recenzije

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

Vasko Atanasoski

Pazi kuče

The Stone

Teatar Apsurda

Brujači

Ladanje

Panikk

Discarded Existence

Stuntman

The Scourge (7'' Flexi EP)

Morbid Angel

Kingdoms Disdained

Midnight

Sweet Death and Ecstasy

All Pigs Must Die

Hostage Animal

banner
banner

reportaža

20. 12. 2017  Reportaža: Brotherhood of Thrash v Šiški  (26. 11. 2017, Kino Šiška Ljubljana)
''Into the PIT!''

Fotke: Tina Ahačič

Bilo je decembra 2011, ko je v sklopu turneje Thrashfest Classics Kino Šiška obiskala metal karavana, ki jo je vodila zasedba Sepultura, ob spremljavi prav tako legendarnih Destruction, Exodus, Heathen in Mortal Sin. In čeprav je bilo v Šiški do danes še kar nekaj drugih metal dogodkov, prav izrecno ''thrasherskega'' v smislu prej omenjenega ''thrash classic'' večera mislim, da ni bilo. Do nedelje, dva dni nazaj, torej, ko so Kino Šiška in prvič Ljubljano nasploh obiskali kultni thrasherji Testament.

Evropska turneja, kateri poveljujejo Testament, je bogatejša še za dva kultna benda, Annihilator iz Kanade, ter Death Angel iz ZDA. Gre za imena scene, ki so v metalski panteon zapisana z velikimi in bleščečimi črkami. Ni čudno, da je koncert bil razprodan in da je prišlo folka res od povsod. V Šiški so se tako gnetli Slovenci, Hrvati, Makedonci, Italijani, celo Avstrijci in bojda tudi kakšni Čehi. Metal united, mar ne?

Koncert se je pričel kar zgodaj, a nič ne de – nedelji pač sledi ponedeljek kot delovni dan, a to ni ustavilo Death Angel, da so izvedli enega svojih ubijalskih thrash napadov. Kvintet iz Kalifornije je iz leta v leto močnejša live pošast, v kateri so enakopravno močni vsi člani, vseeno pa prednjači divji in karizmatični vokalist Mark Osegueda, ki je pri ljudeh ciljal na to, da je resda nedelja, ki ji itak sledi ponedeljek in da so ljudje hočeš-nočeš utrujeni. A potem je zahteval, naj vržemo iz sebe ves »angst«, ki ga čutimo ob misli na nov teden in s tem spravil dvorano v kaos. Ob komadih predvsem z zadnjih plat, ki so bili, kot za Death Angel pritiče, dovolj melodični, spevni in agresivni hkrati, se je folku snelo kar precej, čeprav ne toliko kot na Metaldays nekaj mesecev nazaj. Vseeno so odprli večer v najboljši možni luči in kot je bilo videti kasneje, njihove energije po mnenju recenzenta ni presegel nihče.

Kanadski Annihilator, bend, ki ga od osemdesetih let vodi neverjetno zmešano dober kitarist Jeff Waters, je vsekakor eden najpomembnejših tehničnih thrash bendov v zgodovini. Waters, katerega diskografija je res obsežna, prav tako je obsežen seznam članov, ki jih je bend zamenjal, je z zadnjim albumom For The Demented, ki je pravkar izšel, prevzel tudi vlogo vokalista. Medtem ko se opazi, da je material celotnih treh desetletij v resnici že od začetka pisan prav za njegov vokal, pa se je v živo videlo, da vokal vseeno ni toliko močan. Verjetno je odgovoren prehlad. Je pa možakar zato odlično vključil publiko, ki je odpela veliko njegovih delov, na srečo tudi tiste falzete v kultnem hitu Alice In Hell. A to pomeni, da se je Waters vseskozi šlepal na druge? Ne. V bistvu je dal kot vedno res vse od sebe – česar ni izrazil s petjem, pa je z igranjem kitare. In tudi ostali člani ne zaostajajo. Setlista je obsegala novo plato in cel kup starih hitov, seveda je največ navdušenja požel trio komadov z albumov Alice In Hell ter Never Neverland, velik plus pa je bila tudi Jeffova ''goofy'' komunikacija s folkom. Nekdo je pripomnil, da je Jeff aroganten, a dejansko je izpadel – in cel bend z njim - prisrčen. Škoda, ker niso igrali dlje, ker so si le-to res zaslužili.

Vrhunec večera so gotovo bili Testament, ki so izkoristili oder do zadnjega kotička. Če je velika odrska produkcija bolj značilna za bende tipa Iron Maiden in druge heavy metalce, ki si privoščijo, da je oder poln raznih pirotehniških učinkov, platform, po katerih se gibljejo člani, in velikih platen, ki ozadja spremenijo v čisto nove svetove, je v zadnjem desetletju ta trend prešel tudi v druge v thrash – velik, rekvizitov poln oder so v zadnjih letih izkoristili Kreator, ki se v Ljubljano vračajo 18. januarja naslednje leto, podobno že nekaj let počnejo Machine Head v sklopu svojih nastopov. Kar pa je zanimivo, saj recimo kakšni Slayer ali Megadeth oziroma Anthrax oder okrasijo zgolj z zidovi zvočnikov in kakšnim ozadjem, ostalo pa nadoknadi kar glasba sama. Težko bi rekli, da Testament potrebujejo ne vem kak odrski teater, da bi naredili svojo glasbo zanimivo, se pa mi zdi čudno, kako da bend ali pa bendi, ki so v svoji mladosti prav črtili ''pozerje'', ki imajo načičkane odre in si privoščijo vsaj nekaj kitarskih solo točk, počnejo zdaj sami prav to.

Kot je po eni strani bilo ''wow!'' videti ogromen ''back-drop'', ki je oder ogrnil v naslovnico aktualne plošče Brotherhood Of The Snake in jo spremenil v nekakšno katedralo (ali katakombe), pa cel kup stopnic in platform, ki so omogočale članom, da so prišli do bobnarskega kompleta in se celo sprehajali v višini činel, pa dva velika pentagramska kipa s Testament maskoto, da izbruhom dima in ubijalskega light-showa ne omenjam, je po drugi strani to malce odvzelo moči thrashu, če me razumete. Thrash je družbeno-kritičen, divji, nepredvidljiv, nevaren, agresiven, namenjen mračnim, zakajenim beznicam – tu pa smo imeli pravzaprav božični odrski spektakel, ki so ga po mojem mnenju najbolj pokvarili prav mnogi soloti – najprej je solo točko imel kitarist Alex Skolnick, nato drugi kitarist Eric Peterson, nato bobnar Gene Hoglan, na koncu pa še basist Steve DiGiorgio. Pevec Chuck Billy – na srečo! - ni imel solota, je pa imel svetleče stojalo za mikrofon, kar je zaradi rdeče barve bilo videti kot ''light saber'' Dartha Vaderja. Ob tem izvajati thrash himne tipa Into The Pit, Over The Wall, Practice What You Preach in podobno res izpade kot največja samoironija. To je bend, ki je bil del scene, ki je dobesedno mlatila ljudi, ki so imeli majice od Bon Jovi ali pa trajne na glavi. Verjetno bi se – če bi vedeli, kaj bodo postali čez trideset let – Testament pred seboj – vsaj v tem pogledu - pogreznili od sramu.

To ne pomeni, da je koncert bil totalno sfaljen, sploh ne. Testament so igrali odlično, setlista je bila zelo zanimiva, saj se ni osredotočala na prežvečene klasike prvih treh plat, temveč na aktualno in nekaj zadnjih plošč, imeli pa smo priložnost slišati tudi pesmi tipa Low, ki jih v Evropi do te turneje bojda niso igrali nikoli.

Vsekakor je večer Testament, Death Angel in Annihilator bil nujen za vsakega fana thrash metala, bi pa drugič bilo vsekakor bolje, če bi Testament več časa posvetili ali svojim pesmim ali pa pač igrali krajši set. Nič ni narobe, če igraš maksimum 90 minut, če gre komade kot take – ne pa, da igraš skorajda 2 uri, s tem, da si 30 minut tega časa porabil na neko kvazi drkanje inštrumentov. Take stvari pustimo Dream Theater, thrash pa naj še naprej brca v jajca z vso močjo, kot je počel na začetku. Kaj bi le rekel legendarni ''poser beater'' in pokojni vokalist Exodusov, Paul Baloff

twitter facebook