recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

22. 4. 2013  Reportaža: Cascadian black metal  (14. 4. 2013, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Iz grla, iz jajc.

To reportažo sta skupaj spisala naš Matevž W. K. in Tomi Cepanec, hipster iz benda Dickless Tracy, ki je tudi dal eno celo fotko! ENO!

I: Introduction (Matevž Weinberger Kovačič)

Obskurnost v black metalu ne pozna meja. Od samega začetka se je celoten sklop black metala odvijal v robustnem igranju s pridihom thrash metala (pomni Bathory) in ''fuck you'' odnosom do vsega živega. Po Bathory pa so kaj kmalu prestol nesnage prevzeli Mayhem, ki pa so bolj ali manj temeljili na kričeče uničevalnem prizvoku in ne melodičnem čaščenju hudiča (kjer se je tudi čutilo vpliv punka – Deathcrush).

Po Mayhem so na plan prispeli še ostali častilci temačnih sil, in sicer Darkthrone, Gorgoroth, Dark Funeral, Carpathian Forest …, ki pa so v celoti preigravali po načelu sedaj že nadkultnih in prej omenjenih Mayhem.

Obskurno, temačno (''fuck you attitude'') ter enostavno (''right in your face'').

Poleg vseh naštetih skupin pa je na plan prišel tudi Varg Vikernes (zgodovina nepotrebna) z ''one man'' izrazom Burzum.

Zakaj je ta podatek pomemben?

Varg je bil praktično eden izmed, če ne celo prvi izvajalec, ki je v robustno igranje black metala vključil nalezljivo atmosfero, s čimer se je v kratkem času razširil naziv atmospheric black metal.

Logično je, da je s svojim igranjem navdušil ogromno skupin (izven neprivlačnega poslušanja simfoničnega black metala, ki bolj ali manj temelji na podobi in nastopu, ne pa toliko na glasbi sami) in skozi čas (približno deset let kasneje) pa se je atmoferičnega black metala posužill tudi nov sklop black metal skupin, ki pa so besedilno bolj ali manj temeljili pri materi naravi in ''eko'' usmerjenih skupin.

Iz atmospheric black metala je nastal ''cascadian black metal'' in sklop skupin v omenjenem preobratu se je kaj hitro razvil. Prejeli smo malo morje bendov, ki praktično preigrava black metal, ampak v besedilih ne omenja temnega princa (nekateri recimo ga, ampak, seveda, ''po ovinkih'').

Četudi večina od vas pozna le peščico skupin poprej omenjenega cascadian black metal žanra (najverjetneje vam po glavi vedno roji ime Wolves In The Throne Room), pa so tukaj še recimo Altar of Plagues, Addaura, Alda, Skagos, Fauna, …

Med vsemi imeni pa sta omembe vredni dve skupini, recimo Ash Borer ter Fell Voices.

Okvirno, obe predstavljata novo vejo black metala, ampak za razliko od ostalih skupin, se obe bolj nagibata k precejšnji surovosti in melodijam hkrati.

Kot prvo, obe skupini povezuje skupen split izdelek iz leta 2010 (tisti, ki jih še ne poznate, zadevo preverite in se na lastna ušesa prepričate o kvaliteti (ker kvantiteta skladb obsega le 2 skladbi skupaj)).

Kot drugo, obe skupini povezuje moralno prepričanje (besedila), ki se ne obrača k satanizmu (no, mogoče nekje v ozadju – hidden logic), ampak bolj k človeku in univerzalnem stanju posameznika (filozofija).

Kot tretje pa jih seveda povezuje prva skupna turneja po Evropi …

II: Sequel (Tomi Cepanec)

Nedelja. Prekleta nedelja … tale prav zares prekleta; na Metelkovi se na isti večer ustavi death metalski paket s švedskimi Diabolical na čelu povorke, na drugi strani pa me je bolj privlačil atmosferično-sonični bomb squad - ASH BORER in FELL VOICES iz Kalifornije.

Najprej oder zasede trio FELL VOICES in v trenutku, ko na prostost spusti prvi zvočni signal, prisotne enchanta in jih naslednjih 30 minut ne spusti iz svojega objema, objema, iz katerega ne moreš kar tako pobegniti. Nočeš pobegniti. Uničujoči boben, za katerem sedi abominacija med domačim bobnarjem Ropetom (Sweet Sorrow) in nogometašem Waynom Rooneyem, brezkompromisno nabija, istočasno pa publiko gleda z »I will kill you« pogledom, pogledom, s katerim bi celo Kingovega Cujota prisilil, da stisne rep med noge in se zavleče v najmanjšo luknjo v Menzi. Medtem pa bass drži podlago, ki jo lahko enačimo s poslednjim letom bombnika B-52, hkrati pa kitara ustvarja neskončno polje melodične disharmonije, ki jo na vsake toliko oplemeniti s kriki basista oz. dretjem bobnarja, ki se je odločil, da bo zadosti bolj true, če sploh ne bo pel v mikrofon, ampak kar »na suho«…. Iz grla, iz jajc. In točno tako sem tudi doživel ta bend; iz jajc, skozi grlo, in your face!

Kmalu za njimi pa še ASH BORER, ki niso bili nič drugega kot logično nadaljevanje tistega, kar smo gledali oz. poslušali pred njimi. Sicer pojačano z dodatno kitaro in orglami ter malenkost malo več vokalskih sekvenc.

Definitivno uspešna nedelja, zaključena v »športnem« duhu in z odlično Ajdino pŁesko …

Avtor:
twitter facebook