recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

11. 11. 2011  Noč živih mrtvecev  (10. 11. 2011, Channel Zero Ljubljana)
Večer se je tako zaključil več kot pozitivno in vsaj enkrat stisnil šamar znani izjavi, da je treba mrtve pustiti pri miru.

Death metal koncert zasedb Solace Of Requiem, Prostitute Disfigurement ter Vomitory s ponosom poimenujem noč živih mrtvecev. Pa ne zato, ker naj bi bili vsi pijani (no, mnogi so bili, pa ne le pijani, hehe), ampak ker se zdi, kot bi se marsikaj mrtvega vrnilo v življenje.

Prvo je to bil death metal kot tak. Gledati death metal nastop v Channel Zero ima poseben čar, saj se je večina ekstremnih koncertov v začetku tega stoletja zgodila prav v tem placu. Tu sem prvič videl Immolation, prvič Malevolent Creation, prvič Hateplow itd. V mali dvorani je počutje vedno bilo bolj intimno, ni bilo tiste distance med odrom in podijem, vse se je vedno zdelo mnogo bolj povezano, pristno … In prav povezanost in pristnost death metal bendov je bila tista, ki je najprej zbudila referenco o vstajenju živih mrtvecev, zombijev, ki so bili malce odstotni, a so ob vrnitvi bolj determinirani in ubijalski kot kadarkoli prej. Ker tole včeraj niso bili –core, niso bili ''berkleeyevski študentje'', ki igrajo super, a ne znajo napisati ene same pesmi, niso bili ''bree-bree-bree'' vokali in vsekakor ni bilo niti enega pofukanega breakdowna.

Na odru se je kar vrstilo debelih, brkatih, bradatih tipov, ki živijo death metal, dihajo njega smrdljiv zrak in dobesedno – kot so to nekoč peli Benediction – ''spit forth the dead''.

Prvi bend je prišel iz ZDA, ime mu je Solace Of Requiem. Resda so možje kar nekaj časa porabili, da bi animirali folk, ki resda ni izvedel krvavih moshpitov, a je po vsakem komadu dal vedeti, da cenijo delo kvarteta; so pa možje kljub odzivu, ki ni zadostil njih pričakovanjem, odpičili ubijalski koncert. Basist/vokalist, dva kitarista in bobnar so predstavili svoje tri albume, ki se glasbeno gibljejo v vodah Morbid Angel, Immolation ipd. Z nenehnim norenjem po odru, odprtim pristopom do publike, čupiranjem in seveda uničevalskimi riffi, ultra tehničnimi bobni (primerjaj z Alexom Hernandezom, ko so Immolation izdali ploščo Failures for Gods), vokalni napad, ki je včasih bolestno kričal, večkrat pa morbidno krulil, so S. O. R. dali vedeti, da v ZDA ni vse ''dude, let's be like Behemoth and Suicide Silence … and shit'', ampak da floridska in newyorška zapuščina nista pozabljeni.

Sledila je pavza, kakšna pivica, kakšen (na)vdih, hehe, in že sem malce zamudil začetek nizozemskih Prostitute Disfigurement (foto: Tina Ahačič), za katere vem, da so nekaj časa bili pod radarjem, a so se vrnili udarno kot truma barbarov, ki je skrbno načrtovala napad in ga potem končno izvedla s požigom, nasiljem in uničenjem apokaliptičnih razsežnosti. Kvartet je zmagal z najboljšim zvokom in zabavnim nastopom (komunikacija pevca je enaka temu, kot če bi Frank Mullen bil redkobeseden, a bi še vedno znal predstaviti ''point''), ki je predstavljal komade, kot so She's Not Coming Home Tonight ali pa Gaybar Massacre idr. Miks med Cannibal Corpse, Severe Torture, Suffocation in Deranged je po mojem mnenju bil tako uničevalen, da sem šele takrat opazil, da se je dvorana občutno bolj napolnila, še posebej z ekipo iz crust logov, iz Pule in okolice, iz Primorske itd. Mater, določenih osebkov nisem na koncertu videl že 100 let, ni pa lepšega, ko tišino med komadi zapolni krulež Brutal Sandija ali pa še ultra glasnega Vaskota (ex-Abattoir). Čeprav so Prostitute Disfigurement bend, ki svoj posel obvlada do obisti, možje sčasoma ratajo malce monotoni. A vseeno, to je death metal!!!

Headlinerji so bili švedski Vomitory, ki že 23 let sledijo svoji viziji, ki je toliko death metal, da se ob njihovi glasbi In Flames feni vedno skrijejo v kot in ščijejo v plenice. A včeraj ta vizija ni prišla toliko do izraza, kot je recimo leta 2009, ko so predstavljali Carnage Euphoria. No, v četrtek so predstavili Opus Mortis VIII, a nas popeljali tudi skozi ostalo diskografijo. Oboževalci so lahko za male pare pokupili vse CD-je in na tono majic, čeprav velik plus za izvirnost dobi Vomitory ''štamprle''. Medtem pa so Vomitory začenši s Troops Of Thousands in nadaljevavši z Regorge In The Morgue (žal ni bilo kozlanja) pokazali, da svoj death metal obvladajo do obisti. Bobnar Tobias žge najboljše v miksu Lombarda, Sandovala in Culrossa, medtem ko njegov brat Urban na kitari skrbi, da bobnarska podlaga res streže riffom, ki so tam zato, da vam izkopljejo grob, vas fuknejo not in se vam nato smejijo, ko trpite v agoniji. Ob Urbanu je drugi kitarist (in zanimivo, povezovalec programa, ki govori med komadi – za razliko od pravega vokalista Erika) Peter pičil iste riffe, variacije in solaže, medtem ko je pevec Erik, ki žal ima karizmo vratnega podboja (vsaj med pavzami) krulil tak, da je človek res dobil občutek, da je priča topovskem napadu. Je pa tudi ok basist.

Vseeno pa nastop ni bil toliko popoln, saj so kitare bile prepotihe, vokal je preveč odmeval, bobni pa so bili odločno prenaglas, pri tem pa se je človek zgražal ob šundrastem zvoku pedalov. A ko slišiš vse žive komade in vidiš ta pristni nastop, to ljubezen do in poznavanje bistva death metala, pozabiš na moteče faktorje.

Večer se je tako zaključil več kot pozitivno in vsaj enkrat stisnil šamar znani izjavi, da je treba mrtve pustiti pri miru.

twitter facebook