recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

reportaža

12. 5. 2019  Reportaža: Avstralski desant-of-death  (13. 2. 2019, Orto Bar Ljubljana)
Bass drop, še več bass drop-ov, 8 strunke, breaki, kick na steroidih, atmosferične vs. ritmične kitare, počepi, mišice in prečke na glavah.

FOTKE: Mik Kovačič @ Miktography (več fotk - tukaj)

Sreda, okoli osme ure zvečer, okolica železniškega podhoda na Topniški. Kaj je ta smrad? Najbrž imajo ta črni spet čago. In brez dvoma imata dihurja prste vmes. Kaj pa drugega.

Pol deveta ura razkrije skrivnost. Hollow World, prvi od all-Australian melodično-tehnično-corovsko-death naveze tega večera. Prihajajo iz Melbourna in obstajajo od leta 2012, metal archives jih označuje kot melodični death metal. Prvi pade v oči vokalist, ki z obrazno mimiko vampirja in zvijanjem (obvezno brez majice) na odru spominja na Alice Cooper verzijo Iggy Popa. Njegov vživet vampirski black metal vokal spremlja relativno počasen, temačno obarvan death metal, brez blast beatov, zaigran na 8 strunske kitare. Zaradi slednjih melodike v rifih ni bilo slišati, saj so le-ti (kljub ne najhitrejših tempov) dovolj polni, da odigranega na nižjih strunah ni bilo prepoznati. Težava je bila najbrž tudi v ozvočenju, saj niti solaže niso posebej izstopale.

Ko smo že pri ozvočenju, na bobnih, pri prvih dveh bendih manjši set, postavljen spredaj, ni bilo dovolj mikrofonov, činele npr. sploh ne. Na glavnem setu, postavljenem na standardnem mestu v ozadju, je bila situacija še slabša, saj sta bila neozvočena ride in hi-hat popolnoma neslišna.

Kmalu so jih na odru zamenjali someščani, primerljivi po stažu in ne toliko po glasbi, hitrejši in precej bolj tehnični Hadal Maw, ki si s Hollow World delijo povrh vsega še število polnih izdaj. Dve. 8 strunski kitari je zamenjal 6 strunski bas in obglavljena, obrezana ter osamljena kitara. Tehnični, vendar ne preveč, novodobni, z nekaj oldschool momenti, death metal. Vokalno nekoliko manj oldschool, mid growl – scream v deathcore-ish izvedbi, vendar celoten paket sploh ne zveni korovsko, morda kak moment tu pa tam. Publika se je nekoliko prebudila, vendar odziv še vedno ni bil kdove kaj.

Sledil je meni osebno najboljši nastop večera, Psycroptic. Technical death zasedba iz Tasmanije, ’skromna’ po številu kitar in strun, od leta 1999 beleži kar 7 polnih izdaj (in toliko manj ostalih). Ritmično so se še nekoliko približali standardni brutal death formuli, zapolnjeni z blast beati in dvojnimi kicki, kar pa sploh ne velja za kitarski del. Rifaža je bila daleč od serije arpeggiev, slišali smo precej oldschool death in thrash metala, občasno podkrepljenega z distoničnimi akordi, ki pričarajo apokaliptično atmosfero. Svoje je dodala matrica, na kateri so se našli govorni vložki in tudi osamljen bass drop. Žal je instrumentalno oldschoolish sliko nekoliko pokvaril vokal, ki je, poleg prej omenjenega osamelca, bil edino, kar je bend postavilo bolj v (neo?-)death luč. Tipično korovski, melodični scream-mid growl vokali, nepresenetljivi za vokalista s prečko, ki so najbrž ena tistih stvari (kot recimo tartufi), ki so ti ali všeč, ali odvratne. Kakorkoli, tudi publika je bila več kot očitno mnenja, da je bil to najboljši nastop, saj so se razživeli circle pit-i ter vzdušje na splošno.

Vendar ni trajalo dolgo. Bass drop, še več bass drop-ov, 8 strunke, breaki, kick na steroidih, atmosferične vs. ritmične kitare, počepi, mišice in prečke na glavah. Ja, z Aversions Crown smo prišli do tega, kar so vokali ves čas napovedovali. Deathcore. Publika se je umirila (razen headbangerjev res po pol dvorane) in ko je vokalist sklical 'the biggest circle pit' je zazeval velik prazen prostor. Tudi dvorana se je rahlo spraznila. Nastop je bil sicer dober, od začetka energičen, proti koncu vedno manj. Padec energije pod odrom in na odru sta šla z roko v roki, in tako je vokalist pred zadnjim komadom, ko je že skoraj izgubil entuziazem, iz rokava potegnil še zadnjega jokerja: wall of death. Le ta se je prelevil v zelo lep mosh pit, dokler ga ni ustavil prvi bass drop. Moje mnenje? Tole pišem med koncertom. Nevljudno, vem. Na koncu se je vseeno oblikovala solidna 'we want core' vokalna skupina, ki pa je vztrajala zaman.

twitter facebook