recenzije

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

Dying Fetus

Wrong One To Fuck With

Neocaesar

11:11

Venom Inc.

Ave

Paradise Lost

Medusa

Več izvajalcev

Split

Integrity

Howling, For The Nightmare Shall Consume

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

banner
banner

reportaža

17. 10. 2015  Reportaža: Brutal Assault 2015  (5. 8. 2015, Jaromer Češka)
Štiridnevni maratonski metal overdose. Festival se je izkazal z odlično organizacijo na vseh nivojih in programom, ki je bil v sami špici letošnje poletne festivalske ponudbe.

Vtise s festivala so strnili Jernej, Simon in Marko.

Češki metal festival Brutal Assault je letos praznoval dvajset obletnico. V dveh desetletjih se je odvijal  na številnih prizoriščih po Češkem, leta 2007 pa je zavetje prvič našel med zidovi stare trdnjave Josefov pri majhnem postsocialističnem zaspanem mestecu Jaromer in odsihmal je ta postala njegovo stalno domovanje. Ob tej okrogli obletnici so organizatorji res presegli vsa pričakovanja. Za vodilo letšnjega festivala so si njegovi snovalci zadali predvsem ponuditi čimveč raznolikih bendov, brez da bi kakšno od skupin izpostavljali kot headlinerja. Štiridnevni maratonski metal overdose je, tako kot po navadi, tudi tokrat ponudil super glasbeni program, ki je letos obsegal kar sto skupin.

Jubilejna edicija je prinesla nekatere zelo pozitivne spremembe. Program so s treh dni podaljšali na štiri, s tem ko so v glavno festivalsko ponudbo vključili tudi predhodni ogrevalni “warm-up” večer, ki je prej tradicionalno potekal pred samim festivalom. Poleg dveh glavnih odrov (Jägermaister stage in Metalshop stage) smo nekatere bende poslušali še na dodatnem Metalgate odru, ki za razliko od prejšnjih let ni bil več v neki stari zatohli in propadajoči hali (to so namreč porušili), ampak prav tako na odprtem. Festival je tako letos bolj ali man simultano potekal kar na treh “open air” prizoriščih, s tem da se je glavnina nastopajočih, kot vedno, v intervalih izmenjevala na dveh glavnih odrih, ki sta postavljena vsak sebi. Tak način organizacije programa je dober, treba pa je poudariti, da je bilo nastopajočih enostavno preveč, s tem da so se številni koncerti tudi prekrivali med sabo, zato je bilo praktično nemogoče slediti celostnemu utripu festivala in posledično bo tudi tole besedilo nujno fragmentarno in parcialno.

Poleg glavnega glasbenega programa bi rad uvodoma izpostaviti tudi odličen spremljevalni program v obliki razstav in underground horror kinodvorane, ki je lepo komplementarno dopolnjeval siceršnje  glasbeno dogajanje. Posebej pa gre omeniti še četrti oder, Oriental stage, ki je zadnji dan festivala ponudil še nekaj ekskluzivne glasbe. A o tem več v nadaljevanju.

Strah in groza v Jaromerju

Pot do festivala nas je v enem od vrhuncev poletnega vročinskega vala vodila po razgretih avtrijskih avtocestah in neskončnih čeških lokalnih poteh, obkroženih z zelenimi ravnicami in žitnimi polji, ki so segala vse tja do horizonta. Mestece Jaromer, kraj v katerem se je čas ustavil nekje v obdobju propada nekdanje Sovjetske Zveze, je ob našem precej poznem prihodu že preplavila brezštevilna gmota v črni tekstil zavitih oboževalcev težke muzike vseh oblik in velikosti. Ob zelo natrpanem festivalskem urniku pa ni bilo časa za kaj drugega kot za hitro postavljanje šotora na saharskih temperaturah, saj so nekatere izmed nas že čakali prvi novinarski opravki in seveda prvi koncerti.

Koncert, ki sem si ga najprej uspel ogledati, je bil nastop orientalske black metal zasedbe Melechesh v poznih popoldanskih urah, ko je vročina že nekoliko začela popuščati. Bend nas je v Sloveniji obiskal malo pred tem, v mesecu maju. Tudi na festivalu so nastopili s podobnim, a rahlo krajšim programom. Odigrali so nekaj komadov z nove plošče Enki (2015) in pa seveda nepogrešljive komade kot so “Triangular Tattvic Fire,” “Ladders to Sumeria” in “Rebirth of the Nemesis”.

Po dvajsetih letih obstoja festivala so »botri« Nuclear Assault končno prišli na obisk in prikazali tisti thrasherski duh in zabavo. Mogoče bi lahko ta obisk opravili že kaj prej, saj zanimanje zanje ni ravno majhno. Vzdušje je bilo sproščeno ter zabavno, tako da niti en komad ni minil brez “mosha”, “crowd surfinga” ali podobnih stvari. Na tem koncertu so “moshanje” prevzele tudi ženske in hitro je kak tip izgubil svoj ponos, ko je končal na tleh zaradi podivjane ženske horde. (Simon)

Dan se je začel prevešati v noč ravno v času, ko so na oder stopili švicarski Triptykon. Koncert benda, ki ga je po razpadu legendarnih Celtic Frost ustanovil eden od pionirjev ekstremnega metala Tom G. Warrior, je bil vsaj zame osebno eden od bolj pričakovanih dogodkov na letošnjem Brutal Assaultu in zagotovo tudi eden od vrhuncev festivala. Njihov koncert je nekakšen vpogled v več kot tridesetletno ustvarjanje Toma Warriorja. Triptykon namreč v živo igrajo tako svoj novi material kot stare Celtic Frost klasike. Koncert so začeli v najbolj težkem in “headbangerskem” slogu s frostovo “Procreation of the Wicked” ter nadaljevali udarno s komadom “Goetia,” uvodno skladbo prvenca Eparistera Daimones (2010). Sledil je še en Celtic Frost hit, “Circle of the Tyrants,” ob katerem je množica pričakovano najbolj ponorela, nato pa so predstavili še nekaj materiala z aktualne pošče Melana Chasmata (2014). Pred koncem je sledilo še lepo presenečenje v obliki Hellhammer komada “Messiah” za zaključek pa so nam Triptykon postregli še s svojo kontemplativno dvajsteminutno doomersko spiritualno epopejo “The Prolonging”. Koncert kot celota je bil izjemno mračnjaško doživetje.

Ko je dokončno padel mrak, so za nas začeli igrati prvi osmoljenci festivala, Katatonia. Po dosedanjih izkušnjah z njihovimi koncerti so bila pričakovanja velika, a tokrat je Švedom šlo vse narobe… Zvok je bil sprva obupen in bend je kar dosti fušal, tako kitarista kot pevec Jonas. Kar malce presenetljivo je bilo to slišat. Od Katatonie kaj takega res nisem pričakoval. A najbrž niso imel ravno dobrih odrskih pogojev. Njihova muzika, sploh novejša, pa ravno tako ni enostavna za reprodukcijo v živo. Kljub tehnično slabše izvršenemu koncertu je bend odigral super program, osredotočen na zadnje štiri albume. Ob novejših skladbah smo tako slišali tudi nekoliko starejše klasike iz njihovega kataloga, kot so “Ghost of the Sun,” “Soil’s Song”  in “July”. Proti koncu koncerta se je tudi zvok nekako uravnovesil in bend je po prvotno zelo utrujenem videzu postal bolj živahen. Tisti, ki smo s Katatonio vztrajali do konca, tako ob zaključku menda nismo bili v popolnosti razočarani.

Brazilsko pleme Soulfly je zopet imelo manjše spremembe v bendu, saj je mesto basista prevzel Maxov sin Igor. Dobra odločitev, kajti Igorju se je na odru trgalo. Raje sem spremljal njega in bobnarja, kajti Max s svojim petjem in “šlepanjem” na stare Sepulturine komade ni uspel. Koncert sem zapustil dokaj hitro, iz daljave pa sem slišal še nekaj kar naj bi bilo “Roots Bloody Roots” vendar Max preprosto nima več glasu za tako petje. Sepulturine komade naj raje prepusti zdajšnji postavi Sepulture in pika. Past is in the past Max, let it go. (Simon)

Če so Katatonia presenetili s svojim fušanjem, pa so Mayhem tokrat ravno nasprotno prersenetili s koherentnim in dobro izvedenim koncertom, ki ga od njih ne moreš vedno pričakovati, vsekakor ne po njihovem zadnjem nastopu na tolminskem sotočju pred nekaj leti, ko so večino komadov zmleli v komaj prepoznaven kup hrupa. Tega jim sicer ne moremo ravno zameriti, saj gre za enega najbolj ekstremnih bendov metal zgodovini, ki z leti zagotovo ne izgublja ostrine in povsem spodobi se, da v živo zvenijo kot mamin multipraktik. Če se znajdeš na koncertu skupine, ki se imenuje Mayhem, ne moreš pričakovati ravno nekaj sproščujočega. Bend je, že večkrat preverjeno, v živo pravi razčefuk, ki med svojimi nastopi dostikrat izpred odra odžene še tiste poslušalce, ki nosijo njihove majice. Hehe, tudi letos smo videli take. Seveda ti takoj pridrvijo nazaj v množico, ko zaslišijo prve takte Mayhem pop-radio-friendly-zimzelene-viže “Freezing Moon”. Per Yngve Ohlin pa se obrača v grobu. Bend je sicer postregel s preglednim programom, ki je zaobjel praktično vse njihove plošče, od prvega dema Pure Fuckin Armageddon (1984) dalje. Razen z zadnje Esoteric Warfare (2014) nismo slišali nobenega komada. Vokalist Attila Csihar, ki je na festivalu opravil dvojni “šiht” (naslednji dan je glasilke mučil še pri Sunn O)))), nastopu Mayhem vedno doda še teatralično dimenzijo. Možakar tokrat ni cel koncert ponavljal tistega Hameltovega dialoga z lobanjo, je pa prepeval z ogromne prižnice, ki je bila sestavljena iz kosti. Morbid. Koncert je bil kot nalašč za zaključek prvega brutalnega večera.

Tisti, ki pa se jim tega razdejanja ni več ljubilo poslušati, so si na malem Metalgate odru lahko odpočili ušesne bobniče ob nastopih dark synth “80’s worship” muzikanta, ki nastopa pod imenom Pertubator in eksperimentalne elektro zasedbe Trap.

Prekletstvo trdnjave Josefov

Po precej intenzivnem uvodnem dnevu ni bilo dosti časa za lenarjenje, naslednji dan se je odvijal v še hujšem ritmu. V dopoldanskih urah se je festival kar hitro začel prebujati in program je bil pester čez celoten dan, tako da smo ga večinoma preživeli na nogah. Precej naporna reč, ti festivali. Najpomembnejši pripomočki na letošnjem Brutal Assaultu so bili vsekakor dobra obutev, pokrivala in veliko kreme za sončenje. Vročina se je le stopnjevala in segala tja proti 40 stopinjam, na koncertnem prizorišču pa se pred soncem ni bilo mogoče skriti. Veliko obiskovalcev se je čez dan torej raje hladilo v pivnicah znotraj grajskih zidov, koncerte pa so spremljali preko živega prenosa na ekranih. A to ne pomeni, da se pred odrom tudi v najhujši vročini niso zbirale gruče opečenih dolgolascev.

Med opravljanjem “vsakodnevne festivalske rutine” - priti do “press območja”, obdelati aktualne informacije, pregledati fotografije in normalno spiti jutranjo kavo - sem zasledil še en band, ki je sicer bil na mojem seznamu za letošnji Brutal Assault. Brazilke Nervosa so ob 12h, ko se je že pričela huda češka vročina, pred oder zbobnale kar lepo število svojih privržencev. Trio lepo gradi na svoji karieri, njihovi komadi pa gredo hitro v uho, kar je dan danes kar pomembna stvar. Dekletom se je na odru trgalo ne glede na vročino in pokazale so, česa so zmožne. Iz teh dam lahko uspe še odlična thraserska zgodba. (Simon)

Kmalu za njimi so pregreto in preznojeno publiko napadli francoski death metal grinderji Benighted. Bend me je v živo izjemno navdušil že lansko leto v Tolminu in tudi tokrat so v podobni maniri, čeprav mogoče ne s tako intenziteto, izvedli še en super koncert. Njihova muzika je odličen hibrid death metala in grindcora, okuženega z groovom in izvedenga na skoraj nečloveški način.

Nintendo metalcore. Yeah, it exist. Horse The Band so zabavali vse prisotne in v njihov nastop si se vživel resnično hitro. Zajebancija na višku. Nostalgični zvoki nintendo konzole so ljudi dodobra nasmejali, nasploh pa se je folku to zdel noro dober kombo, tako da so Horse The Band ustvarili pravi žur in atmosfero. (Simon)

Eden od klasičnih norveških black metal bendov, Arcturus, je na festivalu nastopil drugič, a tokrat v manj primernem popoldanskem času, kar je kar precej vplivalo na vzdušje. V vsakem primeru bi jih rajši v živo poslušal v klubskem okolju. Tokrat so izpadli nekako polovičarsko. Mislim, da jim ti kratki festivalski nastopi ne ustrezajo najbolj. Izbor komadov je bil sicer dober, igrali so material iz vseh albumov, vrhunec pa so dosegli proti koncu seta s teatraličnima “Chaos Path” in “Hibernation Sickness Complete”, a celotna izkušnja me ni preveč zadovoljila.

Med pavzo sem si ogledal še košček koncerta grindcorovcev Excrementory Grindfuckers, ki so ob mojem prihodu na Metalgate prizorišče igrali neko mešanico polke, popa in grinda, a sem se kmalu raje vrnil na osrednje prizorišče, kjer so nastopili nizozemski death metalci Asphyx. Odigrali so super koncert, nabit z energijo in starošolskimi komadi s klasičnih albumov The Rack (1991) in Last One On Earth (1992).

Sledilo je še eno veliko ime z norveške black metal scene, Enslaved. Na tem mestu se bom raje samocenzuriral, saj bi lahko na račun klaviaturista / spremljevalnega vokalista povedal par krepkih. Kar lahko rečem je samo, da precej kvari celotno zvočno podobo benda. Čeprav mi je bila Enslaved muzika vedno všeč, ne glede na to, kako se je njihov glasbeni izraz v zadnjem desetletju in pol spreminjal, se je na tokratnjem koncertu pokazalo, da se z zadnjima dvema ploščama že resnično ponavljajo. Vse zveni precej enako in nekoliko vodeno. Komadov iz srednjega in zgodnjega obdobja pa je v koncertnem programu le še za vzorec in nisem prepričan da je skupina v trenutni postavi sploh še sposobna odigrati skladbe, ki so  jih ustvarili v devetdesetih.

Ko sem prvič prebral novico, da bo pevec Paradise Lost, njegova ekscelenca Nick Holmes, stopil v čevlje Mikaela Åkerfelda in prevzel vlogo pevca v Bloodbath, sem najprej mislil, da gre za kako res neslano prvoaprilsko potegavščino. Resno? Nick že dolgo ni sposoben, ali pa se mu ne da, iztisniti še tistih nekaj growlov, ki jih uporabljajo Paradise Lost v svojih pesmih, sedaj bo pa kar prekrulil ves koncert? »Ne verjamem, dokler ne vidim«,  sem si mislil in… odšel na letošnji Brutal Assault, kjer so nastopili tudi Boodbath z g. Holmesom. Nick Holmes je presegel moja pričakovanja, žal v slabem smislu: njegov vokal je bil povsem nerazločen in neizrazit, na številnih mestih se je celo izgubljal. Zvenel je kot bi mravlja tulila v volovski rog. V nasprotju z Åkerfeldom, ki nas je med nastopom Bloodbath pred leti na Wacknu tudi med pavzami s svojimi pripombami in izjavami držal 100% osredotočene na dogajanje na odru, pri Nicku ni bilo videti niti, da bi se resneje trudil. Klasike kot so “So You Die” in “Breeding Death” so izginjale v kakofoniji povprečnosti in nedovršenosti. Čeprav sem se poskusil prisiliti, da bi koncert pogledal do konca, mi to ni uspelo, bilo je enostavno preslabo. Koncert prizorišče sem zapustil z mislijo, da bi si Nick Holmes moral, v kolikor se je znašel v krizi srednjih let in bi želel ponovno kruliti,  kakor je to počel v najstniških časih na prvem albumu Paradise Lost, omisliti kako svojo skupino kot osebni projekt,  Åkerfeldove čevlje pa prepustiti death metal pevcem, ki še zmorejo pošteno in razločno kruliti. Vem, da je takih death metal pevcev, ki bi pesmi  Bloodbath odpeli bolje, z več volje in z več žara, na metal sceni veliko. (Marko)

Da nam je iz kurcev prihajala kri, so seveda poskrbeli Cannibal Corpse, vendar so tokrat imeli malo bolj “umirjen” koncert kot na primer na Metaldays festivalu. S tem seveda ne mislm, da so bili dolgočasni in nam tako naslednji dan prikrajšali bolečine v vratovih. Setlista je bila podobna slovenski, a ljudje niso bili tako razpoloženi kot to znajo biti. Ko fotograf stoji na sredini pred odrom in mirno fotka, tukaj nekaj ni v redu. Mogoče se je celotna zadeva malo bolj odprla na začetku takoj pri odru, vendar nič omembe vrednega. Stalne šale voditelja horde Corpsegrinda so bile sicer na mestu, ampak manjkala je tista pika na i, s katero bi nas potegnili v svojo seksualno orgijo trupel. (Simon)

Horde kaosa so se zbrale pred zeliščnim odrom in se pripravile na nemški pokol in razvrat. Kreator so bili tako vizualna kot glasbena poslastica in njihov nastop je bil pomojem skromnem mnenju najboljši koncert tega dneva, če ne kar celega festivala. Vrhunsko izbrana setlista, udarni začetek, sredina in konec, pokrita tako z različnimi osebami (torch guys) kot projekcijami na led zaslonih in seveda ognjem. Folku se je strgalo, njihov koncert pa je šel skozi res prehitro. V bendu so bili odlično razpoloženi, med publiko pa so uspešno zasidrali svojo zastavo sovraštva. (Simon)

Marko si je tačas ogledal Agalloch in od navdušenja skoraj ostal brez besed: Na koncertu sem bil fizično prisoten od prve do zadnje minute, moja duh pa je že s prvo melodijo dvignil sidro in odjadral nekam visoko in daleč stran. A tako vzlet, kot spust sta bila prijetna. Koliko pesmi so odigrali? Ravno prav. Katere pesmi so odigrali? Ne vem, ampak bile so ravno pravšnje. Agalloch so enostavno ena tistih skupin, ki jih mora človek poslušati v živo, gledanje v živo pa je zgolj stvar fakultative. (Marko)

Za ubijalski zaključek petkovega dogajanja na osrednjem prizorišču so poskrbeli težkokategorniki Sunn O))). Zakrinkani “nazguli” so nastopili kot kvartet. Ustanovnima članoma O’Malleyu in Andersonu na kitarah in Attili Csiharju na vokalu se je pridružil še njihov dolgoletni kolaborator Steve Moore na elektroniki. Sunn O))) nastop temelji na improvizaciji s kitarskim hrupom, najbolj primarnim in temlejnim elementom metal glasbe. Za kontrast ga popestrijo z nežnejšim ambientom in začinijo z Attilovimi ekstremnimi vokalnimi ekspresijami. Čeprav je madžarski vokalni eksperimentator s svojimi vokalnimi kapacitetami navdušil že prejšnji večer, je pri nastopu s Sunn O))) pokazal še toliko več. Možakr kriči, kruli, šepeta, cvili, ječi, brunda, govori in na sploh proizvaja zvoke, za katere niti ne najdem ustrezne besede. Attila je umetnik proizvajanja zvokov s človeškim telesom. Sunn O))) so izvedli unikatno in neponovljivo simfonijo hrupa, ki se je do konca stopnjevala do te mere, da je marsikoga pregnala izpred odra. Številni pa so z zaprtimi očmi sedeli na tleh in uživali v distorziranih vibracijah.

Kulturni Intermezzo

Poleg obsežne metalske tržnice in bogate ponudbe jedače je festival letos ponudil še zanimiv spremljevalni program. V notranjih prostorih trdnjave Josefov so organizatorji postavili precej obsežno in izčrpno pregledno razstavo o dvajsetletni zgodovin Brutal Assaulta. Obiskovalec je lahko skozi fotografsko gradivo sledil razvoju festivala od skromnih začetkov, ko je dogodek obiskovalo le nekaj sto ljudi, pa do današnjih dni, ko je festival prerasel v enega večjih metalskih dogodkov v Evropi. Že v preddverju nas je pozdravila še ena zanimiva razstava, ki je polepšala festivalski ambient. Avtor, ki žal ostaja neznan, je v nekakšni “gigerjevski” in “cronenbergovski” maniri apropriiral otoške in izložbene lutke v groteskne in morbidne kiborgovske “body horror” skulpture. V “oktagonalni” galeriji pa sta bili na ogled še fotografska razstava Petra Besta z deli iz njegovega cikla “True Norwegian Black Metal” in razstava risb in slik umetnika Davida Glomba, ki je svoje okultne podobe ustvaril za bende kot so Cult Of Fire, Svartidaudi, Ascension in druge.

Priljubljen “chill-out” prostor za skrivanje pred neznosno vročino je bil tudi DIY “horror cinema”, kjer so predvajali vse mogoče, od metalskih dokumentarcev Pure Fucking Mayhem (2008) in True Norwegian Black Metal (2007), italijanskih giallo grozljivk iz sedemdesetih, klasik iz osemdesetih kot sta Hellbound: Hellraiser 2 (1988) in Prince of Darkness (1987), japonskega čuda Tetsuo (1989) do neodvisnih amaterskih novotarij v stilu Fist Of Jesus (2012) in Kung Fury (2015).

Češki pokol z motorko

Dobršen del petkovega dneva je bil precej death metalsko obarvan, vmes pa smo še malo zadoomirali. Že v zgodnji popoldanskih urah so igrali brazilski staroste Krisiun, ki so izvedli kratek in udaren koncert, a zaradi neznosne vročine smo jih spremljali bolj statičnio. Kmalu za tem so nastopili Decapitated. Igrali pa so predvsem muziko z zadnjih dveh plošč, Blood Mantra (2014) in Carnival Is Forever (2011), ki so jih izdali po tem, ko se je bend po tragični prometni nesreči in nekaj letni odsotnosti znova zbral v predrugačeni postavi. Setlist so seveda začinili še s starejšim komadom “Day 69” in pri fenih najbolj priljubljeno “Spheres of Madness”.

Sledila je zamaskirana mehiška tolpa Brujeria, ki je s kartelovskim “attitudom” ter čaščenjem konoplje in vsega sprevrženega v polni meri zabavala publiko. Izza ene od mask je bilo mogoče prepoznati starosto Shanea Emburyja, še enega delavnega in polno zaposlenega muzičista, ki je na tokratnem festivalu oddelal dvojni dozo. Že par ur kasneje je žgal še s svojimi matičnimi Napalm Death.

Kanadska katalizma je letos izdala novi album, ki ga sedaj promovira po evropskih koncih, k nam pa se bodo vrnili že kmalu. Gre za tip benda, ki ga imaš dovolj, ko ga vidiše enkrat. Nič novega, nič konkretnejšega. Seveda bend ve kaj dela, vendar z novo ploščo niso dosegli takega efekta, ko so ga na primer z prejšnimi. To pa se seveda pozna pri poslušalcih. Klasičen nastop, vendar Kataklysm niso ravno navdušili. (Simon)

Vsakokrat do sedaj, ko sem imel priložnost videti in slišati Primordial, so me obdarili z novim božanskim koncertnim doživetjem in tako je bilo tudi tokrat. Jaaaa, keltski tornado se je vrnil! S prvimi toni so se pričeli zbirati črni oblaki, potem pa je sledilo hrumenje in zvočni tornado, ki so ga le tu in tam pevec A.A. Namtheanga prekinili bliski v obliki pogovorov s publiko. Precejšen del repertoarja so posvetili pesmim z lani izdane plošče Where Greater Men Have Fallen in prav je, da je bilo tako, saj gre za zelo dobro ploščo, ki predstavlja nekakšno logično nadaljevanje plošč To the Nameless Dead (2007) in The Gathering Wilderness (2005). Peklensko vroč popoldan v opečnatem kotlu Brutal Assaulta, ledeni keltski tornado in mrzlo pivo; ne, ničesar več nisem rabil. (Marko)

Kypck ali Kursk…Finci, ki igrajo doom metal z besedili v ruskem jeziku. Upoštevajoč zgolj zgodovinske odnose med državama v preteklem stoletju (beri Zimsko vojno in finsko kapitulacijo) je koncept dela skupine zanimiv in intriganten. Kot sami poudarjajo na koncertih pa to ni nič posebnega, saj tudi številni nemški bandi igrajo 'powa metl' s petjem v angleščini. Tokrat sem jih na Brutal Assaultu gledal drugič. Prvikrat so zveneli zanimivo, tokrat odlično. Postregli so nam tako s pesmimi z lanskega odličnega albuma Иmeha ha ctehe kot tudi s pesmimi s prejšnjih dveh plošč (zaigrali so tudi meni ljubo “Аллея Сталина”). Kar dela Kypck po mojem mnenju unikatne je to, da barva pevčevega glasu v kombinaciji s petjem v ruskem jeziku in počasno, težko glasbo ustvarja doom, ki presega prepevanje o okultnih ritualih, čarovnicah ali zdrobljenih hladnih krvavečih srcih, ki žalujejo pred nemimi negibnimi angeli na grobnicah umrlih ljubezni. Kypck ustvarjajo post-sovjetski doom, ki črpa svojo vsebino in ustvarja moč čustva iz molka padlih titanov neke dobe  in njihovih del ter praznine, ki je ostala za njimi. Zvok je bil zelo dober, skupina je dajala vse od sebe, kar je takoj začutila tudi kar številčna publika in jih nagradila s prepevanjem refrenov in glasnim vzklikanjem ob koncu pesmi. Iskreno rečeno, želel bi si videti njihov koncert tudi v Ljubljani, zaradi ambienta še najraje na dvorišču stare elektrarne v Ljubljani. (Marko)

Britanski očetje grindcora Naplam Death so bili drugi osmoljenci letošnjega Brutal Assaulta. Koncert se je začel eksplozivno, z mešanico komadov z odlične nove plate Aphex Predator - Easy Meat (2015) in starih klasik kot so “Multinational Corporations”, “Scum”, “You Suffer”, “Dead”, “Suffer The Children” itd. Koncert pa so začele pestiti vse mogoče tehnične težave. Sprva je crkoval Barnyjev mikrofon, kasenje pa je odpovedalo praktično celotno centralno ozvočenje. In čeprav je bend lahko normalno in zavzeto igral naprej, smo pod odrom poslušali acapella verzije Napalm Death komadov, saj se je slišalo le še vokal in malo bobna v ozadju. zadeva je bila zoprna in zabavna hkrati, ogromna množica pa je skupino, ki se pri vsem tem ni dala motiti in je suvereno odigrala do konca, nagradili z bučnim in odobravajočim aplavzom.

Ker so bili Killing Joke primorani odpovedati svoj nastop na festivalu, so njihovo mesto na glavnem odru prevzeli švedski pionirji dooma Candlemass, ki bi sicer morali nastopiti na malem Metalgate odru. To je bil super poteza s strani organizatorjev in ne dvomim, da je koncert izpadel precej drugače kot bi sicer, saj je je Metalgate prizorišče precej trpelo zaradi slabega zvoka. Candlemass so zveneli odlično, slišali pa smo predvsem material iz njihovih kultnih albumov iz osmedesetih let kot so Epicus Doomicus Metallicus (1986), Nightfall (1987) in Night Dreams (1987).

Tudi Sepultura so ob praznovanju 30 obletnice benda igrali predvsem stare komade. Podobno, kot malo prej v Tolminu, smo slišali predvsem klasike “Troops of Doom”, “Territory”, “Refuse/Resist” in druge pa tudi redko izvajana “Inner Self” ter “From The Past Comes The Storms.” Za tem nas je v preteklost popeljala še zasedba Death DTA (Death To All), s katero nekdanji Death glasbeniki širijo Schuldinerjev evangelij. V primerjavi s koncertom v Ljubljani so imeli pričakovano malo krajši koncert, program pa je bil podoben, osredotočen na zgodnejše Death albume. Izvedba je bila precej površna in šlampasta, zato skupina, čeprav jo sestavljajo sami dobri in izkušeni glasbeniki, ni pustila prav dobrega vtisa. Podobno je bilo z pogrebniškimi doomerji Skpeticism. Bend, ki ga je užitek poslušati v samoti, v koncertnem (še posebej festivalskem) okolju res ni izpadel preveč dobro. Zagotovo eno od večjih razočaranj na festivalu.

Za še en vrhunec letošnjega Brutal Assaulta je poskrbel industrialni duet Godflesh, projekt legendarnega britanskega glasbenika Justina Broadricka, ki je v mladosti praktično lastnoročno izumil grindcore (igral je kitaro na kultnem prvencu Napalm Death) in zatem še industrial metal, ki ga že od poznih osmedesetih ustvarja z basistom G. C. Greenom. Koncert je bil odlična mešanica minimalističnih masivnih riffov in udarne primitivne ritem mašine, ki nas je spravila v sinhrono “headbanganje”. Godflesh sta v dobri meri predstavila bendov novi album A World Lit Only By Fire, ki je izšel prejšnje leto in za nameček odigrala še nekaj starih komadov s prvenca Streetcleaner (1991).

Petkov večer so na osrednjem prizorišču zaključili švedski Marduk, ki so v celoti odigrali svoj ikonični in najbolj oboževani album Panzer Division Marduk (1999). A še pred koncem vojne vihre se je kar zajetna množica že zbrala pred malim odrom, kjer je v poznih nočnih urah nastopil še en skandinavski bend, Dodheimsgard (DHG). Bele vrane norveške black metal scene so po nekajletnem zatišju znova v pogonu, s pomlajeno zasedbo in sveže izdanim albumom, An Umbra Omega (2015). Bend, ki je bil vedno precej samosvoj in je s svojo glasbo nenehno rušil žanrske konvencije, tudi v živo odstopa od black metal klišejev. Še posebej zaradi dobrodušnega in ekscentričnega frontmena Aldrahna, ki se je izkazal z dosti boljšo formo kot pred nekaj leti. Koncert je minil precej hitro, pravzaprav prehitro, saj so DHG odigrali le sedem komadov. Z izborom skladb so se dotaknili vseh svojih izdaj, a setlista bi lahko bila tudi boljša. In predvsem daljša. No ja, na koncu lahko rečemo: kratko in sladko.

Iz Češke z ljubeznijo

Zadnji dan festivala se je na naših telesih že poznal davek festivalskega ritma življenja in neznosne vročine, ki ni in ni popustila. Vseeno smo, tako kot minule dni, vstrajalil pod odrom. Najbrž najzgodnejši metal koncert, ki sem si ga v življenju ogledal, je bil nastop death metal zasedbe Blood Red Throne ob enajsti uri dopoldne. Bilo je že pošteno vroče, a Norvežani se niso pustili motiti in napadli na polno. Čeprav bend prihaja iz države, kjer je black metal dobil domovinsko pravico, se Blood Red Throne bolj zgledujejo po amerških brutalnih death metal bendih. v polurnem koncertu so nam zaigrali komade z odličnih plat Affiliated with the Suffering (2003) in Altered Genesis (2005) ter seveda iz zadnje samonaslovljene plošče Blood Red Throne (2013). Ob ugotovitvi, da death metal prav paše poslušati na dopoldanskem soncu, sem si ogledal še Psycroptic, ki so takoj za tem poskrbeli še za en šus. Avstralci so ob petnajstletnici obstoja letos izdali istoimenski album, ki so ga predstavili tudi na tem koncertu, dodali pa še ko par komadov iz prejšnjih plat. Dva kul koncerta še pred kosilom.

Popoldne sem si ogledal še koncert kandaskih death metal legend Cryptopsy, ki me žal niso preveč navdušili, Marko pa je na malem odru poslušal skupino Rome. Hm ja, ko sem na spletni strani festivala prebral, da gre za skupino, ki igra neofolk se mi je malo zaletelo. Neofolk, neofolk… spet ena akustična visokoalpska švabska brezdušna žalostinka, kjer vsi komadi zvenijo enako, pa najsi pojo o Lorelai, črnem gozdu ali samotni z mahom porasli skali tam nekje v Bavarskih Alpah, sem si mislil. Kljub temu mi radovednost ni dala miru in sem jim doma namenil par minut svojega časa. Začuda so pritegnili mojo pozornost. Niso bili slabi, pa sem se odločil, da pogledam njihov koncert. Ob daljšanju popoldanskih senc so Luksemburžani privabili kar lepo število poslušalcev, ki so z užitkom spremljali suveren nastop skupine, ki zna pošteno potegniti tudi po strunah električne kitare. Skupina je igrala in igrala, mi pa smo pesmi spremljali v nekakšni plemeniti in čustev polni tišini (brez glasu ter ob občasnem ploskanju) in se šele ob koncu vsake pesmi bučno zahvalili Rome za zadovoljna ušesa. Koncert je bil kratek, a več kot vreden poslušanja. (Marko)

Še en sproščujoč in čustveno nabit koncert je sledil, ko so na glavni oder stopili islandski skáldi Solstafir. Bend je skozi leta pridobival na prepoznavnosti in z zadnjim albumom Ótta (2014), s katerim so resnejše zapluli v bolj ambientalne vode, so dosegli širše občinstvo. Zadnja leta smo jih tako imeli priložnost slišati kar nekajkrat. Tudi tokrat niso presenetili z izborom komadov, zato je mogoče koncert izpadel nekoliko medlo in prežvečeno. A Solstafir so tako kot vedno uspeli pričarati zasanjano, a hkrati čustveno intenzivno vzdušje.

Po sprostitvi so drugi oder takoj za islandci zavzeli Heaven Shall Burn. Ne najdem drugih besed kot “jebena perfekcija”. Koliko bendom uspe izvesti “wall of death” še preden sploh pridejo na oder, da o konstantnih “circle pitih” sploh ne govorim. Sekačina od začetka do konca in Nemci nam niso pustili dihati niti za trohico sekunde. Heaven burned that day and so did we! (Simon)

Medtem ko je simon užival na Heaven Shall Burn, sem sam šel pasti firbca v notranjost trdnjave Josefov, kjer je v oktagonalnem atriju že bil postavljen uvodoma omenjeni Orental Stage. Oder so zadnji dan festival pripravili posebej za nastop dveh skupin, ruske zasedbe Phurpa in češkega benda Cult Of Fire.

Nastop ansambla Phurpa je bil ena od programskih specialitet letošnjega Brutal Assaulta. Gre za ruski kolektiv, ki ga je ustanovil guru Alexei Tegin z namenom raziskovanje starodavne tibetanske ritualistične glasbe iz tradicije BON. Značilnost te glasbe je uporaba liturgičnih inštrumentov (tolkala, činele, lobanje, rogovi) ter posebne tantrične tehnike petja gyukye, ki je pravzaprav oblika meditacije. Glasba, ki jo ustvarjajo Phurpa morda nima neposredne povezave z metalom, a njihovo globoko grleno petje ustvarja močne distorzirane vibracije in “drone” z neverjetno temačno atmosfero, ki je vsaj na nek doživljajski način sorodna občutenjem pri poslušanju ekstremnejše metal glasbe, le da je po učinku precej bolj pomirjujoča. Sam koncert je bil dve uri trajajoč ritual, ki ga je treba doživeti, opisati z besedami pa ga bolj težko. Manjšina, ki nas je vstrajala do konca ceremonije, je pod odrom obsedela v nekem zamaknjenem stanju, v objemu prijetno tople teme in vonja po kadilu. Definitivno ena najbolj posebnih glasbenih izkušenj v življenju.  

Zaradi Phuprinega rituala sem na žalost izpustil koncert grške zasedbe Dead Congregation, enega redkih malo mlajših bendov, ki še piči čistokrvni death metal v starošolski maniri. Sem pa zamujeno lahko kompenziral s koncertom še ene bestialične death/black zasedbe - Lvcifyre - ki me je po dveh bolj sproščenijh koncertih znova reaktivirala. Koncertna poslastica za vse ljubitelje darkreskega death metala v stilu Immolation ali Incantation.

Kasneje so na Oriental Stageu pred številčno radovedno publiko eksluzivni nastop izvedli domačini Cult Of Fire, za katere je cela ekipa dobro uro pred koncertom pripravljala oder, ki je z dvema bogato obloženima in okrašenima oltarjema spominjal na orientalsko svetišče. Bend je navdušil s kostumografijno in scenografijo, s svojim generičnim in precej povprečnim black metalom pa precej manj.

Festival se je v poznih nočnih urah začel počasi iztekati in na vrsti so bili še zadnji koncerti. Med tem ko so na glavnem odru žagali poljski veterani Vader, katere sem videl že prevečkrat, sem si na malem odru ogledal še nastop Britancev Anaal Nathrakh. Kot je bilo že v navadi, je bil na Metalgate odru zvok precej slab, zato je iz vsega hrupa izstopal le Davov visok in rezek kričeč vokal. Ampak vseeno, Nathkrakh so bili še kar primerni zadnji šus pred zaključkom Brutal Assaulta. Festival pa je na glavnem odru pokopala funeral doom zasedba Esoteric. Kako primerno. Njihova zasanjana atmosferična muzika je bila idealna popotnica za zadnji dremež nekje v češki goščavi.

Dvajseta edicija Brutal Assaulta je nedvomno izpolnila pričakovanja. Štiri dni, sto bendov. Glasbeni overdose. Festival se je izkazal z odlično organizacijo na vseh nivojih in programom, ki je bil v sami špici letošnje poletne festivalske ponudbe. Jubilej je očitno organizatorjem dal še vnaprejšnjo vspodbudo in še preden smo Jaromer letos zapustili, smo že prejeli novico, da letošnji dogodek ni bil le jubilejna posebnost, ampak da planirajo naslednje leto stvar ponoviti v enakem obsegu. Mislim, da nas Jaromer ni videl zadnjič.

Foto: Simon & Jernej

twitter facebook