recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

20. 2. 2012  Polna mera sovraštva!  (17. 2. 2012, Arena Dunaj Avstrija)
Približno enkrat na leto se zgodi, da agencija Rock the Nation preseneti s kakšnim turnejskim paketom, kot je recimo decembra s konceptom Thrashfesta, ali zdaj s Full Of Hate napram dolgočasnim Paganfestu, Heidenfestu in Neckbreakers Ballu, ki stalno ponavljajo ene in iste skupine.

Pot je tokrat vodila na Dunaj, namreč Behemoth, Cannibal Corpse in Misery Index so tu bili več kot dober razlog za pot, ki skupaj šteje tudi do 800 kilometrov. Začetek koncerta je bil nastavljen malo pred šesto popoldne, vendar je prišlo do težave, zaradi katere je moral organizator odpovedati tri nastopajoče, namreč zaradi okvare avtobusa so odpovedali Legion of the Damned, Suicidal Angels ter Nexus Inferis. Nekako se je dalo te odpovedi predvideti, ker so skupine prispele šele ob petih popoldne, ko bi se moral dogodek pravzaprav že začeti.

No, pretirano se zaradi odpovedanih skupin ni bilo za sekirati, kljub temu da imajo Legion of the Damned kar veliko bazo oboževalcev, pa tudi ustrezali bi za ogrevanje. Že dve uri pred koncertom se je nabralo kar nekaj obiskovalcev in presenetljivo naša ekipa ni bila najstarejša, poleg tega ni bilo prisotne modne revije kot na –core koncertih. No, dalo se je tudi napasti oči nad ženskim občinstvom, ki je bilo kar simpatično z nekaterimi smešno napackanimi izjemami.

Okoli devetih zvečer so na oder stopili Misery Index, pri katerih težko mine leto, da jih ne bi videli, ker so konstantno na turnejah. Ampak Misery Index se je težko naveličati, za razliko od recimo Amon Amarth ali Korpiklaani. Ameriški kvartet s svojo mešanico death metala in grindcora vedno naredi pravi žur. Ob komadih, kot so You Lose, The Carrion Call, Great Depression in Traitors se je dalo izjemno preznojiti z vrtenjem lasišč ter moshanjem. Kvartet je neusmiljeno bombardiral z dvojnim vokalnim napadom ter hitrim in udarnim bobnanjem Adama Jarvisa. S komadom Traitors so se Misery Index poslovili zelo verjetno za nekaj časa, ker si imajo namen vzeti počitek, vendar novi album ni napovedan za letos.

Dvorana se medtem nabila do zadnjega kotička, ker so vsi čakali na Behemoth (foto: Tina Ahačič), ki so svoj svet odprli precej pompozno s skladbo Ov Fire and the Void. Seveda je bilo zelo prijetno videti Nergala, po tem ko je dal čez levkemijo in vsa možna zdravljenja. Nergalu se je videlo, da je izredno vesel, da lahko spet stoji na odru, kar je tudi med eno skladbo poudaril z: »Lepo je biti živ!!!« Behemoth v tem času niso mogli ravno izdati novega albuma, so pa zato postregli s kakšnim komadom, ki ni bil izveden dolgo časa (recimo, Moonspell Rise ali pa neverjetni A Thousand Plagues I Witness ali celo 23 (The Youth Manifesto – op. navdušeni urednik). A bil je tu tudi dokaj standarden Behemoth repertoar, ki se je odražal v brutalnih skladbah Demigod, Decade ov Therion, Slaves Shall Serve. Vsa bombastičnost, epskost in udarnost pa so se odražali v Conquer All, At the Left Hand ov  God, Chant for Eschaton 2000 ter v zaključnem Lucifer. Z dvanajstimi skladbami so Behemoth pokazali, da so še vedno odlična live skupina kljub nekaterim težavam, ki jih je Nergal imel, namreč videlo se je, da ni še v pravi formi, kar se je slišalo v ne dovolj močnem vokalu, a to ne pomeni, da je svoj program slabo izpeljal, namreč publika mu je s konstantnim norenjem jedla iz roke. Kljub nekaterim napakam in zvočnim težavam je bil nastop Behemoth z eno besedo fantastičen.

Po skoraj dveh urah ekstremizma z Misery Index in Behemoth so bili na vrsti še Cannibal Corpse, ki brutalizirajo že skoraj 25 let. Brez kakršnegakoli uvoda so CC preprosto stopili na oder in začeli žagati. Začetek je bil malce počasen s skladbo Evisceration Plague, a prehod v Time to Kill Is Now je spodbudil publiko k divjanju, kar se je videlo v velikih moshpitih. V namen promocije prihajajočega albuma Torture so CC postregli z dvema novitetama, Demented Agression in ScourgeofIron. Nato pa so sledile več ali manj poznane skladbe, čeprav so se med njimi našli tudi  redko slišani The Wretched Spawn ali pa Born In A Casket. Nastop skupine je odličen, kar se tiče uigranosti, a skupina je z izjemo pevca Georgea Fisherja, ki svojo glavo vrti hitro in močno kot kakšen propeler, precej statična. Pri CC gre za dobre glasbenike, še posebej pri tem treba izpostaviti basista Alexa Websterja, ki s svojim igranjem na prste izkazuje neverjetno spretnost.

A vse se da precej dobro predvideti. Fisher za vokale uporablja tri linije, ki jih včasih potegne s kakšnim krikom. Razume se ga seveda nič, kar je precej smešno za skupino z besedili. Kljub dobrim kitaristom je pri CC precej dolgočasen in predvsem neinovativen bobnar, ki uporablja le en blast in precej predvidljive ritme (Primože, to je Paul ''One Take'' Mazurkiewicz – tisti en blast je pravzaprav izumil on, pobrali pa so ga vsi živi! – op. ur.). Mogoče pride do kakšnega zanimivega prehoda, a napram Misery Index in Behemoth nič posebnega. Kljub vsej predvidljivosti in občasno monotonosti se je ob CC dalo pošteno zažurati, po tem ko oboževalec usliši klasike I Cum Blood, I Will Kill You, Make Them Suffer, Unleashing the Bloodthirsty ter zaključno Hammer Smashed Face in Stripped, Raped and Strangled. Tu je šlo za princip starošolskih metal bendov, kjer ni kompliciranja, ampak le preprosto šus, kar bi se sicer dalo komentirati z »bolj ko si pijan, bolj ti je všeč« (Ko bom videl Misho Mansoorja iz Periphery igrati kitarske linije Pata O'Briena bom dal kapo dol tvoji izjavi – do takrat, you suck! – op. ur.). Nastop death metal legend je bil soliden, tako kot se reče Slayer kot Slayer (Joooj … - op. ur. s pištolo in izbrano tarčo), se tu lahko zaključi »kanibalci kot kanibalci«.

Full of Hate se je malo čez polnoč torej zaključil. Odpadli bendi so sicer prodajali svoj merchandise, a upam, da ni preveč obiskovalcev ostalo praznih rok zaradi odpovedi tistih treh skupin.

Avtor:
twitter facebook