recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

25. 6. 2011  Prekletstvo leve kitare in zakajene pande  (15. 6. 2011, Etnoblog Trst Italija)
Sam pogled na Etnoblog je dajal nekam čudne občutke. Koncert je bil na odprtem prizorišču, oder je bil dokaj majhen, zvočniki niso ravno kazali, da bo kaj več iz tega, pa tudi osvetlitev je bila bolj uboga. A ne glede na te predsodke se je prav tam odvil eden najboljših letošnjih koncertov.

V moji karieri obiskovanja koncertov se ni še nikoli zgodilo, da se je koncert odvil v Trstu. Vedno so v Italiji bili koncerti na neki neznani lokaciji, ki je še navigatorja zmešala, preden se je našel cilj. Trst je logistično bolj ustrezen, ker je večji, bližje Sloveniji bla,bla,bla ...

Gre se za dejstvo, da se je šlo pogledati Intronaut in The Ocean. Intronaut so lansko leto izdali fenomenalni album Valley of Smoke, ki je požel ogromno pozitivnih kritik. The Ocean so se v leto 2010 zapisali z dvojnim albumom Heliocentric/Anthropocentric, ki je nakazal, da z vsakim albumom odkrijejo še eno dimenzijo več. Zraven teh dveh bendov so bili še stonerji Red Fang (na sliki) ter sludgerji Earthship. Pri iskanju lokacije se je malce zataknilo, ker je Garmin ostal doma, češ, vsaj poznamo Trst še iz let, ko smo hodili po kavo in cunje. Kljub temu, da je klub Etnoblog ob morju, je to vendar slabo označeno, zato smo enostavno peljali mimo. Po preteklih izkušnjah so za usmerjanje do prave lokacije najbolj ustrezni policaji, vendar, če citiram navodila tržaškega policaja, smo rabili malce več časa do lokacije: ''You go here to the end of the street, turn left, drive 200 meters and ask another people.'' Na srečo nam je naslednji oz. »another people« narisal na papir, kako priti do Etnobloga.

Sam pogled na Etnoblog je dajal nekam čudne občutke. Koncert je bil na odprtem prizorišču, oder je bil dokaj majhen, zvočniki niso ravno kazali, da bo kaj več iz tega, osvetlitev je bila pa tudi bolj uboga. A ne glede na te predsodke, se je prav tam odvil eden najboljših letošnjih koncertov.

Redkokdaj sem navdušen nad prvim bendom. Še posebej, če je bendov skupaj 4 in je treba čakati in čakati do zvezd večera. Ampak pri Earthship je bila zgodba drugačna. Skupina se je izkazala z odličnim sludge/doom metalom. Na čase so določeni riffi spomnili celo na Crowbar, vendar niso bili tako izrazito težki. Nekaj smeha je požela majhna basistka, pri kateri je zgledalo, kot da ji je trener veslanja dal preveliko veslo. Dodatno mero spoštovanja si je zaslužil levi kitarist Robin Staps, ki na tej turneji igra še z The Ocean. Earthship so navdušili. Njihov nastop se ni vlekel, zvok je bil super, pa še pevec je zgledal kot mladi Kirk Windstein oz. se po njemu zelo zgleduje.

Nekako si prej nisem mogel predstavljati, kako pravzaprav izgledajo stoner rock koncerti. Glasba ni ravno hitra in v mnogih primerih je zelo zasanjana. Zelo hitro sem mojim predsodkom rekel: ''Shut the fuck up and go with the flow!'' Ne glede na opredelitve, ali so Red Fang stoner, punk, sludge itd., se je odvil nor žur. Resda se je tu začelo prekletstvo leve kitare, namreč počila je struna, prisotne pa so bile tudi težave z napeljavo in so Red Fang skrajšali setlisto za kak komad. A po eni strani je bilo slišati neverjetno, kako lahko najbolj zjahane Fenderce proizvedejo tako umazan, a glasen zvok. Preprostost Red Fang in pospešen tempo je dvignil skoraj vse obiskovalce. Za piko na i je poskrbel nekdo, ki je preoblečen v pando skočil na oder skakal po odru kot največji oboževalec Red Fang (glej fotko). Roke so bile v zraku nonstop, padel je tudi moshpit in prisotni so bili ''redneck'' kriki: ''Jiiiiiiiiiiihhhhhhaaaaaaaaaa!'' Šlo je za fešto, ki bi v uri in pol lahko povzročila popolno odpoved možganov. Šank je bil poln, kozarci piva so leteli in če bi trajal dlje, bi na šanku zmanjkalo alkohola, prizorišče pa bi bilo tako, kot da bi nanj padla bomba. Na srečo je skupina igrala pičlih 40 minut. Navdušenje nad Red Fang je bilo takšno, da se naslednjih stoner rock koncertov izredno veselim. Skratka, glasba Red Fang je še en dokaz, kako lahko preprostost glasbe enostavno zmaga!

Z naslednjo skupino se je situacija redneck žuranja umirila. Na oder so stopili Američani Intronaut, ki so predstavljali skladbe iz zadnjih dveh albumov Valley of the Smoke in Prehistoricisms. Gre za bend, ki navdušuje predvsem privržence raznih Tool, Opeth, post-rocka ter progresivnega rocka sedemdesetih. Kvaliteta dobrega zvoka se je tudi pri Intronaut ohranila. Slišati je bilo vsak ton na kitari, fantje so glede na mero težavnosti pokazali, da so pravi profesionalci. Še posebej, ko je levemu kitaristu odpovedal efekt ''delay'' in je moral improvizirati čez zelo kompleksno ritmiko. Začelo je smrdeti, da na naši levi strani nekaj ni v redu. Napaka se je na srečo odpravila v uglednem času, vendar so Intronaut skrajšali setlisto za dve skladbi. Kljub temu smo se med tehničnimi težavami lahko navduševali nad bobnarjem, ki je kazal neverjetne jazzerske akrobacije. Ves čas sem se spraševal, če je ob vseh činelnih okraskih, dodajanjem pedal itd. prisoten za bobni nek mutant s štirimi nogami in rokami (kdo bi rekel, da je to tip, ki nabija kot žival v bendu Exhumed – op. ur.). Slaba stran Intronaut nastopa pa je ta, da so fantje na odru bili na čase preveč zaspani, njihova glasba je namreč zelo atmosferična in zbluzena po Toolovsko in je zato potrebna dodatna pozornost gledalca, ker čupanje ob tolikih menjavah ritma, tempa, je dokaj težko. Po slabi uri nastopa še vedno nisem vedel, kam bi jih uvrstil. Lahko bi se reklo progresivno, eksperimentalno, kar je recimo zanimivo po izstopanju bas linij, ki so precej drugačne od kitarskih. Po drugi strani bi marsikdo rekel, da gre le za post-metal bend, a ob današnjih monotonih bendih bi jih lahko dal ob bok Neurosis in Isis, kar pa povzroči težavnost definiranja. Ampak dejstvo je, da so Intronaut ob vsem mešanju žanrov za današnje čase zelo izstopajoči, nekaj posebnega že zaradi pristopa in upam, da bodo z leti postali bolj prepoznavni ter da jih bo možno videti na turneji s kakšnimi današnjimi ''progresivnimi'' skupinami.

Pri The Ocean se je pojavilo vprašanje, kako lahko sploh ostanejo na nivoju Red Fang in Intronaut, po tem, ko so nas najprej RF fizično, nato pa Intronaut še psihično zmučili. In sodeč po glasbi The Ocean se je obetala ravno kombinacija tega. The Ocean so začeli prijetno, nežno, s skladbo Firmament, ki je imela tudi kakšen bolj udaren del. Z naslednjo skladbo Anthropocentric je spet zagodlo levi kitari. Kitaristu Robinu Stapsu je začela umirati napeljava med kitaro in ojačevalcem (rackom), kar mu je povzročilo veliko težav in se je ves skoraj 10 minutni komad mučil, da bi zadevo rešil. Po temu je sledila pavza, ki sta jo basist in bobnar izkoristila za ''jam''. The Ocean so gledalce malo ohladili, a se vrnili s še večjim zagonom. Dihotomija med mirnimi in udarnimi deli je bila izrazita, atmosfera je bila vrhunska, še posebej zaradi čudnih psihadeličnih projekcij. Skupina pa je z udarnimi deli dobesedno norela, še posebej, ko je bil zaigran material iz plošč Precambrian in celo Aeolian. Pri določenih članih je delovalo, kot da bi dobili epileptični napad. Robin se je sicer držal malo nazaj, a so pevec, basist in drugi kitarist noreli vsepovprek. Pevec je nekajkrat skočil celo med publiko, basist je tako močno udaril s kitaro v luč, da je skoraj padla dol, desni kitarist pa je deloval kot klon Dillinger Escape Plan kitarista, ki mu noče in noče popustiti magična tabletka. Prav občudovanja vredno, koliko energije spravijo fantje v glasbo, ki se dostikrat prime pojma kompleksno. In ko se je zdelo, da smo videli vse, je na oder skočil spet nekdo, preoblečen v pando, ki je skakala po odru in nagajala drugim članom. In smo se seveda tudi med tako resno glasbo, kot so The Ocean, nasmejali in si mislili, da bi bilo lepo v življenju doživeti eno tako turnejo.The Ocean so se poslovili s povezavo dveh skladb, in sicer The Origin of God in The Origin of Species, kar je skupaj prešlo v deset minut atmosferičnosti ter udarnosti. Mogoče sem pogrešal kakšnega osebnega favorita, a čez nastop se ni kaj za pritoževati kljub kakšni napaki pevca.

Kot zaključek lahko le podam, da je bila Friction turneja fenomenalna. Nabor skupin je bil odličen in po sproščenosti se jim je videlo, da zelo uživajo v svojem delu ne glede na količine popitega alkohola in pokajene trave. Ne glede na tehnične težave je stvar izpadla super. Zvok je bil odličen, panda pa je žur le popestrila. Ob našem odhodu se je žur nadaljeval, še posebej za kitarista Intronaut, ki si je v kombiju privoščil neko Italijanko.

Avtor:
twitter facebook