recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

24. 10. 2013  Reportaža: Dødheimsgard, Troll, Hetroertzen  (20. 10. 2013, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
Ko odštejem vse grozne napake, katere v prihodnje – upam da – ne bom več zasledila v toliki meri (saj so to bili DHG!), je ta nedeljski večer bil dobro izkoriščen.

V Ljubljani smo se 20. oktobra udeležili precej povprečnega koncerta legendarnih norveških skupin Dodheimsgard in Troll, z njimi pa so nas obiskali tudi nekoliko manj znani švedski Hetroertzen (nekoč iz Čila).  Pri tej povedi bi se lahko pravzaprav ustavila in vse skupaj pustila viseti v zraku, ker mi ni jasno, zakaj se je v ta koncert vložilo minimalno truda in volje. Saj se včasih dogajajo napake in slabi dnevi kar se tiče recimo ozvočenja, ampak ne moremo pa pogledati skozi prste glasbenikom, ki se ukvarjajo z glasbo več kot 20 let, tokrat pa, žal, tudi ne organizatorjem.

Lahko bi se usmilila in povedala, da je koncert bil odličen, samo, kako nekaj takega trditi, medtem ko headlinerji, Dodheimsgard odigrajo prvi, namesto zadnji, kot naj bi bilo tudi logično? Po drugi strani, lahko se vse skupaj izgovori na način a la „saj je to black metal“, medtem ko vemo, da je sama skupina stilsko zakorakala nekoliko dalje od grobih črt in meja black metal glasbe. Tokrat, izgovorov za Dodheimsgard ni!

Torej, prvi so nastopali Dodheimsgard, po celi uri zamujanja. Prvo, kar se je dalo opaziti že pri prvem komadu The Crystal Specter, je to, da se je vokal (Aldrahn) preveč „šparal“, kar je tudi sam po koncertu priznal, češ da si noče uničiti glasilke, pa še zraven se ni slišalo kot se spodobi. Čudne so poti človeške. Drugi brutalen fail, česar od takih glasbenikov nikakor ni za pričakovati, je bilo prepogosto fušanje na basu nekje sredi koncerta, medtem ko bobnar ponekod ni imel pravega občutka, posebej ne pri komadu Kronet Til Konge, kjer bobni hočeš ali nočeš morajo priti do izraza.

Tisto, kar jih je izvleklo iz dreka, bi rekli, da je bila sama izbira komadov, katera je presegla vsa moja osebna pričakovanja – ni lepšega kot v živo slišati legendarna komada When Heavens End in En Krieg å Seire, temu pa še dodajmo polovico odšpilane plate Monumental Possession. Sicer je treba priznati, da je zanimivo slišati Ion Storm brez nekih efektov, kot tudi novejše The Snuff Dreams Are Made For in 21 Century Devil. Torej, dá se tudi brez matrice.

Morem pa priznati, da so DHG imeli momente, ko so se ponekod uspeli uskladiti in zanemariti slab zvok na odru. Riffi in kompozicija v živo zvenijo zelo lepo – prav tisto, kar je pri njih vedno bilo posebno in genijalno.

Hm, če bi le zvok bil boljši ... Velika škoda za vse.

Naslednji so nastopali veseli Troll, kateri so publiko dvignili na noge. Osebno mi niso toliko pri srcu, čeprav so me rahlo nasmejali s starejšimi komadi, ki so prevladovali. Tu ni kaj preveč za povedati – klasika melodičnejšega black metala – komunikativni starejši blekerji, z veselimi hitrimi riffi in melodijo, katera ti pogreje srček glih toliko, da ne zaspiš, ko čakaš na zadnji bend.

 Tisto, kar je za razliko od DHG bilo prav res ironično, je to, da so se nekoliko boljše stopili s slabim ozvočenjem. Tako da smo si malo zapeli, malo čupali, malo polili s pirom in to je to. Thank you for coming!

Zadnji in še najboljši, Hetroertzen, z gongom, ki se je (spet) slabo slišal. Če bi jim boljši zvok bil malce bolj prisoten pri vokalih, bi to bilo že popolno! Črna maša, pentagrami, svečke, nož, kapuca, zelo fini vokali in energična kitaristka – vse, kar v današnjem času srečujemo po black metal koncertih. Ortodoksen pristop, pri katerem nekoliko razredčena publika pade v neko osebno sfero, trans. Lahko rečem, da me je presenetilo to, da studijsko ne zvenijo toliko dobro in zanimivo kot se jim to posreči v živo. Zelo, zelo fino oddelano, saj se je videlo, da se trudijo in da imajo voljo, kljub temu da so se zavedali, da to nedeljo zvok v Chanel Zero ni to, kar bi moral biti. Vsak komad do zadnjega je bil odigran brez napake – well done, in upam da jih v prihodnje še kdaj gledamo in poslušamo pri nas.

Ko odštejem vse grozne napake, katere v prihodnje – upam da – ne bom več zasledila v toliki meri (saj so to bili DHG!), je ta nedeljski večer bil dobro izkoriščen.

Avtor:
twitter facebook