recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

2. 9. 2012  Punk Rock Holiday 1.2.  (15. 8. 2012, Sotočje Tolmin)
Slovenska festivalska ponudba je lansko leto s festivalom Punk Rock Holiday pridobila dober dodatek, ki je prispeval k raznovrstnosti ponudbe ter naklonjenosti še enem glasbenem žanru, ki je že poprej dobil lepo pozornost s festivalom Šklab fest ...

Slovenska festivalska ponudba je lansko leto s festivalom Punk Rock Holiday pridobila dober dodatek, ki je prispeval k raznovrstnosti ponudbe ter naklonjenosti še enem glasbenem žanru, ki je že poprej dobil lepo pozornost s festivalom Šklab fest, vendar ne tako obsežno kakor na PRH. Ravno tako kot prvi PRH je letošnja izvedba festivala ponudila 4 dneve raznovrstnih skupin, s tem, da tokrat je bil v ponudbi hardcore, ki je bil lansko leto prezrt, a vendar precej zaželen.

Nekateri obiskovalci so na prizorišče, ki je pred nekaj dnevi gostilo še festival Metalcamp, prišli en dan prej, da so dobili spodobno mesto za postaviti šotor. A za to, da je lahko obiskovalec imel avto pri šotoru, je moral odšteti 15 evrov, medtem ko lansko leto ni bilo potrebno. Dan pred uradnim začetkom festivala se je začel lenobno s posedanjem pred šotorom in pijačo v roki. Zvečer so se nekateri odpravili na sotočje, kjer sta zabavala DJ-a, Vesela Dihurčka.

Dan 1

Prva skupina prvega dne je začela igrati ob pol štirih, kar je bilo za mnoge prezgodaj glede na prijetno lenarjenje ob Soči ali Tolminki. Pred peščico obiskovalcev so festival otvorili hrvaški hardcoraši What Matters Most, nadaljevali pa so slovenski In-Sane, ki so odigrali nekaj prijetnih punk rock skladb, ki so spominjale na Propagandhi, nato pa so prešli v malce bolj zasanjano godbo v stilu kakšnih post-hardcore skupin.

Termin je bil rezerviran za prvo tujo skupino, in sicer A Wilhelm Scream, ki so letos že nastopili v Ljubljani, a njihov melodični hardcore je pritegnil kar lepo število publike, ki je moshala in skakala z odra. Skakanje z odra je bilo obiskovalcem pisano na kožo, namreč ograje, ki je bila ponavadi postavljena en meter od odra, ni bilo, zato je po odru kar mrgolelo »stagediverjev«.

Sledili so Deez Nuts, ki so bili še močnejši od A Wilhelm Scream. Skupina se ponaša z zmetaliziranim hardcorom, ki temelji na jeznem hip hop vokalu. Pravzaprav inštrumentalno Deez Nuts zvenijo dobro, medtem ko je sama barva vokala nadležna in se ne sklada z ostrino kitar. Vseeno so Deez Nuts privabili lepo število mladine, ki »tripa« na moderne –core žanre.

Po Deez Nuts se je glasba malce umirila z Boysetsfire, ki še vedno plavajo v hardcore vodah, vendar v bolj melodičnih, zadnja leta pa so celo zaplavali v post-hardcore, kar se je videlo pri nekaterih malce zamorjenih in zasanjanih skladbah. Skupina je med drugim predstavila tudi kakšno novo skladbo, ki se bo nahajala na novem albumu, ki bo prvi album po šestih letih. Sledilo je omehčanje z MxPx, ki je privabila veliko publike, ki je norela ob pop punk skladbah. Skupina je največji odziv dobila s skladbo Punk Raw kShow, ki je vsekakor ne smejo izpustiti.

Po omehčani godbi MxPx so sledili Sick of It All, hardcore legende iz New Yorka, ki so skupaj z Agnostic Front, Madball idr. definirali sceno NYHC-ja. Skupina je v dobri uri postregla s hitrimi hardcore skladbami iz celotne diskografije. Publika je norela, moshala, skakala z odra, največ odziva pa so prejele skladbe, kot so Scratch the Surface, Good Lookin' Out, Die Alone, Build to Last in Step Down. Spoštovanja vredno tu je, da skupina po 25-ih letih delovanja še vedno deluje mlada in energična. Nastop skupine je bil suveren in energičen, pri kitaristu Petu Kollerju pa se je zdelo, da je popil celotno zalogo Monsterjev v zaodrju (Monster je bil med drugim tudi sponzor festivala). Vrhunec koncerta se je po svoje zgodil pri skladbi Scratch the Surface, pri kateri se je odvil velik wall of death. A to ni bilo dovolj. Zaključek s skladbo Step Down je privabil na oder lepo število obiskovalcev, kar je pevcu Lou Kollerju dalo skrbeti, da se oder ne bo porušil. Na srečo se slednje ni zgodilo in oder je bil pripravljen še za headlinerja prvega večera.

Po več kot polurni pripravi so na oder stopili Anti-Flag, punk rock skupina, ki je pričela svojo kariero konec osemdesetih, a je bolj aktivno začela delovati sredi devetdesetih. Pri Anti-Flag se je zgodila zmešnjava že pri prvih skladbah, namreč varnostniki so preveč želeli varovati skupino in so zaradi tega precej grobo ravnali s skakalci z odra. Skupina je na ravnanje varnostnikov takoj odreagirala in jim ukazala, da je publika lahko na odru, kolikor hoče biti. In tako smo nekaj skladb gledali le publiko na odru, medtem ko skupine skorajda ni bilo moč opaziti. Zadeva se je pomirila, ko je skupina zahtevala, da gre publika dol z odra, ker jo potrebujejo za izvedbo velikega circle pita. Anti-Flag so navdušili s skladbami, kot so Death of the Nation, Turncoat, Broken Bones, Underground Network, This is the End, Diefor the Government. Seveda pa je pomemben del bila promocija zadnjega studijskega izdelka, The General Strike. Del publike je še vedno rad zahajal na oder, a do zadnje skladbe ni bilo tako natlačeno, da se ne bi videlo skupine, tako da se je dalo prijetno uživati v nastopu Anti-Flag.

Dan 2

Drugi dan nam na začetku ni postregel s tako zanimivim programom kot prvi. Malce več pozornosti sta imela slovenska Pigs Parlament in Backstage, ki imajo za sabo veliko kilometrine, nekaj studijskih izdelkov, pa tudi večji odri jim niso tuji.

Našo pozornost so pridobili Death by Stereo, ameriški hardcore punk, ki se je ponašal tudi s kakšnim thrash metalskim prijemom. Publiko je zbudil hiperaktivni pevec, ki je eno skladbo odpel kar med gledalci, za kar je bilo potrebno kakih 20 metrov mikrofonskega kabla. Precej pozornosti so Death by Stereo dobili s priredbo Slayer, Raining Blood, ki je bila ritemsko precej boga, a mnogim dovolj, da so se razgibali.

Sledila je dokaj mlada punk rock skupina Off with Their Heads, ki je predstavljala skladbe z zaenkrat le dveh albumov. Off with Their Heads so nasledili The Adolescents, staroste punk rocka, ki so svojo pot začeli že leta 1980. The Adolescents so v svoji karieri posneli malo albumov, nemalokrat so razpadli, a deluje, da je skupina po tretji združitvi uspela najti rdečo nit, ki se kaže v turnejah in studijskih aktivnostih. Treba je priznati, da tudi publika ni bila do skupine ignorantska.

Precej divje je bilo tudi na nastopu skupine 7 Seconds. Ena izmed prvih hardcorepunk skupin je stregla s hitrimi in udarnimi skladbami, ki so bile odigrane v višjem tempu, medtem ko je kakšna počasnejša skladba v bila repertoarju redkost. Prizorišče festivala je bilo prijetno napolnjeno, prednje vrste so bile stalno v gibanju, skakajočega občinstva z odra pa tudi ni manjkalo. 7 Seconds so v eni uri lepo razgibali lep delež obiskovalcev festivala. Kot posladek pa je na koncu padla še priredba 99 Red Balloons, ki je na oder privabila (že spet) vse, ki so poprej noreli v prvih vrstah.

Še večje pričakovanje pa je bilo za skupino Good Riddance, ki je bilo med celotnim naborom skupin za festival najbolj prepoznavno ime. Good Riddance, ki so se letos po razpadu leta 2007 ponovno združili, so zadovoljili vsakega oboževalca skupine, namreč, v eni uri in pol je bil odigran marsikateri osebni favorit. Postregli so z znanimi skladbami, kot so Weight of the World, Yesterday's Headlines, Salt, Mother Superior, Think of Me, Libertine idr. Vsekakor so v ospredju bili predvsem hitri komadi, v katerih je bobnar dominiral s točnostjo in hitrimi prehodi. Skupina sicer ni bila najbolj zadovoljna s pretiranim skakanjem obiskovalcev po odru, a nastop je na koncu izpeljala le brez vidnih težav in tako pustila mnoge zadovoljne.

Dan 3

Tempo festivala je bil v primerjavi z lanskim PRH malce bolj naporen. Že ob enih so začele igrati skupine na malem odru, ki je bil postavljen v bližini sotočja. Samo dogajanje na velikem odru se je pričelo že ob pol štirih. Med prvimi skupinami so se predstavili domači Pankeroschi, hrvaški hardkoraši Life in Peril ter ameriški punkerji The Downtown Struts.

Več zanimanja so pridobili Koffin Kats, pri katerih je vokalist igral kontrabas, s katerim je običajnim punk ritmom dodal zanimiv prizvok, ki se je spogledoval s stilom rockabillyjev. Vsekakor je tu karizmatični pevec na kontrabasu prispeval k osvežitvi programa.

K osvežitvi bi lahko prispevali tudi češki Pipes and Pints, ki so poleg standardnih glasbil uporabljali še dude. A žal so te dude slabo sovpadale s samo glasbo, zato je zvočna slika Čehov bila ena zmešnjava, ki je bila vse prej kot poslušljiva.

Precej nenavaden za sam festival je bil nastop Duncana Redmondsa, ki sicer igra bobne v Toy Dolls in Snuff. Sprva je delovalo, da je solo nastop na akustični kitari precej neustrezen za tak festival. A proti koncu je Duncan publiko več kot le zbudil, še posebej, ko je z gostujočim harmonikarjem odigral Marko Skače in Na Golici. Spoštovanja vredno tu je bilo, da se je prebivalec Amerike naučil besedilo skladbe Marko Skače, kar je poželo veliko navdušenja.

Sledili so domači zabavljači Happy Ol' McWeasel, ki bi jih vsekakor na podlagi dobrega nastopa in zabave uvrstil v mednarodni rang, kamor spadajo recimo Real Mckenzies, Flogging Molly in Dropkick Murphies. Zabavo so nadaljevali italijanski skapunkerji Shandon.

Po dveh skupinah poskočnih ritmov je bil čas za umiritev s skupino Nations Afire, v kateri igrajo člani Rise Against in Ignite. Nations Afire so v svoji kratki karieri izdali le en EP in album. Sama glasba za obiskovalce ni bila dovolj ustrezna, da bi začeli migati ali izvajati prej videne vragolije.

Dober žur pa so naredili španski skapunkerji The Locos, ki so popestrili punk rock s trobento in saksofonom, ki sta bila precej v ospredju. Za mnoge je bil izstopajoč član skupine pevec Pipi, ki je poprej pel pri Ska-P. Za skupino sicer ne morem trditi, da je bila primerna za headlinerja, namreč po 30 minutah so se skladbe začele že ponavljati in sam nastop se je vlekel. Skupina je imela tudi mnogo težav pri komuniciranju, ker jim angleščina ni šla dobro od rok, zato so bili nagovori kar v španščini. Dober del publike se je na to le požvižgal in žural s skupino do konca. Precej težav pa je skupina imela tudi pri ukrotitvi publike, ki je poplesavala na odru in s tem ovirala skupino.

Žejni daljnega žuranja so se mnogi podali na sotočje, kjer sta kot DJ-a zabavala Vesela Dihurčka. Sodeč po njunih informacijah so najmočnejši zdržali vse do sedmih zjutraj.

Dan 4

Jutra so bila v primeru dolgih pivskih noči precej naporna, tempo samega festivala pa tudi neusmiljen. Na srečo je bila pri roki Soča in še hladnejša Tolminka, v kateri se je dalo prijetno strezniti, spolni organi pa so bili s temperaturo vode vse prej kot zadovoljni.Vsak dan je bilo videti več poškodovanih ljudi zaradi nenehnega skakanja z odra. Vendar tu večjih poškodb ni bilo; vidne so bile le odrgnine in modrice, upajmo pa, da do kakšnih zlomov in izpahov ni prišlo.

Na malem odru pri sotočju so še pred dogajanjem na velikem odru nastopili Woli Wo, ki so postregli z bolj metalsko godbo, a nekaj obiskovalcev si jih je vseeno ogledalo.

Na velikem odru so se na začetku zvrstili italijanski melodični hardkoraši Blame It on The Ocean, francoski punk-rockerji Hogwash, italijanski punk-rockerji Hijackers ter legende slovenskega punka, Buldogi, ki delujejo že več kot 30 let.

Sledil je žanrski preobrat z dvema hardcore skupinama, ki sta bili na turneji s Terror. Prva, Brutality Will Prevail, ni imela za pokazati nič posebnega z izjemo nekaterih zanimivih sludgerskih riffov. Pevec je ves čas želel, da publika začne migati, a mu to ni uspelo. Podobna zgodba je bila pri Naysayer, ki so bili malce bolj znosni od predhodnikov, vsaj kar se tiče vokala. Prežvečenih hardcore riffov pa je bilo na koncu že preveč.

Veliko navdušenja pa so poželi hrvaški punk-rockerji Debeli Precjednik, ki so predstavljali odlično sprejet novi album Bruto Slavo/VBK. K dobremu vzdušju je prispeval karizmatični vokalist, ki se je med skladbami domiselno šalil, sama glasba skupine pa bi lahko brez težav konkurirala svetovno priznanim punk-rock skupinam, kar se je tudi videlo pri odzivu obsežnejše publike, ki je lepo norela.

Na zmetaliziranih hardkoraših Terror je kaos dosegel vrhunec. Skupina je bila kot se spodobi udarna ter agresivna. Seveda sam nastop ne bil tako dobro izpadel, če v skupini ne bi pel hiperaktivni Scott Vogel, ki slovi po svoji smešnih izjavah in ima temu namenjeno celo internetno stran (http://vogelisms.com). Terror so predstavljali skladbe z vseh albumov, a največji poudarek je bil na albumu Keepers of the Faith, ki je izšel leta 2010. Publika je v nastopu Terror vidno uživala, circle piti so se na ukaz živčnega Vogla kar vrstili. Vogel je med drugim veliko tudi posojal mikrofon, da je kdo zapel kakšno vrstico igrane skladbe. Tu je seveda dal prostor tudi pevcema Brutality Will Prevail in Naysayer. Ne glede na kakšen napovedni kliše, kako Terror ne bi bili nič brez oboževalcev, je bil sam nastop izveden odlično.

Po opustošenju, ki so ga pustili Terror, je bil čas pomiritev. Pravzaprav je ta pomiritev bila pretirana. Nastopili so The Slackers, ki so postregli z miksom rocka, skaja in reggaeja. Skupina je sprva delovala zanimivo, ker so bili oblečeni kot za Cankarjev dom. Ali je takšna skupina ustrezala na festival, pa je težko reči. A nekako so umirjeni ritmi, razvlečene skladbe ameriškega seksteta vse prej kot navduševali. The Slackers bi verjetno še najbolje ustrezali na malem odru po koncu dogajanja, da bi še najbolj živahno publiko uspavali, Dihurčka pa bi končno prišla do zasluženega spanca.

Festival je zaključila skupina Toy Dolls, angleška punk rock skupina, ki igra vse od leta 1979. In za njih je seveda veljalo: »Bolj star, bolj nor!«Toy Dolls so postregli predvsem s hitrimi skladbami, ki so imele komično konotacijo. Skupina je svoj set odigrala suvereno, spoštovanja vredno tu je bilo, da pri teh letih ritem sekcija ne peša. Toy Dolls so v eni uri in pol navdušili s pozitivno energijo in smislom za zabavljaštvo.

Festival se seveda tu še ni zaključil, namreč na sotočju so še enkrat igrali Pigs Parlament, odvijale pa so se tudi karaoke.

Če potegnemo črto pod festivalom, je treba poudariti, da je festival bil tako izjemen kot lanskoletni. Imel je seveda tudi pomanjkljivosti, pri čemer je treba poudariti, da kvantiteta ni enaka kvaliteti. Vsekakor pa je treba pohvaliti raznolik nabor, če se ozrem še na hardcore skupine. Za konec pa upamo, da se bo festival obdržal, ker je še vedno nekaj posebnega.

Vsi videoposnetki: Primož Novak @ Profanity TV

Avtor:
twitter facebook