recenzije

Get The Shot

Infinite Punishment

Eighteen Visions

XVIII

Bloodbound

War of Dragons

Sunterra

Reborn (EP)

Frowning

Extinct

Sinister

Syncretism

Suffocation

... Of The Dark Light

Doyle

Doyle II: As We Die

Lock Up

Demonization

Black Reaper

Blood Moon Rising

Lintver

Distorted Perception

Clandestine Blaze

City of Slaughter

All Strings Detached

There's Something Painful About The Pearls

Beyond the Dark Forest

Ealde

Novembers Doom

Hamartia

Warbringer

Woe To The Vanquished

Helheim

landawarijaR

Skálmöld

Vögguvísur Yggdrasils

banner
banner

reportaža

17. 6. 2017  Reportaža: Bioreaktor in Big Bad Wolf  (2. 6. 2017, Bar 200 Ljubljana)
Medtem ko ste nekateri preživeli večer petka, 2. junija 2017 v hladu sape, ki je vela ob Ljubljanici ali ste bili na Metelkovi ...

Medtem ko ste nekateri preživeli večer petka, 2. junija 2017 v hladu sape, ki je vela ob Ljubljanici ali ste bili na Metelkovi ...

No, sam sem si na ta prijeten in topel večer zaželel nekaj bolj počitniškega: teraso, band, ki igra na kitare in bobne, ter mrzlo češko pivo. Vse to sem dobil na koncertu 'tribute to rock' skupine Bioreaktor ter mastnih thrasherjev Big Bad Wolf v Baru 200 v Stegnah v Ljubljani. Prisostvoval sem nečemu res zanimivemu – nekoliko v prispodobi bi lahko celoten koncert opisal takole: Bioreaktor so s preigravanjem starejših in mlajših rock–rock & roll uspešnic v mojih ušesih delovali kot televizijski program National Geographic Kids, ki publiki, manj vajeni električnih kitar in udarnega bobnanja, na poljuden in prijazen način predstavi bisere (hard) rocka in rock & rolla. Če televizijsko prispodobo razvijem naprej, sta na drugi strani nastop ter glasba Big Bad Wolf pokazala metal v vsej svoji mogočni surovosti, energičnosti, impulzivnosti, neodvisnosti in neposrednosti oz. kot sceno skupinskega žretja volkov s krvjo, razvlečenimi črevi ter obgrizenimi polomljenimi kostmi.

Pa se vrnimo nazaj k glasbi; Bioreaktor so začeli z I Love Rock n' Roll (v originalu: Joan Jett) ter nadaljevali s Crazy Little Thing Called Love od Queen. Klasiki sta bili odigrani nadvse spodobno, kar se je odrazilo tudi pri živahnem odzivu rock & rolla željne publike. Sam pa sem ob poslušanju njihove interpretacije pesmi doživel nadvse prijeten rockerski deja vu, saj me je izstrelilo v nostalgično ponovno podoživljanje časov, ko je še deloval rocku zapriseženi klub Hound Dog pod Kinom Šiška.

Vsi člani in članica skupine so pred publiko spontano in enostavno pokazali, da radi igrajo tovrstno glasbo. Brez posredovanja abstraktnih filozofij, zgolj uživanje v rocku. V sled tega v zvezi z igranjem glasbe ni bilo mogoče izpostaviti česar koli slabega. Glede na to, da sem velik čistun v zvezi z vokalnimi izvedbami pesmi, še posebej pri ženskem petju v metalu, moram pohvaliti pevkino interpretacijo pesmi Zombie od The Cranberries, slednja jer bila impresivna in impozantna. Easy od Faith No More z ženskim vokalom? Vsaj pogumno, in hvalevredno, v vsakem primeru pa s srcem odigrano. I'm a Bitch od Meredith Brooks je za moja ušesa v vsakem primeru vse preveč popovsko zveneča pesem, vendar mi je utrnila misel, kako bi jo bilo v dan današnjem svetu, v katerem je trenutno popularen že kar znanstvenofantastično zblojeni egalitarizem, zanimivo slikati v moški vokalni izvedbi. Poleg tega se mi je utrnila še nekoliko perverznejša ideja, da bi na kakšnem koncertu Bioreaktor morali nastopiti kot predskupina Vulvathrone ali Woli Wo.

Po Born to be Wild od Steppenwolf je skupina pripravila še zaključno presenečenje – odigrala je priredbo pevca, ki so ga svoj čas imenovali 'Bog med možmi' (A God Among Men), ja, dobili smo Looking for Freedom od THE Davida Hasselhoffa. Beat that, bitches! Pod črto, Bioreaktor so več kot solidno opravili svoje poslanstvo – biti rock & rollu ter njegovim zaslugam za človeštvo dostojen tribute band. Ob poslušanju njihove glasbe se mi je utrnila še ena želja, in sicer, da bi današnji študentje namesto izjav tipa »ni žurke brez – ne zamerite vulgarizma – harmonike« rekli, da ni žurke brez električne kitare.

Sledil je preklop na National Geographic Wild; pred publiko je suvereno in samozavestno pridrvelo krdelo podivjanih thrasherskih volkov in že s prvimi zvoki instrumentov dalo vedeti, da ne bo milosti. Zahrumeli, zakričali, zarenčali in zadrdrali so svoj s presežki testosterona pulzirajoči thrash metal, nabit, nepredvidljiv, agresiven in pripravljen na totalno uničevanje kot nove severnokorejske rakete. Pevec David je celoten nastop grizel, renčal in trgal kot stekel rottweiler, bobnar Sten je igral konstantno - konstantno odlično, basist Damjan je nastopu skupine dajal umirjeno samozavestnost in stabilnost budističnega meniha (no, prispodobo so kvarila zgolj njegova sabatonovska Ray Ban očala), medtem ko je kitarist Rok celotno sliko plemenitil z elektrošoki tiste v agresivnemu thrashu nujne živčnosti, kritičnosti in razdraženosti. Vsemu temu je kitarist Golja s svojim raznovrstnim igranjem dodajal dimenzijo odprtosti in raznolikosti, ki je ostalim članom skupine omogočila, da so svojo glasbo in nastop spravili na nove sfere odkrivajočo raven skupnega nastopanja v živo.

Big Bad Wolf so po naših ušesih udarili z Rattle Snake – avtorsko pesmijo težkega in nasilnega thrasha trepetajočo v procentih, ne promilih, alkohola južnjaškega bourbon whiskeya. Solaže v pesmi so bile ostre kot pik klopotače, tako da je pesem v končni sliki ustvarila podobo blodenj človeka, ki ga je v pusti divjini ameriškega juga, daleč stran od kakršnegakoli znaka civilizacije pičila ta strupenjača. Si predstavljate? Dingo Fever je zvenel kot rafal udarcev z bokserjem v različne dele telesa - hitri thrash n' roll s Sodom in Motörhead ter atmosfero, ki so jo znale pričarati prve plošče Exodus. Sem povedal premalo? Niti slučajno! Izvedba težaške Bow to Your King mi je ostala v spominu predvsem po bobnanju in kitarskih solažah. Bobnar Sten je z bobnanjem dobesedno drobil in rušil zidove Sikstinske kapele, Golja pa je s preigravanjem solaž ponovno pokazal, da slednje v rudimentarnem nasilnem thrashu niti slučajno ne štrlijo ven kot kakšne vrste nebodigatreba. Sledila sta še dva vrhunca nastopa – najprej divja, kot lovski pogon krdela lačnih volkov, pesem Big Bad Wolf, pri kateri se je petju refrena pridružila tudi metala neuka publika. Ne vem, kaj natančno, ampak igranje solaž mi je tokrat povleklo celo na nekatere sekvence pesmi Links 1, 2, 3 od Rammstein. Nato pa še Release the Spiders, katero je krasil celo mojemu, za bass kitaro žal skoraj gluhemu ušesu, odlično slišen bass ter poskus mosh pita. Za konec smo dobili še pesem, ki jo doslej še niso igrali – Ugly, ki je v glavo ravnot ako udarila kot grom v cerkev brez strelovoda – brutalno in uničujoče.

Ja, obisk tega koncerta na terasi lahko opišem kot prekrasen zaključek delovnega tedna, saj me je že petkov večer kljub vsej utrujenosti, ki sem jo čutil, napolnil s svežino za prihajajoči vikend.

Upam, da bom kmalu imel priliko brati novico, da bodo Big Bad Wolf izdali svoj prvenec, do takrat pa, srečno samorastniški volkovi! Pojdite v svet in si izborite svoj kos ozemlja pod metalskim soncem! 

twitter facebook