recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

4. 12. 2013  Reportaža: Anđeo Smrti i prijatelji  (1. 12. 2013, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
The Ultra-Violence!!!

Nedelja, prokleta nedelja … No, slab dan ni bil, je pa bilo hladno. Tako hladno, da niti pričakovanja glede ekplozivnega večera niso mogla zagreti telesa, čeprav je v duši gorelo. A kljub temu, je zgolj minuto po tem, ko sem vstopil v vse bolj poln Channel Zero, temperatura narasla – v meni in povsod. Ker se je pričel koncert, katerega headlinerji so Death Angel.

Tole je bilo prvič, da sem uzrl Bay Area norce, ki so začeli s thrashem, ko so bili stari slabih 14 let. 14! Jebemti, jaz sem se tedaj še igral z Lego kockami, pa čeprav sem poslušal staro Sepulturo. Sam tiste legice … uf! (legice – ne sexy dekliški štumfi, ampak slengovsko – Lego kocke!) Bend, ki je vmes poniknil po treh kultnih platah (ali po štirih, ne vem – preverite na Metal Archives) in se nato vrnil okrog leta 2003 z albumom The Art Of Dying. In razturili Gala Halo na Metelkovi, kjer so kot predskupina med drugim nastopili tudi domači Negligence. Na Metalcampu leta 2009 sem jih zaradi zjebanega zdravja spustil, leta 2011 pa sem se uštel, ker sem nekako padel iz fore in zanikal njih prihod v Menzo pri koritu, kjer so predstavljali album Relentless Retribution.

No, zdaj pa so se vrnili podpirajoč album The Dream Calls For Blood – in ob pomoči Dew-Scented, ki jim sledim že od leta 2003 izdanega albuma Impact (in ne glede na to, da sem jih videl stokrat, so vedno, ampak res vedno – zakon!), ter italijanskih Extrema, ki so me popolnoma navdušili z albumom The Seed Of Foolishness (klik), so že vnaprej odločili, kako bom preživel večer 1. 12. 2013!

Zaradi dveh bobnarskih setov prenatrpan oder Channel Zera so najprej razdevičili italijanski moderni metalci Adimiron. Modern metal? Italija? Ja, ni le začetek slabe šale, temveč tudi utelešenje le-te. Saj fantje igrajo … no, zanimivo, ampak je bend bil tako klišejsko dolgočasen (z izjemo res dobrega bobna in kakšnega riffa) in tako poln tistih butastih govorov in … tako neustrezen, da ne bom več pisal o tem.

Za njimi so prišli Extrema, bend, ki je na sceni že od zgodnjih devetdesetih in ki nekako več ali manj uspešno združuje staro in novo thrash ali groove metal šolo. Kvartet z res dobrim bobnarjem (kasneje sem izvedel, da je učitelj bobnanja – tnx za info, Bobi iz Lintver!) je postregel s starim in novim, vsekakor pa je tu prevladoval bolj groove kot pa thrash. Kar pa ni sploh bilo slabo. Fantje oz. možje so na nek način totalna kopija Pantere in pevec bi bil ''u nulo'' Anselmo, če se ne bi vmes nekaj opravičeval in pravil, da ima vse rad. Hipi! Je pa zato res dobro vzdrževal tisti anselmovski krik in nastop, čeprav nihče, ampak res nihče (!!!) ne more biti tako badass kot Anselmo. Bend je na srečo bil precej živ in dinamičen, tako da je tudi naš odziv bil temu primeren.

Zaradi Dew-Scented sem stopil direkt pred oder in naslednjih 45 minut posvetil dolgoročnem ustvarjanju pogojev za možgansko kap in instantnem uničevanju hrbtenice in trebušnih mišic ter kolen (pa sploh nisem skakal naokrog). Dew-Scented, katerih edini originalni član je le še pevec Leif Jensen, so razturili. Do jaja and beyond! Nasilni, tehnično zanimiv in vsekakor energičen death thrash, je predstavil novo postavo (kitarista, bobnarja in basista – večinoma iz benda I, Chaos) ter starega kolega, kitarista Marvina, ki je in/out Dew-Scented že 500 let (drugače strunar pri Severe Torture) in je zdaj končno polnopravni član benda. Ampak, nove face niso toliko zanimive – bolj zanimivo je to, da Jensen vedno najde ljudi, ki ne samo, da so sposobni igrati Dew-Scented komade tako dobro, da je joj!, ampak da se tudi zdi, kot bi ves čas bili ključni integrirani segment te dolgo obstoječe celote. Takoj smo se zavedli, da bo nova Dew-Scented plata s tako ekipo zvenela res dobro, da pa preteklost ni pozabljena, so poskrbeli predvsem s komadi a la Sworn To Obey, Acts Of Rage, Soul Poison, New Found Pain in še mnogimi drugimi, predvsem iz v Sloveniji še nikoli predstavljenega albuma Icarus (nazadnje smo jih nam najbližje lahko videli leta 2010 v Zagrebu z Nile!). Rezultat: kaos!!!

Kako preživeti še zadnji bend?

Lepo, stoječ ob strani in uživajoč v thrash poeziji, ki jo izvajajo vokalist Mark Osegueda, kitarista Ted Aguilar in Rob Cavestany ter ritem sekcija, sestavljena iz bobnarja Willa Carolla in basista Damiena Sissona.

Death Angel so pičili mislim, da slabi dve uri, a je čas šel kot bi poslušal hitroprsti solo od Yngwieja Malmsteena. Le da veliko bolj zanimivo. Predstavili so novi album, torej omenjeni The Dream Calls For Blood, dali vedeti, da so res veseli, ker se je Ljubljana pojavila na seznamu mest, ki jih obiščejo v sklopu te turneje, še bolj dali vedeti – vsakič in to ne na nadležen način! –, da res cenijo vse, ki so nedeljski večer, tvegajoč vratobol, zamudo na šiht in splošno utrujenost, prišli in napolnili Channel Zero do konca.

Markovi govori so bili iskreni, vokalni performans pa iskren in peklenski. Kakšen glas, kakšen dominantni, samozavestni in seveda čisto prijateljski nastop. Norec! Ob njem kitarska dvojica Aguilar in Cavestany, riff masterja, ki bend delata zvočno kolikor-tolikor unikaten že od samega začetka. Igranje pa je nasploh wow! – kot bi gledal dve polovici istega telesa, ki delujeta v popolni harmoniji. Basist je bil ne toliko izstopajoč, a bad ass s svojo Sid Vicious držo basa, medtem ko je bobnar Will zgledal, kot da bo umrl. A pod to fasado žalostnega psa, ki so mu pred nosom odnesli pečen šnicl, se je skrival podivjan trop bobnarskih volkov. Kako tolče ta človek! KA-BOOM! Se vidi, da je igral v kultnih thrash zasedbah a la Warning S. F. ali pa Ulysess Siren.

Setlista? Igrali so vse živo in to počeli zelo dobro. Kaj vas pa ni bilo?

Ne spomnim se, če so na koncu rekli, da se bodo znašli na Metaldays naslednje leto, a to me ne bi niti najmanj motilo.

Mistress Of Pain!!!

Fotke: Nina Grad @ Rockline.si

twitter facebook