recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

19. 10. 2012  Reportaža: Še pol u-re, še pol u-re!  (17. 10. 2012, Gromka Metelkova Ljubljana)
Grind večer za grind ekipo!

Po štirih letih so se k nam - če se ne motim - drugič v svoji dolgi zgodovini vrnili belgijski grindcorovci oz. mincecorovci Agathocles, ki so eni izmed pionirjev grindcora, saj igrajo kratke, hitre in s pomembnimi sporočili prepojene komade že vsaj od leta 1985, kar pomeni, da so bili prisotni v času, ko so grindcore zgodovino začeli pisati Napalm Death, Carcass, Repulsion in še kdo. In temu primerno niti eden grinder, cruster ali pa celo metalec in panks ne bi smel izpustiti tega dogodka. In na srečo, se je veliko ljudi zavedalo tega dejstva, saj je Gromka na Metelkovi bila več kot polna.

V Sloveniji je nekoč grindcore scena bila prijetno prisotna in nevsiljivo pomembna. Nekoč. Danes je tako imenovanih pravih grindcore bendov zelo malo. Eden izmed bendov, ki pa ga lahko brez težav označimo za grindcore, je gotovo Zaprti oddelek, katerega člani v večini prihajajo iz Slovenske Bistrice, basist pa je iz Pule. Grindcore over walls and borders, pač. Sami sebi pravijo granit-core, kar tudi ni tako daleč od resnice, saj tako kot dotični material v kockasti obliki delujejo hitro in efektivno. Kvintet je imel najboljši zvok med vsemi nastopajočimi, tako da so se lahko predstavili v najboljši možni sliki. Več kot 10 komadov so odigrali v manj kot 25 minutah, pri tem pa pokazali, da so izjemno točni, usklajeni, agresivno uničujoči in hkrati sproščeni. Pesmi se gibljejo med angažiranimi (Atene gorijo!), zajebantskimi, nasploh miselno provokativnimi in tu pa tam pade kakšen cover a la Fuck Yeah od kultnih ameriških Anal Cunt ali pa najbolj zanimiva verzija pesmi Kako je lepo biti glup od Riblje Čorbe. Deri! Vokal je agresiven in pronicljiv, rifi so udarni, eksplozivni in mastni (kot je na Paranoid forumu napisal Grizlijevski Gašper P., spominjajo na Napalm Death, Terrorizer in Bolt Thrower), bas je – kar ni tipično za grindcore – jasen in celo kompleksen (oz. običajno se kompleksnosti bas linij v grindu niti ne sliši toliko, ker itak večina folka skine zvočne nastavitve Shanea Emburyja in ne Dana Lilkerja), bobni pa so kot napad strojnice, čeprav kakšen močnejši udarec več ne bi škodil. Bend se trenutno pripravlja na izid split 7''  z zasedbo Nulla Osta.

Za njimi so prišli zelo dobri, a po mojem mnenju za ta večer in publiko popolnoma neustrezni belgijski death metalci, Dehuman. Še zdaj se v bistvu sprašujem, kako za vraga so prišli na turnejo z Agathocles, ker je tole glasbeno tako daleč od Agathocles koncepta, da je joj. Belgijski kvartet namreč piči kompleksen in psihotično zanimiv death metal, ki prej kot na katerikoli grind ali death grind bend spominja na kanadske death metal veterane Gorguts. OK, Dehuman so totalni Gorguts worship – definitivno era From Wisdom To Hate in Obscura. Dolgi kompleksni komadi kažejo, da fantje imajo veliko idej, odlično igranje inštrumentov pa kaže, da vsak član svoj inštrument obvlada do obisti. A ob prisotnosti Agathocles in Zaprti Oddelek, ki sta skupaj nabrala materiala za en set Dehuman, dobimo precej moteč in neustrezen ''filler''. A v neki drugi glasbeni karavani, a la Dying Fetus teden dni nazaj, bi tole delovalo super. V Gromki v sredo so bili popolnoma odveč, so pa drugače gledano definitivno vredni pozornosti in njihovo diskografijo bo treba preveriti.

In za njimi so po kratki pavzi prišli belgijski veterani, katerih edini originalni član je kitarist/glavni vokalist/tekstopisec, Jan Ag. Zase bend pravi, da igra mincecore, a pustimo kategorizacijo ob strani in preprosto povejmo, da so Agathocles deračina do jaja! Tipi so brez odvečne vmesne komunikacije (mogoče je temu botroval Janov prehlad) odpičili več kot 20 komadov v slabe pol ure, a ljudje so resnično hoteli še, na kar je kazalo skandiranje ''Še-pol-u-re! Še-pol-u-re!''. Bend je zvenel hrupno, agresivno in na trenutke celo enolično, saj je v 28 letih nastalo kar lepo število pesmi, ki pa so žal kar se izvirnosti tiče na trenutke res živa kopija samih sebe, ampak to pri Agathocles ne moti. Ker vse mine izjemno hitro. Kljub temu pa se je dalo prepoznati kultne hite a la Go Fuckin' Nihilist, Axe The Tax, A is for Arrogance, Razor Sharp Daggers in podobne. Igrali so komade tako iz svojih neštetih studijskih albumov kot iz obsežnih split izdaj, live izdaj in demo posnetkov.

Začuda nismo slišali nobenih vmesnih govorov o temah komadov, ki bi se lahko povezali z aktualnimi političnimi dogodki (bend je namreč vsaj v intervjujih zelo artikuliran, kar se kritike družbeno-političnih in socialnih zadev tiče), ampak je to tudi OK, saj pesmi povedo vse. Pa četudi besedil v hrupu ne razumeš in večina komadov zveni isto. Kdor šteka, pač šteka!

twitter facebook