soočal z zgornjimi mislimi, pa so na oder že stopili Overkill. Newjerseyski veterani thrash metala so za razliko od Sanctuary in D. T. A. bili na odru zelo dejavni, a me osebno niso prepričali. Poleg kitarista Dava Linska, ki s svojim neverjetnim igranjem vedno znova navduši, so Overkill delovali neuigrano. Vsak član je silil v svojo smer in odstopal od skladb, previsoka glasnost (po logiki „headlinerja bolj na glas“) pa je bodrila temu, da se je zvok pošteno zamazal in je na trenutke postalo težko razločiti, kaj bend sploh igra. Škoda, saj bi dober nabor novejših Overkill skladb in starih uspešnic v živo utegnil navdušiti.

Ivan: Nekatere pač so navdušili, nekatere ne, a moram priznati, da že dolgo nisem tako užival v thrash metal koncertu. Ne razumite me narobe – nisem jih obiskal veliko, a videti Overkill v živo, je doživetje in pol. Bend ni uigran tako kot Kreator, tako divji kot Exodus ali tako pač … em … no, Slayer, a Bobby Blitz ter njegovi thrash kameradi vedo narediti špil poseben. Pristna komunikacija je kljub na trenutke slabšem zvoku resnično potegnila ljudi v občutek, da živimo in dihamo kultni komad In Union We Stand. Za razliko od dobrega vokalista Warrella Dana, ki pa ima šale tako smešne, da bi se človek najraje zakopal v grob, je Bobby Blitz deloval pristno in seveda divje kot v spotu Hello From The Gutter. Oder je mogoče zgledal celo prevelik za Overkill in kak gib kitaristov več ne bi bil zaman, a so to nadoknadili z ubijalsko setlisto (ne me jebat, Hammerhead!) in zelo dobrim lightshowom! Definitivno bend, ki še ni za v penzijo!

Že zaradi revitaliziranih Sanctuary pa je koncert bil uspeh, kdor je od D. T. A. zahteval zgolj verodostojno odigrane stare skladbe, pa je gotovo dobil več, kot je plačal. A mi vseeno misel, da jedro metala postajajo turneje in izdaje na osnovi nostalgije, ne diši kaj preveč.

Osebno veliko raje vidim bend, ki ima (zopet) voljo do igranja in soliden nov izdelek za seboj kot pa nabor veteranov, ki preigrava zimzelene uspešnice, a na žalost brez ključnih akterjev.

 

Fotke by Tina Ahačič (L-D): Abysmal Dawn, Sanctuary, Death To All, Overkill

twitter facebook