recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

27. 11. 2015  Report: Dani's Filth  (21. 11. 2015, CMK Koper)
Penitenziagite so glasbeni ekvivalent Golfu I. Niso ravno najhitrejši, ampak pridejo do cilja in ne pustijo na cedilu.

Po celodnevnem pregovarjanju iti ali ne iti – z vmesno izmenjavo golih fotografij in posnetkov falusov in faličnih predmetov – sva se z anonimnim stebrom (oziroma stebričkom, glede na njegovo centimetražo) slovenske death metal scene odločila, da kljubujeva vremenskim razmeram in se odpraviva v Koper. Zakaj? Zaradi toplega vremena? Zaradi primorske burje, ki bi naju posušila kot pršut v vetru? Zaradi Arisa? Ne. Zaradi nekdanje kranjskih, danes vseslovenskih death metalcev Danijaizvadite (iz občinstva. Čimprej.).

Paket so sestavljali Nuclear Aggressor, Panikk in Penitenziagite, koncert pa se je odvil v koprskem ne MKCju, temveč CMKju. Vesolje razlike. Sicer sem moral dvakrat preveriti na navigaciji, ali gremo na stari naslov ali pa so se preselili, kajti imeli so nekakšno žajfnico v stilu serije »Usodno vino«. Da ne dolgovezim, koncert je bil na stari lokaciji, vendar v nekoliko prenovljeni preobleki, sam predprostor CMKja izgleda kot nekakšna zdravstvena ustanova, roka pa sama avtomatično začne iskati kartico zdravstvenega zavarovanja. Oddahnil sem si, ko sem se spomnil, da sem vseeno prišel na koncert in ne na urološko ambulanto (analni pregled ist krieg), pljunil petaka v škatlo humanitarne pomoči za nastopajoče in vstopil v dvorano.

V dvorani so prvi že žgali Italijani Nuclear Aggressor. Glede na vsesplošno italijansko jezikovno razgledanost, bi jim na tem mestu najprej čestital za pravilen zapis svojega imena. Edinstven prikaz italijanske angleške pismenosti. Glasba pa je bila vse prej kot edinstvena: stokrat slišan in prežvečen thrash, ki bi ga še najbolje opisal s tremi črkami: ugh. Vendar je njihov nastop bil dovolj dober, da je zavihtel mariskatero čupico, tudi od dečka v Carnifex majici, za katerega sem mislil, da se je malo izgubil.*

Drugi so na oder stopili domači Panikk. Super zvočna slika, odlična uigranost in energičen nastop. Že prvi komad je dal vedeti, kakšen bo sam nastop, vendar pa to ni ravno pohvala. Komadi so si bolj identični kot Mičotova koncertna ponudba (Stoned Jesus spet pridejo v Slovenijo, pa pičku mater, no) in po tretjem komadu sem počasi začel izgubljati zanimanje. Bolj pa so navdušili vse ostale metalike, saj so kar lepo napolnili celotno dvorano.  Če bi moral napisati recenzijo v slogu njihovega pevca, bi NA! KONCU! VSAKE! BESEDE! DAL! KLICAJ! A bi to bilo moteče? Da. Tudi v glasbi je bilo rahlo tečno, ampak ok.

Zadnji pa so na oder stopili Penitenziagite, ki trenutno predstavljalo njihovo najnovejšo plato Humanity Galore of Umberto Eco. Če bi rekel, da smo večino komadov lahko slišali prvič, bi se še Demshy začel smejati. Penitenziagite so glasbeni ekvivalent Golfu I. Niso ravno najhitrejši, ampak pridejo do cilja in ne pustijo na cedilu. Sam album je odličen, v živo pa komadi izpadejo le še boljši. V koprskem CMKju so tako predstavili večino – če ne celo plato – kot tudi še en popolnoma nov komad. Demshy je kruljač brez primere, Žan na kitari odmasturbira vse solaže, Gašper na bobnih pa ni več sopihajoča lokomotiva. Na odru je bil tudi Matic na basu.

Navdušili so tudi koprsko legendo Danija, ki je od navdušenja parkrat izgubil hlače in občinstvo za seboj navdušil z vodovodarskim dekoltejem. Da bi bila celotna slika popolna, je izvedel tudi poskus živalskega analnega sexa nad kolegom metalcem, ki je malo prej osvajal neko deklico z besedami »Life is beautiful, you have so much to live for«, za nameček pa se je preizkusil tudi kot stand-up vokalist.

Skratka, celoten večer je bil super. Edini minus je to, da ni bilo Arisa. Ali pa nisem dovolj nizko gledal. Ne vem. V vsakem primeru pa upam, da bodo od sedaj naprej kolegi iz Kopra z manj problemi organizirali koncerte, kajti prostor je super. Met'l.

*Tukaj bi rad izpostavil široko paleto čustev, ki jih je prikazoval njegov obraz. Vsake toliko je jezno headbangal, na njegovih mladih licih se je širil bes vsakič, ko je s svojimi 15 cm dolgimi laski pomahal po zraku, vendar me je presenetila tudi njegova prestrašena nežnost. Po 5-sekundnem intervalu mahanja z glavo se je zaustavil, prestrašeno pogledal naokoli in si popravil laske. Prava simfonija mladosti. 

Avtor: Jovo
twitter facebook