recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

18. 9. 2014  Reportaža: Crowned with Horns  (11. 9. 2014, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
Super začetek death metal sezone.

Piskanje v ušesih, ki so ga julija letos v Tolminu povzročili death metal bendi na festivalu Metaldays, se še ni dobro poleglo, ko je koledar že obelodanil datum 11. september 2014 in z njim prihod dveh ameriških in enega kanadskega death metal benda oziroma Jungle Rot, Disgorge in Cryptopsy, ki so se ustavili v klubu Channel Zero.

Od vseh udeležencev turnejske karavane, ki potuje po Evropi že tretji teden, so edino Jungle Rot tisti, ki lahko trdijo, da so Slovenijo obiskali šele prvič. Ameriške Disgorge smo lahko v istem klubu uzrli že novembra lani, medtem ko so kanadski Cryptopsy Metelkovo – že tretjič v svoji karieri – obiskali, če se ne motim, leta 2010. In Jungle Rot so tisti, za katere lahko trdimo, da so skorajda bili zmagovit bend večera.

Namreč, ameriški kvartet, ki ''žari in pali'' že od srede devetdesetih let, je za razliko od ostalih dveh bendov svoj death metal gradil in še gradi predvsem na nalezljivih, težkih riffih in srednjehitrem bobnarskem tempu. Medtem ko so Lividity izdali Fetish For The Sick in bili ultra sick, Dying Fetus ultra groovy s kakšnim Infatuation With Malevolence, Brodequinn hitri in brutalni, Cannibal Corpse, Morbid Angel ter Nile pa klasični, so Jungle Rot zveneli kot Obituary z bolj globokim vokalom. Torej, si lahko predstavljate, kak užitek jih je bil poslušati v Channel Zero, kjer so že po parih tonih zagrabili vse prisotne za goltance.

Dave Matisse, vokalist in kitarist, nas je s svojim grmečim vokalom in precej karizmatičnim nastopom popeljal čez slabih 40 minut dobrega, bolj klasično zvenečega death metala, v sklopu česar je predstavil skorajda vsak album kar obsežne diskografije zasedbe Jungle Rot. Ostali trije člani seveda niso zaostajali za njim. Bombardiranje s strani bobnov (tokrat jih je igral Mike Miczek iz Broken Hope, ki so nas tudi obiskali februarja letos) in snajpersko natančno ciljanje z riffi je prisililo kar precej številčno publiko, da je v death metal ekstazi nenehno čupala in kričala. In začuda, bend, ki je znan po svojih precej militantno obarvanih besedilih, ni spregovoril niti ene same besede o 11. septembru kot takem. V bistvu ni tega omenjal niti en sam bend tega večera.

Kalifornijski brutaličarji Disgorge so bili precej bolj poslušljivi in gledljivi za razliko od njihovega nastopa novembra lani. Kvartet je ponudil svojo različico ultra hitrega, zelo brutalnega death grinda, ki ga pičijo že od srede devetdesetih let. Nečloveško grmeč vokal je tu pa tam skorajda preglasil spet nečloveško hitre bobne, medtem ko so se kompleksno gore-grinderski riffi, ki pa se tudi brez težav parijo z zapuščino ameriškega tehničnega death metala, ob grmenju basa dostikrat kar izgubili v ozadju.

In kar je sprva bilo death grind orgija par excellence, se je kmalu izgubilo v monotonosti, predvidljivosti in mogoče tudi dolgočasnosti. Po dvajsetih minutah sem že dobil občutek, da ves čas poslušam prvi komad njihovega nastopa. Začuda je kmalu za menoj ven stopil tudi Brutal Sandi z izgovorm, da se je že preveč nanorel na Jungle Rot. Go figure …

Kanadski kvartet Cryptopsy, ki ga že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja vodi bobnar Flo Mounier in je sceno zaznamoval predvsem z albumoma None So Vile in Blasphemy Made Flesh (medtem, ko so se v Ljubljani prvič ustavili – če se ne motim – junija leta 2000 z albumom Whisper Supremacy), pa je vseeno zasluženo obdržal naziv headlinerja tega koncerta in te turneje nasploh.

Ob res dobrem zvoku, ki je bil stalnica včerajšnjega dogodka in prijetna karakteristika vseh treh bendov (za vse tiste, ki radi jamrate, da je Channel Zero znan po slabem zvoku, je tole morala biti kar boleča zaušnica, mar ne?), in zelo živahnem nastopu so bobnar Flo Mounier, vokalist Matt McGachy, basist Olivier Pinard ter kitarist Christian Donaldson  od otvoritvenega komada, Crown Of Horns, pa do zaključnega Phobophile, držali nadčloveški tempo in z nadčloveško natančnostjo izvajali komade iz skorajda vseh plošč.

Ob dokaj skromni, a iskreni komunikaciji, je kruljač/kričač McGachy dal vedeti, zakaj bend ceni vsak nastop in zakaj so poleg road crewa najpomembnejši tudi poslušalci ter da je možno preživeti v svetu ekstremne glasbe, četudi nimaš podpore založbe. Dobro, na trenutke je bil že malce tečen s tem, ampak ajde. Še vedno je njegov vokal performans top – meni najboljši vokalist Cryptopsy! Res pa je, da ves čas zgleda, kot da se nečesa boji. Ne vem …

Medtem so ostali trije člani, vsak virtuoz na svojem instrumentu, dali vedeti, da so v vrhunski formi. Bend, ki kompleksno riffažo in nečloveško hitre bobnarske ritme uspešno sestavlja v dobro strukturirane komade, je tako dal ljudem, ki so prišli med drugim tudi iz Hrvaške, vse, kar so hoteli. In čeprav za Cryptopsy skorajda kot pribito drži klasična izjava, da je bobnar tam center dogajanja, sta tudi basist in kitarist dala vedeti, da ni vse v hitrih udarcih po činelah, sneru in pedalu.

Edina napaka? Občasno je takšna glasba vseeno težko prebavljiva v klubskem okrožju, a po drugi strani je jasno, da Cryptopsy ne gredo gledat ljudje, ki pričakujejo, da bo death metal na odru zvenel kot slaba kopija Six Feet Under.

Super začetek death metal sezone. Gremo naprej!

Fotke: Tina Ahačič

twitter facebook