recenzije

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

banner
banner

reportaža

13. 10. 2016  Reportaža: D-beaten back to life … and ground back into dust.  (8. 10. 2016, Gromka Metelkova Ljubljana)
Mešanje fastcore/powerviolence/HC/punk žanrov že dolgo v živo ni bilo slišati tako dobro.

V množici koncertov je težko izbirati, kam vse bi se dalo iti, a lepo je bilo, da se je našla kar lepa ekipa, ki se je na hladen oktobrski sobotni večer odpravila v Gromko. Tam so namreč gostovale kar 4 skupine – dve iz Makedonije, ena iz Švecke (kume!) in ena iz Francije.

Koncert so otvorili makedonski LIFE SCAM, katerih nastop je v bistvu res dobro opisal Luka Bevk za Radio Študent. Če ga citiram:

''(…) nov bend z nekaj starimi obrazi makedonske crust scene. Life Scam igrajo surov D-beat crust s švedskim poreklom. Gre za bend z dvema vokalistoma, ki sta se drla in ustvarjala kaos v zvočni sliki. Ekstremno distorziran bas in kitara sta upravičeno spominjala na zvok japonskih bendov à la Disclose, Framtid ter D-clone. Tudi bobnar je navdušil z energičnim D-beatom, tistim pravim švedskim d-beatom, zaradi česar se nikakor nismo mogli izogniti asociacijam na skandinavsko sceno.(…)''

Nočem izpasti len, a Bevk pozna to področje bolje od mene in vsekakor bo poznavalcem dal vedeti, za kakšen bend v resnici gre.

Ker moj opis izpade drugače.

Namreč, skandinavska scena se mi zdi precej bolj surova, surovost pa je atribut, ki bi ga v bendu pripisal ritem sekciji – namreč, živalsko bobnarski worship prežvečenega dischargovskega beata, ki ga je na srečo začinil tudi s kakšnim drugim prijemom, in basu, ki je zvenel kot Shane Embury v osemdesetih, posnet in predvajan skozi Gorenje pralni stroj. To je bilo brutalno do jaja. In super.

Ostalo je bilo jao-kume. Dva vokala sta bila v strukturi komadov čisto predvidljiva – točno si vedel, kdaj bo se oglašal eden, kdaj drugi, kdaj oba (hint: nr. 1 – prvi verz, 1 – drugi verz, 2 – tretji verz, 2 – četrti verz; nastopi preobrat v melodiji kitare, nato pride refren, kjer je shema 1 + 2 = refren). Prvih par minut je stvar še zanimiva, vsekakor energična, čeprav je bend z izjemo (ironično!) sedečega bobnarja izjemno statičen, nato pa se začne ponavljati v nedogled in rata tak dolgčas, da je joj. Kitarske linije so klasične, miljonkrat slišane, energija pa se zgubi nekje v šumu.

Ko so stvar prevzeli v roke prav tako makedonski DISEASE, sem bil v pričakovanju, da se je na odru zbrala triada, ki bo pokazala otvoritvenem kvintetu, da z drugim bobnarjem in dvema vokalistoma manj naredi več. Imeli smo namreč spet veš-mašino basista, novega bobnarja in prejšnjega kitarista, katerega kitara je tudi tokrat zvenela tako nerazločno, da so se vse linije zdele kot roj čebel, ki so znorele ob čaščenju zgodnjih demosov od Anti-Cimex. Pa ne na kul način. Disease so žal bend, ki predstavlja vse, kar je v crustu po mojem mnenju vredno spregleda. Ne bomo govoril o sporočilnosti tekstov, ker sem šel poslušat bend in ne brat besedil in ker se skozi medlo vokalno sliko kot vratni podboj statičnega kitarista, ki je prevzel tudi vokalne dolžnosti, besede sploh niso razumele, predvsem pa jih ni bilo moč precej slišati. Ampak nastop – tista veš-mašina je ostala ista zvočna in vidna pojava prvega benda (hočem reči, niti na vizualni ravni se stvar ni spremenila), kitare tudi če ne bi bilo, ker so klišejski, prežvečeni riffi, ki ste jih že stokrat bolje slišali v prvih dvajsetih letih razvoja crusta, bili nerazločni, bobnar pa je odločil ubiti vse, kar je svetega, s konstantnim d-beatom, ki je iz surove sile po desetih minutah postal ritualni hipnotični tribalni vložek, nato pa pač zgolj ugotovitev, da tip ne zna ali noče igrati nič drugega.

V tistem trenutku sem s svetom odločil podeliti post ''d-beat is overrated''. Gledati zapored dva benda, ki skorajda, da ne zamenjata nič med seboj, z izjemo bobnarja in minus dveh vokalistov, je tako kot zapored doživljati Sweet Sorrow, Demutilated in Everything Goes. Grozno, torej.

Bi pa tu spet citiral Bevka:

''Oba makedonska benda sta v klubu ustvarila dobro vzdušje, kljub vsej enostavnosti in neizvirnosti sta namreč publiki servirala tisto, po kar je prišla – hrup in zabavo. Ker panksi v tem smislu niso zahtevni, moramo razumeti tudi takšne bende, kot sta bila makedonska – igrali niso nič novega, v igranju ni bilo nobene drznosti, držali so se forme crust punka iz osemdesetih in vidno uživali. Podobno je z narodno zabavno glasbo: važno, da harmonika poje in starci že tolčejo z nogo, babice ploskajo, vnuki plešejo in starši pijejo. Panksi so enostavni ljudje.''

Naj to razumem kot sarkazem?! - hehe - vsekakor je report vreden branja – KLIK.

Po Ivanovih crust skupinah sem na glasbeni račun prišel Matevž. Tretja oz. predzadnja skupina, ki se je predstavila slovenski publiki, prihaja iz daljne Švedske in sliši na ime SNAKE TONGUE. Ok, glede imena bi človek laično pomislil na kakšen stoner/sludge/doom/psihadeličen rock/metal bend, ki ponuja vse tisto, kar smo do sedaj že slišali. Malenkost resnično, ampak še vedno precej daleč. Snake Tongue (po navedbah iz Bandcamp strani) preigravajo zmetaliziran HC, ki prehaja malce na punk – kar pa po mojem mnenju ne drži. Sicer sem skupino (pre)poslušaval celoten prejšnji teden in je zadeva bolj stoner/sludge/garažni rock HC, kot pa samo metal/HC/punk.

Ampak, anyway, nazaj na koncert.

Švedski kačji jezik je v dobrih 30 minutah predstavil prvenec Raptor's Breath, katerega si lahko v celoti zavrtite na njihovi Bandcamp strani. Skupina je koncert v celoti izvedla brez napake. Zvok ''masten'', skupina grda in pa vokal, ki me je že na samem uvodu asociiral na Kanadčane Burning Love (slušno, pa tudi mimika je bila precej identična). Skupino lahko samo pohvalim. Lahko bi rekel best out of three, ampak pred nami je še vedno bila četrta

… in ta nosi ime xINQUISITIONx (not the black metal one). Francoski trio ima za seboj 2 albuma in 2 split albuma in občutek imam, da smo glede na povprečno dolžino komadov kljub obisku mož v modrem imeli priložnost slišati celotno diskografijo.

Trio je v realno kratkem času uničil bobniče marsikaterega navzočega. Mešanje fastcore/powerviolence/HC/punk žanrov že dolgo v živo ni bilo slišati tako dobro. In kako je bilo to slišati? Kot npr. hitrejšo verzijo Minor Threat oz. francosko jezo z DC standardi iz 80-ih.

Kakšne minus točke pri xINQUISITIONx nisem našel (razen ponovnega obiska policije, s čimer bend kot tak seveda nima nič). Konstruktivno zgrajeno, destruktivno nastrojeno bi bil mogoče najboljši opis za nastop francoske inkvizicije.

*prvi dve skupini je kritiziral Ivan

Fotke: Primož Kovačič

twitter facebook