recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

reportaža

30. 6. 2014  Reportaža: Crowbar over Nova Gorica  (19. 6. 2014, Mostovna Nova Gorica)
I am become Riff – the destroyer of Worlds!

Bojda je Robert J. Oppenheimer v trenutku, ko je razneslo atomsko bombo na poskusnem zemljišču Los Alamosa, izrekel citat iz indijske Bhagavad Gite – I am become Death, the Destroyer of Worlds. In nekateri pravijo, da ga je samo dejanje in posledice, ki jih je le-to imelo na človeško zgodovino od tistega trenutka naprej, spravilo v stanje večnega nemira ipd.

Ko je Kirk Windstein davnega leta 1989 bil zaprt v placu z Jimmyjem Bowerjem (danes je dotični možakar tako v Eyehategod kot Down) in sta orkestrirala prve vaje zasedbe The Slugs, ki je v roku enega leta dobila ime Crowbar, je ob prvem riffu, ki ga je odšpilal na svoji kitari, gotovo lahko izrekel nekaj podobnega kot Oppenheimer: I am become Riff – the Destroyer of Worlds. Kako možakar spi naslednjih 25 let? Gotovo ne slabo, vedoč, da so Crowbar pisali zgodovino in v času vseh hitrih, hitrejših in najhitrejših, najprej thrash, potem pa tudi death metal bendov, začeli igrati – počasi, počasneje, oziroma – težko, masivno, Crowbar.

25 let ni kar tako in tega se zaveda tudi Windstein, ki je po povratku zasedbe Crowbar nekaj let nazaj in albumu Sever The Wicked Hand odločil vse svoje moči usmeriti v matično zasedbo (takrat je še vneto igral v Down in tu pa tam našel čas za Kingdom Of Sorrow, če se ne motim) – temu primerno je lani celo zapustil Down, torej veste, koliko mu pomeni njegov neworleanski dojenček.

Od death metal do funeral dooma pa prek groove metal in HC-ja ter metalcora – vsepovsod boste začutili vpliv Crowbar.

Zato je žalostno, da ob obisku takega benda v klubu kot je Mostovna ne vidimo veliko število ljudi. Kar pa še ne pomeni, da je koncert bil waste of time. Ma, ni šans.

Velika dvorana Mostovne je s svojim sistemom ventilatorjev lepo hladila folk, ki je prišel tako iz Slovenije kot iz Italije, ki so bili veseli, da koncert ni odpadel. Namreč, dan prej je basist Jeff Golden fasal zastrupitev s hrano, napadov pa so ga rešili šele v bolnišnici v Avstriji, tako da se je lahko sludgea željna ekipa v Bosni in Hercegovini lahko samo obrisala pod nosom. V bolniški sobi je kazalo, da se Golden ne bo pobral tako zlahka in šel na oder, a zgodilo se je prav to. Resda sem ob novici pomislil, zakaj preprosto ne odigrajo koncert brez basa. Seveda sem si ob prvem riffu sludgerskega kvarteta sam zadal eno vzgojno ''flisko''. A o tem kasneje.

Koncert so točno ob uri začeli italijanski Tytus, ki so jih ustrezno karakterizirali kot 70s proto metal bend. Čeprav sem pomislil na neko hipijado, ki bi ob Crowbar bila tako ustrezn, kot vranje črna čupica na pleši Windsteina, sem ob prvih riffih začutil olajšanje, saj kvintet iz Trsta (če se ne motim) igra nekakšen miks med težjimi trenutki Zeppelinov, pomešan z gruvom Sabbathov in seveda virtuoznostjo in poskočnostjo NWOBHM-a. Bend je celo – kar pri italijanskih bendih ni kar tako samoumevno – imel celo pristen imidž. Brki, brade, čupe, đekiji, le pevec je malce vlekel na kakšno šminkijado, kar sem mu oprostil takoj, ko je pičil prve vokale. Dobro, čeprav ne stelarno. Muzika je bila nalezljiva, poskočna, spevna in meni, ki tega običajno ne prebavljam, zelo kul. Promo pravi, da vlečejo na zgodnje Priest, Angel Witch, tudi Maidne, s čimer se strinjam, je pa gotovo, da je treba počekirati njihov album White Lines in da so brki in čupica basista zmaga. Fate in Italians restored!

Sledili so tminski Mothermound, ki so imeli res dober zvok. Res.dober.zvok! Kvartet je igral material  iz albuma The Burden Of Tomorrow, ki je izšel lani in ga je recenziral naš Mićo. Odigral ga je, kolikor sem opazil, brez napak, še frontman Zega je dokaj zanimivo in šaljivo povezoval celoten repertoar, le malce težje pa se navadim na njegov vokal, ki me vedno v določenih trenutkih spomne na nekega bastard childa med Troyem Sandersom iz Mastodon in lovcem Jamesom iz Metallice. Glasbeno je bend uigran kot se šika, prav zanimivo je tudi gledati njihov, vsaj meni precej unikaten brand metala, tako da je šov – čeprav ga nisem gledal čisto v celoti – kot vedno, bil precej zanimiv.

Daljša pavza je pokazala, da Crowbar potrebujejo samo enega roadija (poleg Kirkove punce/žene, ki je prodajala merch) in še ta jim iz ozadja daje brisačke. Real men si sami štelajo kitare in vklopijo boxe na ''mastno''! Tukaj vam moram priznati eno – od Crowbar poznam zelo malo pesmi in tudi diskografijo kot tako, zato se ne bom brukal z imenovanjem komadov iz setliste. Vem le, da so igrali All I Had I Gave, Symmetry in White, Walk with Knowledge Wisely in gotovo milijon hitov, katere bom – odkar sem jih videl – šele spoznaval. Igrali so vsaj kakšno uro, ki je minevala hitreje kot udarni valovi njihovih riffov. Tisti, ki ste Crowbar videli v zgodnjih devetdesetih s Paradise Lost v Ljubljani, ali pa na začetku 21. stoletja na Metelkovi oz. leta 2009 ali 2010 na Metalcampu, veste, da to ni glasba – to so zvočne detonacije, ki atmosferiko bluesa in pristnega louisiannskega močvirja spravijo skozi groove Iommija in z dodatkom distorzije povzročajo potresne sunke, ki jih zaznajo daleč naokoli.

Bend je trgal. Govori so bili minimalni, zato pa so bolj piskale same kitare, ki so preganjale zoprno tišino z res annoying piskanjem, haha. Ob prvem udarcu trzalice ob zadnjo struno basa (naj mi basisti oprostijo, če se motim) je bilo tudi jasno, da si le ignorant predstavlja, da Crowbar lahko odigrajo koncert brez bas kitare. Kak čeh sem, ej! Dvojni kitarski napad Windsteina in Matthewa Brunsona ni poznal milosti. Riff na riff na riff – ni palača, temveč GORJAČA. Ali pa pajser, torej Crowbar.

Hitrost tega benda karakterizira – še posebej v živo! – vsak komad v svojevrsten breakdown fest, ki nima zveze s pop metalom nove generacije. Bas detonacije le ojača, medtem ko bi bilo vse skupaj vredno pol deci kisle vode, kot pravi kolega iz Brežic, če ne bi bilo bobnarja Tommyja Buckleya. Ta možakar tolče neusmiljeno in vodi celotno karavano težkega riffovskega topništva.

Zmešajte počasne komade z malce tup-ta pohitrenimi in dobite masakr. Ki ga folk ni toliko izražal, saj smo večinoma bolj kot ne v trebuhu čutili brce zasedbe, le par norcev iz Metlike je skušalo, pa čeprav z žalostno jadnim rezultatom, pognati šminkerje v sludge kaos. Čeprav je bilo enih par vratolomnih situacij, haha!

Po dobri uri so Crowbar zapustili oder (po enem bisu) in se napotili novim zmagam naproti, vedoč, da je Riff prejel svojo žrtev. All hail mastnoća!

Fotke by Jasmina Lozar @ JZA Crew (L–R): Tytus, Mothermound, Crowbar

twitter facebook