recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

28. 4. 2017  Reportaža: Conformicide Europe as the Woe is Vanquished  (20. 4. 2017, Orto Bar Ljubljana)
Havok sekajo, a Warbringer koljejo!

Fotke: Simon Pelko

Ko sem nekaj časa nazaj izvedel, da se bodo na oder Orto Bara vrnili ameriški thrasherji Havok, ki jih častim že od izida plošče Time Is Up leta 2011 dalje (in jih z vsako novo ploščo nekako žal vse manj), sem si rekel, da bom tam ne glede na kaj. Ko so nazadnje bili na Metaldays, jih namreč nisem uspel užiti v vseh slavi – dejansko sem bil po parih dneh tako sfukan, da mi je bil njihov špil čisto odveč; ko pa so nazadnje bili v Ortu nekega decembrskega večera ob predstavljanju albuma Unnatural Selection, pa je zdravje imelo večjo veljavo kot thrashanje, čeprav v mojem življenju gresta thrash in zdravje z roko v roki. Pritegnila pa me je tudi najnovejša plošča Conformicide, ki morda vseeno ni najboljša njihova stvar ever, je pa vsekakor boljša od U. S.

Ko pa sem v istem obvestilu videl, da bodo z njimi Warbringer, pa so vsi plani bili podrejeni temu, da sem rezerviral četrtkov Orto večer samo za ta dogodek. Namreč, kdor pozna Warbringer, ve, da gre za enega najboljših thrash bendov v 21. stoletju, bend, ki iz plate v plato ubija vse bolj in ki ga na srečo ni ustavilo niti to, da je od prvotne postave – če se ne motim – ostal zgolj pevec John Kevill, ki pa si je raje vzel čas, našel nove ljudi in posnel prejebeno plato, Woe To The Vanquished, katere recenzijo je podal Mare prav danes (kakšna usklajenost!) ter se odločil z novimi člani vrniti na evropske odre.

A ne glede na metalsko odločenost, je celodnevna obveznost na delovnem mestu botrovala temu, da sem izpustil Exmortus, ameriške thrasherje, ki so baje bili zelo dobri, prišel pa sem zgolj na konec Gorod – za katere pa mi ni žal, da sem spustil večino, ker mi ta novodobno death metal meets HC meets ne-vemo-kaj-bi-igrali-pa-raje-v-en-komad-damo-vse-kar-znamo, ne diši. Slišal sem dva komada in še to je bilo preveč. Grozno.

Je pa bilo super opaziti, da je Orto bil fuckin' prepoln. Res, drenjalo se je ljudi od Vardarja pa do Triglava, celo iz Italije so prišli na tole, vse skupaj pa je dobilo epsko razsežnost, ko so oder zasedli Warbringer. OK, kdor je gledal Kevilla in ekipo ve, da so v živo dokazani norci. Res, njihovi koncerti so najbližje legendarnim zgodbam o krvavih mosh pit bojih, ki so krasili zgodnje koncerte na ameriški zahodni obali in še kje, hkrati pa tudi velik dokaz metalske enotnosti in tistega nesmrtno dobrega občutka, ki ga Exodus opisujejo kot ''good friendly violent fun''. Od prvega do zadnjega komada so Warbringer v odlični zvočni podobi bili ubijalski. Kevillu se je videlo, da je komaj čakal vrniti se na oder in pokazati album, ki je vreden vseh najboljših ocen, če gledamo njihovo diskografijo, ostalim članom benda pa se je videlo nekaj podobnega – skratka, da ne dolgovezim – verjetno so komaj čakali vsak oder te turneje.

Od prvega komada dalje so Warbringer neusmiljeno in z odličnimi ter pristnimi govori med komadi – še posebej izpostavljam mosh pit starter govor ob komadu Remain Violent! – diktirali kaos. Publika je norela nonstop. Circle pit, mosh pit, wall of death, headbanging … ni da ni. Res, z besedami niti po 10 dneh ne morem zajeti vsega, kar je iz sebe dal ta nastop. Fuckin' zakon! Komaj čakamo, da jih vidimo na letošnji ediciji festivala Metaldays.

Kako torej preseči tak koncert?

V slučaju Havok to žal ni mačji kašelj. No, da takoj pomirim morebitne razgrete strasti – Havok so bili odlični, a Warbringer še boljši. Je pa zato tudi koloradska četverica ponudila odličen nastop, ki je blestel na področju igranja in setliste, malo manj pa na področju komunikacije, ki je na trenutke delovala presrano, na trenutke arogantno, dostikrat pa gostilniško uporniško. Jeps, David Sanchez je odličen kričač, super kitarist, a ne zna enkrat normalno pogledati publiki v oči, temveč bluzi ob štelanju kitare, ponuja pa izjave 12-letnega mulca, kateremu besedno karizmo uteleša Max Cavalera.

A David Sanchez ima vsaj pri igranju še en adut za ubijalski kitarski performans – sokitarista Reecea Scruggsa, ki se s Sanchezem lepo dopolnjuje, solira ko sam hudič, če pa bi le pri tem zgledal bolj surovo kot pa kak glemer (namreč, tip pri solažah pozira bolj kot kak član Steel Panther), bi to bilo to. Na srečo je tu še basist Nick Schendzielos, ki ga poznate iz Cephalic Carnage ter Job For A Cowboy, ki je tu dobra podlaga, a hkrati zgolj basist (pač, slab ni, a izstopa tudi ne – za razliko od njegovega matičnega benda, Cephalic Carnage), medtem ko je največja točka energije ironično najnižji član v bendu, bobnarska mašina Pete Webber, ki igranje bobnov v thrashu danes dvigne daleč nad ostale.

Havok so ponudili nove komade s plošče Conformicide, še posebej tista dva singla, ki sta tudi spota, potem je tu bil manjši del albuma Unnatural Selection ter EP-ja Point Of No Return, bend pa je seveda najbolje blestel, kadar so igrali skorajda celotno stran A kultnega albuma Time Is Up, za kar sem jim večno hvaležen.

Tudi Havok so dosegli kaos in pol, a se lahko pred Warbringer zgolj skrijejo. Tako to je, plain and simple. Sam večer pa je v sklopu metal koncertov v SLO bil eden najboljših, kar sem jih videl v zadnjem času in upam, da ni zadnji.

Thrash 'em all!

twitter facebook