recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

24. 3. 2013  Reportaža: Žarki X iz demonskih buč  (19. 3. 2013, Kino Šiška Ljubljana)
HEAVY METAL IS THE LAW!!!

V poplavi koncertov, ki naše kraje iz svojih krempljev noče spustiti že kar nekaj let, sem se v zadnjem času resnično veselil enega, pravega heavy metal dogodka. Saj, veste – tistega, v sklopu katerega se nagledaš fru-frujev, metalcev in metalk, ki so generacija tvojih staršev, ki ob pravem bendu pozabijo na težek vsakdan in kot najbolj zmešani mladci pojejo vse tekste nastopajočih na pamet. Običajno je tako, da se prav na takih dogodkih, kjer nastopa neka kultna heavy metal zasedba, uresniči tisto, kar smo kot mulci požirali, ko smo na VHS gledali koncerte Maidnov, Priestov, Scorpionsov in vseh drugih.

In dogodek, ki je obetal, da bo v zapise šel kot uresničitev zgoraj napisanega, je gotovo bil – vsaj zame – Hellish Tour Part II, ki je v Ljubljano obenem pripeljal staroste nemškega heavy in power metal panteona, Helloween in Gamma Ray.*

Sam dan ne bi mogel biti bolj neumen – ponedeljek je že sam po sebi mnogim najbolj zoprn dan v tednu, ampak če tak dan preoblečete v bleščečo plahto zoprnega snega, vetra in v Ljubljani še plundre, ki je res našla tudi najmanjši možen prehod v še tako zavarovan šolen, si človek lahko samo še misli, da bo koncert podoben temu, kar že čez dan kvari občutek. Saj veste – ko ima hudič mlade …

Na srečo je prav večer predstavljal popolno nasprotje usranemu ponedeljkovemu dnevu.

Kino Šiška je pokala po šivih. Trume folka - od najmlajših do starih** - so zasedle vsak kotiček placa. Nekateri za šankom, drugi pod njim, tretji so porabljali težko zaslužene krajcarje na bogato založenem merch štantu, nekateri pa so se že drenjali pod odrom, ki so ga zasedli brazilski Shadowside. Ki sem jih videl tik pred koncem, tako da lahko povem zgolj to, da niso bili slabi, celo vokalistka je (v nasprotju recimo z vokalistko Amaranthe, ki so gnojili pred Vicious Rumors in Hammerfall leto in pol nazaj) dala kar nekaj od sebe (ne zgolj nase), zveneli pa so hkrati moderno kot starošolsko, a vseeno – nič kaj posebnega ni bilo za videti ali slišati.

Česar ne bi mogel trditi, ko so oder zasedli nemški Gamma Ray, ki jih vodi eden in edini človek, ki je nekoč ubiral prave strune in popeval pri Helloween, Kai Hansen***. Še do danes lahko trdim (pa ne s ponosom!), da ne poznam veliko komadov od Nemcev, ampak po tem koncertu sem definitivno (bolje pozno kot nikoli) začel temeljito raziskovati njihovo obsežno diskografijo. Medtem, ko je Tilen Hudrap v Paranoid reportu (klik) lepo napisal, katere komade so igrali, lahko jaz pač napišem, da so od prve do zadnje minute nastopa Gamma Ray zmagovali. Luči so bile odlične in so pričarale pravo vzdušje, a brez jebeno dobrega zvoka bi to bilo le plehko lišpanje nagravžne stare kokoši. Zvok je bil zakon! Od prvega do zadnjega komada je folk skušal preglasiti že tako glasne Gamma Ray, pel je vse komade (od refrenov do posameznih kitic!), efekt je pa bil takšen, da so Hansen in ekipa lahko dali zgolj kapo dol in se prepričali, da morajo še priti nazaj v Slovenijo. Večkrat! Sam bend je bil zelo uigran, nastop pristen in prepričljiv, poleg odličnega kitarskega delovanja obeh strunodrgcev, pa je do izraza prišel tudi novi bobnar, ki bi lahko marsikaterega power metalskega bobnarja naučil kozjih molitvic (dejansko bi lahko tudi kolega iz Helloween naučil močnih udarcev, izvirnih prehodov in nepresranega ''showmanshipa''). Basist je pač bil basist (no, le tega pa bi basist Helloween lahko naučil marsičesa). Pa kar se pesmi tiče - stari komadi so že itak razpalili do konca, a tudi predstavitev novega EP-ja Masters Of Confusion je še posebej s komadom Empire of the Undead padla na plodna tla, zaključek s Helloween komadom Future World pa je tudi bil pika na i.

Priprava odra za Helloween je botrovala daljši pavzi, a ko so ob komadu – oz. delnem intru I Wanna Be God, spustili vse tiste kamuflirne zavese, smo imeli kaj videti. Kot bendu takega staža pritiče, so Helloween poskrbeli, da je oder odseval grafično podobo in vzdušje albuma Straight Out Of Hell. Ker sem Helloween v življenju videl zgolj enkrat, ne vem, če je to stalna praksa, a oder je res izgledal kot bi ga prištimali za Iron Maiden. S singlom Nabatea je v ospredje stopil Andy Derris, fleširajoč s svojo Kiss majico. Strani odra sta si delila kitarista Sascha Gerstner, ki – kot se žal za mnoge nemške metalce ''spodobi'' – ima najbolj obupen image za Tobiasom Sammetom, ter seveda možakar, ki v Helloween žaga že od leta 1983, Michael Weikath (katerega izraz na obrazu bi mu gotovo prinesel množico glavnih vlog v vseh vojnih filmih, v katerih bi potrebovali res prepričljivo izgledajočega nemškega častnika). Trije navedeni možakarji malce zbledijo ob pristni karizmi edinega, kot metalc na tem odru izgledajočega možakarja, basista Markusa Grosskopfa. Ozadje je s svojim boleče belim bobnarskim setom zasedel Dani Löble (ki je na mojo veliko žalost moral izvesti enega najbolj neizvirnih bobnarskih solotov vseh časov). Bend je bil ves čas v gibanju, publika jim je jedla iz roke, nepreveč glasen zvok je tudi dejansko bil kar dobra odločitev tonskih mojstrov (ob vseh niansah, ki jih bend ponuja bi res bilo nesmiselno, če bi vse nabijalo in hreščalo, ampak mogoče je to stvar okusa, kaj pa vem!), le na trenutke so res začeli moriti z nekakšnimi baladami.

So pa zato ponudili celo paleto starih hitov a la Steel Tormentor, über himnični Eagle Fly Free, hitri in še bolj razpaljotični I'm Alive in še nekaterih, ki bojda niso tako pogosti. Seveda nismo mogli uiti novim komadom (so le na turneji, v sklopu katere predstavljajo aktualni album Straight Out Of Hell (klik)), vrhunec pa so seveda dosegli najprej s komadom Dr. Stein in kasneje sledečim venčkom kultnih hitov, ko se je na odru bendu pridružil Kai Hansen (evo, če niste bili na koncertu, ste spustili redki reunion originalnih Helloween članov) in je sprva bil le pomožni kitarist, nato pa je prevzel vlogo glavnega vokalista, ko je bend zaigral venček Helloween/How Many Tears/Heavy Metal (Is The Law)/Helloween (dolgi hit so razdelili v dva dela, vse skupaj pa je bilo morda celo predolgo, ko je dvorana tekmovala v sodelovanju pri komadu Heavy Metal (Is The Law)), seveda pa je bilo super poslušati in kričati ob hitu I Want Out, ki ga je – kot ste že lahko prebrali drugod – Kai Hansen v originalu napisal, ker ni mogel več zdržati v Helloween, kar da zadevi eno res ironično, a hkrati zabavno noto. Vsekakor je bilo super videti tudi ostale člane Gamma Ray (minus bobnar), ko so zasedli oder. O-dli-čno!

Za konec samo še to: super koncert, oba benda in folk odlični in – namig organizatorjem Metal Days – ne bi imel nič proti, če bi se poleti ustavili (oboji, seveda!) tudi v Tolminu.

*V tej točki se zavedam, da je za nekatere tak koncert že bil lanskoletni koncert Accept v Šiški (klik) ali pa dva tedna nazaj realizirani nastop švedskih Sabaton (klik).

**Ne morem mimo šale Gospoda Gorjanca, ki sem jo zasledil na Facebooku: ''Kakšna je razlika med obiskovalci koncerta Eluveitie in Sabaton prejšnji teden ter obiskovalci Helloween in Gamma Ray včeraj? Petdeset let.''

*** Edini človek, ki lahko vokalno fuša komad Victim Of Fate od Helloween in še vedno izpade zakon!

Foto: Tina Ahačič

twitter facebook