recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

16. 11. 2011  O vikinški ladji, ki noče in noče potoniti!  (15. 11. 2011, Cvetličarna Ljubljana)
Ladja Amon Amarth kljub starosti še vedno pluje novim zmagam naproti

Opomba: reportažo sta pisala Primož Novak in Davorin Lenko.

Stari znanci Amon Amarth so se po dveh letih le vrnili na slovenska tla. Tokrat ne na Metalcamp, temveč na samostojen koncert v ljubljansko Cvetličarno, kjer so predstavljali zadnji album Surtur Rising. Z njimi so se podili metalcorovci As I Lay Dying in simfonični death metalci Septicflesh.

Dogodek so otvorili grški močno orkestralizirani (in v primeru živih nastopov temu ustrezno pomatričeni) death/black metalci Septicflesh. Komaj pol ure dolg nastop se je izprelevil v ultimativno intenzivnost zvoka (in bliskanja belih reflektorjev neposredno v publiko) in mislim, da je bil ta nastop prvi, kar sem jih videl v življenju, da se pri bendu, ki se tako močno naslanja na matrico, ta s takšno elegantnostjo zlije z živim in na odru odigranem delom zvočne celote. Vendar pa je to vseeno le polovica izkušnje: Septicflesh bi verjetno morali vsaj enkrat nastopati s pravim orkestrom in zborom. Kot Dimmu Borgir. Vendar se bo to najbrž zgodilo takrat enkrat, ko bova avtorja tega teksta zanj dobila Prešernovo nagrado. Kakorkoli ... Septicflesh so igrali zgolj skladbe z zadnjih dveh albumov, obenem pa so bili ravno dovolj kratki, da nekoliko nenavadne motivacijske tehnike vokalista/basista niso postale nadležne. Seth ima neverjetno močno karizmo, in s svojim vertikalnim načinom igranjem basa, pojavnostjo (predstavljajte si kakšnega umetnika, ki na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje v kakšnem kafiču v Parizu ali Berlinu počasi srka svoj absint) upravičeno pobere večino pozornosti, vendar so njegovi 'hej, hej, hej' tempirana bomba, ki bi v primeru headlinerskega nastopa sčasoma verjetno resno pričeli motiti celoto izkušnjo. Skratka: epski, na momente celo transični (recimo tritonusi na koncu komada The Great Mass of Death) nastop pred nekoliko zmedeno in ne ravno na mediteranski pathos black/death metala pripravljeno publiko.

Po odličnem ogrevanju grških Septicflesh so na oder stopili ameriški metalcorovci As I Lay Dying, ki so eksplodirali s skladbo Within Destruction. Oboževalcem Amon Amarth verjetno ameriški kvintet ni ustrezal, namreč slišalo se je nekaj pritožb glede njihove veroizpovedi, češ da kaj krščani delajo v metalu. Nekaterim pa se je videlo, da so prišli zgolj zaradi AILD. V prednjih vrstah je bilo zelo divje. Nekateri so vrteli svoje lase, drugi so se znojili v moshpitu, ki je zavzel kar lep del dvorane. Mosherje so AILD pomirjali s skladbami, kot so Sound of Truth, Upside Down Kingdom in Through Struggle. S komadi An Ocean Between Us, Condemned, Nothing Left pa AILD niso pokazali usmiljenja. Hitri tempo in močni breakdowni so bili za oboževalce odličen razlog za norenje. Ob spevnih refrenih, ki jih je izvajal basist, pa jih je kar nekaj pelo. Mogoče je spevnost AILD dalo prevelik občutek nežnosti, vendar se je tu pokazal smisel kitaristov za melodiko. Tudi ritem sekcija ni pešala, bobnar Jordan Mancino je žival prvega razreda. Malo smešno je bilo headbanganje pevca Tima Lambesisa, ki to počne z dvignjenimi rokami, s čimer upam, da je njegova žena fizioterapevtka, ker njegova drža kar kliče k vozljem in drugim težavam hrbtenice. Mosherji so kar nekaj časa vztrajali, da bi radi skladbo za wall of death, ki se je naposled le zgodil s skladbo Confined. Dvorana je bila v kaosu, potrebno je bilo stati kar konkretno stran, da ni nekdo priletel vate. A to je le vrsta nasilne zabave. Poškodovanih ni bilo videti. AILD so na žalost zaključili z brutalnim 94 Hours. Glede na odziv upajmo, da se AILD vrnejo naslednjič kot headlinerji.

Pri »vikingih« Amon Amarth se pojavi ogromno mešanih občutkov. Slovenska podpora kljub pogosti obiskanosti ni upadla. Nasprotno, celo narasla je, kar se je vidlo v polni dvorani, vključno z dokaj zasedenim balkonom. Skupina je s šestnajstimi skladbami pokazala, da ima za sabo ogromno kilometrino. Skupini se je videla uigranost, nekaj napak je bilo pri kitarskih solažah, ostalo je delovalo precej prepričljivo. Ritem sekcija ruši kot recimo pri Bolt Thrower. Glavni del koncerta je bila logično promocija zadnjega albuma, a stalni hiti, kot so Runes to My Memory, Pursuit of Vikings, Asator in Death in Fire niso izostali. Komunikacija pevca Johana Hegga (foto: Anja Ivanovič, Študentarija), ki se je naučil že nekaj slovenskih besed, s publiko, je bila odlična. Johan definitivno odlično motivira, da se vidi po celi dvorani dvignjene roke in headbanganje. Med komadom Pursuit of Viking je bil prisoten kar glasen sing along del. Publika ni bila tako divja kot na As I Lay Dying, vendar je bila podporno večja. Kar je manjkalo setlisti, je bilo pomanjkanje starejših skladb. No, je pa bil zato odigran Ride for Vengeance s prvega albuma Ride for Vengeance. Kar moti pri Amon Amarth, je prevelika enoličnost in podobnost skladb. Včasih je delovalo, da igrajo isto skladbo kot prej. Tu se kaže predvsem sindrom Motörhead, ki razen nekaterih hitov niso ponudili že leta nič novega in zanimivega. Tudi sama osnova skladb Amon Amarth je precej predvidljiva, ritmično pa skupina bolj kot ne tiči v power metalu. Gre za menjavo hitrega in srednjega tempa s stalno uporabo dvojnih pedalov, kljub temu da je bobnar skoraj metronomsko natančen in je pokazal nekaj izvirnih prehodov, a celota je daleč od tega, da bi lahko trdil, da gre za dinamičen bend. Mogoče pa so Amon Amarth prav v tem tako popularni. Ne težijo s tehniko, ne komplicirajo. So preprosti in besedila niso jokajoča ali družbeno kritična, temveč je v ospredju vikingška tematika, kar pa pravzaprav ni kaj dosti drugačno od Rhapsody of Fire, ki so omejeni na zmaje in čarovnike. Ne glede na vse pripombe je pri Amon Amarth prav fascinantno, da jim kljub glasbeni monotonosti še vedno uspeva. Podpora je narasla in kljub obdobju ilegalnega »nakupavanja« albumov se ne vidi, da bi skupina životarila, kar se je videlo tudi v svetlobnih učinkov ter drugih odrskih okraskih.

Skratka, ladja Amon Amarth kljub starosti še vedno pluje novim zmagam naproti. Le kdaj bo nekdo zvrtal luknjo v pod?

Avtor:
twitter facebook