recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

27. 9. 2011  Pekel na Zemlji v Gradcu   (13. 9. 2011, Explosiv Graz Avstrija)
Hell On Earth turneja je nekaj podobnega kot turneji Never Say Die ali Bonecrusher. Le da pri Hell on Earth vseeno prevladujejo hardcore zasedbe, ne pa skupine, ki več dajo na oblačila kot pa glasbo.

Na letošnjem Hell on Earth so nastopali Unearth, Evergreen Terrace, Bane, Nasty, Casey Jones ter en lokalen bend, ki je nadomestil odpadle Full Blown Chaos. 

Koncert se je odvijal v dvorani Explosiv, kamor so se prestavili vsi metal/hardcore koncerti, po tem, ko so se večinoma odvijali v Orpheumu ter nekaj malega v Seifenfabrik. Dvorana ima solidno ozvočenje, že prej pa je navdušila s koncertom The Black Dahlia Murder in Protest the Hero.

Žal sem lokalno predskupino ter Casey Jones, ki je stranski projekt Evergreen Terrace, izpustil zaradi drugih novinarskih obveznosti. Sem pa zato ujel nemške hardcorovce Nasty, za katere sem si kmalu želel, da jih bi enostavno spregledal. Takemu pozerskemu odnosu in dolgočasni glasbi, ki temelji le na enem breakdownu, nisem videl že dolgo časa. Da ne govorim o tistem hardcore efektu posojanja mikrofona publiki, da se zadere kakšno vrstico besedila. Danes res vsakdo lahko misli, da bo z odnosom »we don't give a fuck«, nategnil ogromno publiko.

Malo več sreče je bilo z naslednjo skupino, Bane. Tu dovolj pove dejstvo, da skupina prihaja iz ZDA in na srečo ni imela samih breakdownov, temveč tradicionalne hardcore riffe a la Sick of It All. Resda gre tu za preverjene hardcore recepte, vendar je treba skupini priznati, da je s svojo energijo spravila marsikaterega obiskovalca v gibanje. Zanimivo pa je bilo, da je bolj kot pevec, ki mu je manjkal en zob in je bil njegov vokal nerazumljiv, dominiral kitarist, ki je bil jasen in glasen. Bane so bili vsekakor svetla točka te festivalske turneje.

Dokaj svetla točka so bili tudi melodični hardcorovci Evergreen Terrace, ki podobno kot Bane nastopajo energično, vendar z veliko mero nežnosti, ki prihaja s strani kitarista zaradi njegovih spevnih vokalov. Skupina je dobila soliden odziv, vendar kljub vsej usklajenosti je delovalo, da nekaj ne štima, namreč - pevec skupine je deloval ob spevnih predelih zelo zbegan, kar je konkretna napaka, ozirajoč na dejstvo, da bi moral biti frontman tisti, ki vzdržuje glavni stik s publiko.

Ostali so le še Unearth (foto: Tjaša Saje), ki jih nekateri sovražijo zaradi pretirane melodičnosti in tehničnosti, ostali pa jih prav zaradi tega obožujejo. Bostonski kvintet, kjer trenutno bobne igra Killswitch Engage bobnar Justin Foley, je otvoril s skladbo My Will Be Done, s katero je dokazal neverjetno uigranost, še posebej kitarist Ken Susi, ki ob igranju zahtevnih arpegiotih delal smešne grimase, brez da bi kaj dosti pogledal na vrat kitare. Skupina je postregla z nekakšnim best of diskografije, s tem je prvi album The Stings of Conscience pustila pri miru, je pa zato izmed starejši skladb padel Endless. Seveda je nekaj malega padlo tudi v sklopu promocije za novi album Darkness in the Light, vendar vse skupaj premalo. Resda je šlo za festivalski tip turneje, vendar od glavnih akterjev bi pričakovali več kot slabo uro igranja, a dobili smo le 9 skladb. Sicer pa je bila tudi publika malce utrujena, vendar je vseeno uspela priklicati wall of death med skladbo Great Dividers. Unearth so se dokazali kot izjemno energičen bend, proti katerim razni thrash bendi delujejo kot penzionisti. Upam le, da naslednjič postrežejo s kakšne pol ure več igranja.

Hell on Earth 2011 je deloval do neke mere soliden, namreč pravega hardcora je bilo občutno premalo, definitivno pa je bilo preveč poziranja.

Avtor:
twitter facebook