recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

8. 6. 2012  Počasno gnitje v dežju - Ma kej sje sjekiraš če je škifo vrjeme, ma bodo pa tartufi ne!  (4. 6. 2012, Mostovna)
»This song is from our very first record ... It's entitled ... SLOWLY ...« nakar se je publika tako kot vedno zadrla »WE ROT!«

V s koncerti natrpanem juliju so se nas odločili obiskati tudi legendarni Obituary. Verjetno je mnoge presenetilo dejstvo, da igrajo na Mostovni, tako kot bojo v kratkem še legendarne skupine  Suicidal Tendencies ter mnoge druge. V vsakem primeru je obilno koncertovanje v Mostovni več kot zaželeno, saj se je tako po Ljubljani in Mariboru ustvaril še tretji metalskokoncertni center pri nas. Veliko so pri tem seveda tudi imeli organizatorji iz Pieffe Factory, ki je tudi v Gorici, a na drugi strani meje (če smo točni, ni čisto v Gorici, a po drugi strani tudi Mostovna ni v Novi Gorici, ampak je uradno del Solkana). 

Slovensko najbolj sončno mesto tokrat na žalost ni upravičilo svojega slovesa, saj je dež lil tako kot drugod po Sloveniji. Vrata so se odprla ob napovedanem času in ni dolgo trajalo, preden je na oder stopila prva skupina. Začetni riff skupine Grime je kar obetal, a se je vse kmalu sfižilo. Njihovo glasbo bi opisal kot surove Cathedral v svoji najslabši brezidejni izvedbi. Seveda je tu in tam bil kak dober riff, a zaradi kričečega vokala, ki bi ga še black metalci imeli za suhoparnega, monotonega in nedinamičnega, je vse skupaj zvenelo precej borno. Skupina je imela kar soliden zvok, ki pa je delal v njihovo škodo, saj je bilo posledično moč slišati vse najslabše karakteristike skupine. Če nič drugega, so upravičili predsodek mnogih metalcev, da kratko ostriženi tipi v srajčkah ne morejo narediti dobre glasbe.

Hellcrawler so naslednji zavzeli oder in so imeli prav obupen zvok. Čeprav se je skupina zdela nezadostno uigrana, je bilo to zaradi slabega zvoka v drugem planu. In prav iz istega razloga se ni dalo dolgo zdržati v dvorani, ko so oni igrali. Tako sem jih poslušal le borih petnajst minut.

Takoj,ko so na oder stopili Obituary, je padlo v oči, da so igrali le z eno kitaro, kar je negativno presenetilo. Čeprav je treba priznati, da je ena kitara do neke mere zapolnila zvočno sliko, ki smo jo vajeni od Obituary, se je vseeno zdelo, da pač enostavno to ni to in da gledamo zelo okrnjeno zasedbo. Povrh vsega skupina ni aranžirala svojih pesmi za eno kitaro. A glede na dejstvo, da pri njih dostikrat obe kitari igrata enako, to ni predstavljalo nepremostljivega problema za publiko. Problem se je pojavil, ko so bile v pesmih na vrsti solaže. Ti deli so se precej vlekli in očitno je tu druga kitara zelo umanjkala. Pa saj ne, da bi njihove solaže bile res mojstrsko delo,  ampak so pa nujno potrebne v teh delih, in na koncu koncev tudi odlično pašejo v njih. 

Kar se tiče zvoka, je bil ta od začetka precej slab, dokler ni za mešalnim pultom nekaj crknilo. Do takrat se je tonski mojster dobesedno boril, da bi naredil dober zvok, a mu je očitno izpad dela opreme na srečo odprl pot k dobrem zvoku. Preden se je to zgodilo, je imel vokal preveč reverba (prostorskega efekta) in je bil prepotih glede na ostalo glasbo, ta pa je zvenela zelo spacano. Celo še preveč za Obituary. Kot sem pa že prej omenil, se je zvok izboljševal iz komada v komad in bilo je pravi užitek gledati Obituary. Njihov nastop ni bil presenečenje, saj ga imajo vedno bolj ali pa manj istega. V njihovo korist gre, da so  skupina, ki je zelo specifična in ji ni podobne na metal sceni. Ne le zaradi vokala, ampak tudi zaradi same glasbe in nastopa. Pravo uživanje je gledati Johna Tardyja (foto: Nina Grad@Rockline.si), ko napoveduje pesmi z istim vokalom, kot poje. To je njemu in Obituary vedno dalo tisto živalskost, ki jo ima le malokatera skupina. Verjetno bi večina ljudi na tem svetu po ogledu koncerta Obituary menila, da je treba John Tardyja prikleniti na verigo, da koga ne bi ugriznil, ko je na odru. Toliko živalski je! Seveda v najbolj pozitivnem smislu. Za razliko od drugih koncertov Obituary nam je Donald Tardy postregel s bobnarskim solotom v času, ko so si ostali iz skupine vzeli kratek premor. Pa tudi sam intro je bil narejen netipično za njih, saj so v njemu počasi v začetno pesem vključevali člani. Prvo bobnar, sledil je basist, nato še kitarist in na koncu vokalist.

Setlista je vsebovala znane komade, kot so Chopped in Half, Turned Inside Out, Threatening Skies (tokrat niso začeli z njim), štirje novi komadi, ... in seveda so tudi končali z: "This song is from our very first record ... It's entitled ... SLOWLY ..." nakar se je publika tako kot vedno zadrla "WE ROT!!!" Tako kot so pred leti na Metal Campu začeli ob hudi nevihti s Threatening Skies, so tu zaključili s pravo pesmijo za gnilo vreme, ki nas je spremljalo ta večer.

Odziv publike je bil prav tako enkraten, čeprav so si na momente najbolj navdušeni oboževalci vzeli preveč časa, da so se vrgli iz odra in tako mogoče malo motili cel koncert. Kot zanimivost naj omenim, da se je z odra najbolj metala moja takratna avtomobilska sopotnica. Jaz sem ji ta čas seveda čuval torbico, kar je rezultiralo v tem, da me je nekdo pošlatal, ker je pač najverjetneje mislil, da sem zaradi ženske torbice istospolno usmerjen. Na srečo me je prijel le za rit in ko sem ga pogledal, je tudi takoj odnehal in ugotovil, da očitno nisem gay. Tako je na vso srečo ostala moja rit cela in jaz nesiten. In kot bi rekel naš reporter Andrej Čuk: ''Dont hejt mi bikoz am bjutiful ivn for d opozit seks.'' Nažalost zaradi teme v dvorani in verjetno tudi zaradi spoznanja, da je naredil napako, si nisem dodobra ogledal storilca dejanja. Pa tudi koncert me je bolj zanimal. Tako, da če to bereš: ne zanimajo me moški in oproščeno ti je.

Za vse dane razmere je bil koncert dober, a upajmo, da naslednjič ne pridejo v nepopolni postavi, ker bi jim tako bolj pristajalo hudomušno ime Upičkuari!

Dodati še moram, da se je dan končal tako, da se je še en potnik iz mojega avta odločil, da bo dami v škripcih pomagal in jo peljal z njenim prevoznim sredstvom nazaj v Ljubljano, ker je morala biti zjutraj nujno v žabariji. Pa naj še kdo reče, da več ni ''đentlmenov'' na metal sceni.

Torej, kaj smo se naučili iz te reportaže? Da skupina, ki ima dve kitari z eno ne zveni dobro. Da so na svetu še vitezi na belem konju. Da če imate žensko torbico in nikakor niste gay, tvegate, da vas bo kdo pošlatal. In seveda zadnje, ampak ne najmanj pomembno: Da če ste polnoletna punca, ki se vozi na koncert in ste nekomu dolžni pet evrov, mu dajte tri kovanca po dva evra in dobili boste enega nazaj.

Avtor:
twitter facebook