recenzije

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

AmenRa

VI

Carpenter Brut

Leather Teeth

Watain

Trident Wolf Eclipse

banner
banner

reportaža

14. 12. 2016  Reportaža: 25 let Pro-Pain - tokrat v Kranju  (12. 12. 2016, Trainstation Subart Kranj)
Pro-Pain nam niso dali dihati naslednjih 60 minut, saj so šli iz komada v komad in to ni bilo slabo, saj je tako ves koncert izpadel kot en sam neusmiljen tepež v trebuh.

Slovenija je majhna država z lepim številom manjših in večjih klubov. Mogoče ima vsak hrib svojo cerkev, a na srečo ima tudi večina manjših krajev danes kak manjši klub, kjer se kalijo drugačne misli, se krešejo različna mnenja in se rolajo ter predstavljajo neobičajna glasbena izrazja. V večjih mestih bi človek skorajda pričakoval, da bodo imela ''po defaultu'' klube, ki laufajo brez težav in ponujajo non-stop vse živo, a temu niti ni tako. OK, mogoče v Ljubljani, kjer je itak po mnenju mnogih center vsega, prav tako mogoče v Mariboru, a potem se iz velikih mest z vsaj petimi klubi preselimo v velika mesta z največ dvema kluboma. Ali pa celo enim oziroma – nobenim.

Kranj, to čudovito mesto, je eno takih. Če na hitr'co ocenimo, Kranj, bodimo odkriti, ponuja en sam pravi alternativni center in to je prav železniški Trainstation Subart, tisti nadaljevalni člen čudovite underground ali alternativne tradicije, ki jo je v tem stoletju utrdil najprej Bazen, nato pa še Subart. Kasneje je bakljo prevzel na železniški postaji locirani Trainstation Squat, ki pa je zdaj znan kot Trainstation Squat. V zadnjih letih je kranjski mladini in podobno mislečim začel ponujati drugačno glasbeno, kulturno, literarno in filmsko izhodišče ter središče in kljub želji mestnih oblasti, da bi ga spremenila v preteklost, je plac izbojeval pomembno bitko tudi z okostenelimi uradniki, medtem ko je mesto samo malce divjega brata že prej lepo sprejelo in ga sčasoma tudi precej inkorporiralo v kultne dogodke, kot so Kranjska noč, Teden mladih in še kaj. Danes klub ponuja vadnico lokalnim bendom, skate-park, dobre tematske zabave, gosti domače in tuje bende ter razne dogodke, na kar redno opozarjajo s svojo uspešno PR-mašinerijo. In kakšne veze ima s tem koncert Pro-Pain, razen s tem, da se je zgodil pač v Kranju in ne v Ljubljani?

Tudi newyorški crossover kvartet Pro-Pain je tako kot Trainstation Subart del scene, a mogoče v očeh marsikoga nima in ni imel tako velikega pomena in moči kot njegovi bratje v Biohazard, Agnostic Front, Madball ali Sick Of It All, je pa njegov pomen za svetovni crossover underground nesporen. Medtem ko so se prej omenjena imena prebila v sam vrh scene, so Pro-Pain kljub kvalitetni glasbi ostajali v senci, saj so prišli malce za vsemi ostalimi. A če so se prej omenjena imena vsaj v eni točki kariere prilagajala glasbenemu razvoju, se Pro-Pain niso. Nikoli. Pa naj bo to dobro – ali slabo. A dejstvo je, da so v 25 letih Pro-Pain bili ves čas prisotni, ves čas heavy, ves čas kritična ost in grdo ogledalo družbi ter niso nikoli prodali svoje integritete. V tem oziru so Newyorčani podobni kranjskem Trainstation Subartu, ki vam lahko – če se vam le da zapeljati malce dlje od Ljubljane – ponuja nekaj iskrenega, s strani trendov nepokvarjenega in vsekakor relevantnega, pa naj gre za glasbo, besedo ali film. Pa če se vam seveda da pogledati malce dlje od zgolj ponudbe predvsem ljubljanskih klubskih prostorov.

Seveda je zdaj že jasno, da je kljub začetnim pomislekom, kdo bo šel v Kranj na Pro-Pain, bilo čisto logično ponedeljkov večer rezervirati za to izkušnjo. Pot je enostavna, hitra, sam Trainstation pa ponuja velik parking, prijazno osebje, dostikrat ugodne cene vstopnic, v dotičnem večeru pa tudi DJ-ja, ki je vedel, na kakšnem koncertu rola. 25 let Pro-Pain? Torej boste, draga publika, v ušesa prejeli drugo plato od Biohazard, drugo od Madball, drugo od Sick Of It All, pa – ajde, za newschoolerje – tudi Hatebreed in Machine Head. Fuck, še preden so na oder prišli Undivided, je publika, ki je v večini štela nad 25 križev, bila na trnih.

Undivided so torej začeli koncert in zanetili pravi ogenj v naših srcih. Če smo zadnja leta vajeni HC-bendov, ki več časa kot za delanje dobre glasbe porabijo za Instagram fotkanje svojih oblek, mišic in tatujev (da HC-bendov, ki so spoznali, da je ''positive mental attitude'' očitno bullshit in je zato treba začeti igrati pravi norveški black metal s post metal pridihom, ne omenjam), so nas Undivided vrnili v New York leta 1992, ko je ob preboju Pantere, Fear Factory ipd. svet vse bolj spoznaval miks metala in groova. Leto 1992 nas je tako obogatilo z newyorškim zvokom odličnih albumov Urban Discipline od Biohazard, Droppin' Many Suckers od Madball ter Just Look Around od Sick Of It All, ki so groove in težke ritme odlično sparili s hitrimi ritmi, iskrenimi besedili in dobrim ter suverenim vokalnim napadom. Undivided so v tem oziru 100% New York Hardcore. Polni tako punk kot metal riffov, z razgibanimi bobni, ki lahko gruvajo ali šusajo, ki so lahko hitri ali masivno počasni, z grmečim basom in vokalnim napadom, ki v vsej slavi spominja prav na Biohazard, iskreni v kratkih nagovorih, brez poze, teženja, naj se premikamo, plešemo ali razbijamo pod odrom, na koncu pa čisto simple ljudje, ki po koncu šihta verjetno gredo na pivo in kasneje s frendi v plac delat musko. Ponudili so material predvsem z zadnjih dveh plošč, z osredotočenjem na aktualno The Way Things Are, ki je izšla leta 2014. Pol ure plus od publike zahtevani bonus in oder je bil pripravljen za naslednjo skupino, Belgijce KomaH.

KomaH so vse tisto, kar je narobe z groove metalom. Premalo metal kompleksni, da bi bili Pantera, premalo hitri, da bi bili Slayer, premalo sposobni, da bi bili Machine Head in preveč klišejski, da brzijo skozi ušesa. Dodajte še skorajda kruleči poskus čustveno nabitega petja v večini refrenov in glasbo, ki bolj kot iz Pantere, zgodnjih Machine Head, Pissing Razors ali Merauder, inspiracijo dobi iz nekakšnih metalcore bendov tretje kategorije. Da groova, ki ga ustvarjajo, ne omenjam, saj bolj kot na pravi filingaški groove ciljajo na neizvirno upočasnjevanje ritmov, ki postane monotono, ponavljajoče in zoprno. 45 minut KomaH me je skorajda spravilo v komo, še posebej je iritantno bilo poslušati pevca, ko je ukazoval, kaj vse nam je treba početi pod odrom. Če bi pač bilo vse samo po sebi super, bi pač vse delali, ne da bi nam to kdo ukazoval v slabi angleščini. Groza.

A prav kombinacija old-school New York hardcora in new school groove metala prvih dveh bendov je dala slutiti, kaj nas čaka, ko so po krajši pavzi oder zasedli Pro-Pain. In nam niso dali dihati naslednjih 60 minut, saj so šli iz komada v komad in to ni bilo slabo, saj je tako ves koncert izpadel kot en sam neusmiljen tepež v trebuh. Sound je bil grmeč, setlista tudi, bend pa je brez pretiranih odrskih akrobacij, a s herkulskim tolčenjem po inštrumentih, ustvarjal avdio dinamiko, ki je ni bilo čutiti že dolgo. Popeljali so nas skozi 25 let ustvarjanja in to retrogradno – začeli so z najnovejšim materialom, ki je udaren, oster in brutalen, končali s prvinskim thrash crossoverjem, ki so ga izvajali leta 1991. Publiki se je dobesedno snelo, vnel se je moshpit, starejši občani pa smo z zadovoljnimi nasmeški gledali, kako se odvija kaos, ki smo ga tudi sami bili sposobni uprizoriti recimo davnega leta 1999, ko so nas Pro-Pain obiskali v Ljubljani prvič. Časa za vmesne govore ni bilo in tudi niso bili potrebni – vemo, da je svet v kurcu, poznamo diskografijo, vemo, zakaj smo prišli v Kranj, zato je frontman/basist Gary Meskil preprosto po koncu komada napovedal novega in bend ''hop!'' v nov napad. Kako jim ni zmanjkalo energije, ne vem, sem pa hvaležen, da smo jim lahko sledili. Ko je minilo 60 minut, so šli z odra brez velikega pompa, a smo jih priklicali nazaj in so nam ponudili še nekaj klasik s prvih treh plat, s katerimi so se utrdili na sceni. Nato so prisotne povabili na oder, se fotkali z njimi, se zahvalili in spizdili novim dogodivščinam naproti.

twitter facebook