recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

reportaža

17. 7. 2012  Nedelja je dan za hrup!  (15. 7. 2012, Klub Gromka)
Kot so naslednji dan pravilno ugotovili komentatorji na Facebook strani dogodka: v intenzivnem večeru se je res našlo nekaj za vsakega pristaša težjih, glasnejših, razfukano-kaotičnih in jeznih ritmov ter melodij. Prav ljubezniv – da, tudi grind je ljubezen! – zaključek koncertne sezone v Gromki.

Reportaža, katero sva kljub zavajajočem podpisu spodaj s skupnimi silami rodila Nina Hlebec in Mitja Kralj.

Nedelja. Dan, ko mame, ki še niso zapadle muham sodobnega sveta, skuhajo govejo župco in spečejo pecivo. Študentje popoldan v svoje nahrbtnike zapakirajo zamrznjen golaž in se podajo na romanje proti Ljubljani. Očetje izpod čela z enim očesom gledajo to kalvarijo, z drugim pa skušajo slediti Formuli 1 na televizorju. In kako bi šele družinico Stereotip skrbelo, če bi vedela, kaj vse na njihovega študenta preži v prestolnici. Minulo nedeljo zvečer se je denimo v Klubu Gromka na Metelkovi odvil zadnji koncert sezone, številčni zalogaj nastopajočih je bil zato primeren, v čudovitem številu pa se je na prizorišče prikazala tudi zvesta publika.

Spričo petih bendov, ki so se obetali, so se nastopi začeli že nekaj minut čez deveto, česar se kar ne da prehvaliti. Vsi tisti, ki so to nedeljo ostali doma, so zamudili enkratno priložnost, da na Metelkovi vendarle doživijo koncert, ki se zažene še v večernem mraku in ne v trdi temi ter ob absurdno pozni uri. Kot prvi so tako v tem idiličnem vzdušju nastopili poljski The Fight, ki so se seznamu nastopajočih po sili nesrečnih razmer, zaradi katerih je odpadel njihov koncert dan pred tem, pridružili šele nekaj ur pred koncertom. Igrajo precej neposreden punk z nekaj akordi in brez kakih eskapad v druge žanre. Tematike njihovih besedil so aktivistično obarvane, segajo tako od poudarjanja pomembnosti boja za ženske pravice do obsodb finačnega kapitalizma v postindustrijski družbi. Glavni vokalistki, ki je med posameznimi skladbami izpostavljala te pomembne vidike njihovega ustvarjanja, sta se pri petju pridružila tudi kitarist z grulečim glasom in občasno še basistka. Bend ne stavi kaj dosti na pretirano dinamiko znotraj svojih komadov, ki so, jebiga, malo klišejski. Nekaj razgibanosti je bilo zaznati le pri zadnji skladbi, ko so se trije vokali prepletli z nekoliko bolj kreativno instrumentalno sliko, kar nakazuje na to, da ima morda bend vendarle še možnosti za razvoj v kako drugo smer. Pri punku je bila ekspresija sicer vedno v ospredju, zato bi bilo nesmiselno od njih pričakovati kaj veliko več od tega, kar so ponudili. Z leti, ko menda še kar ni umrl, je punk očitno vseeno izgubil precej svoje ostrine, pristnega besa in agresije, s katerimi ne bi bilo nič narobe v malo večji meri tudi na tokratnem nastopu The Fight.

A večer je bil še mlad, podobno kot lep del publike, in po kratkem premoru so že sledili Deer in the Headlights iz Banja Luke. S svojimi predhodniki imajo skupno število članov benda in vokalistko, ki je prav tako nastopila med publiko, le z manj prijetnim učinkom, premorejo pa tudi kitarista, ki bi lahko s svojimi opletajočimi dreadlocksi končal svet, ako se v bližnji prihodnosti pokaže spodobna prilika za uničenje. Drobni pevki sicer ne gre očitati, da ni pokazala določene mere prizadevnosti, a vokalno je bila vseeno veliko preslabotna za tovrsten bend, hkrati pa ima njen glas še to zanimivo kvaliteto, da zveni identično kot glas rahlo histerične najstnice, ki se dere na fotra, ker ji ne pusti na koncert My Chemical Romance. Ta nekoliko zlobna glasbena referenca sicer nima nobene zveze z zvočnim izrazom samega benda, ki je pravzaprav presenetil s svojim živim nastopom. Če se na posnetkih, ki so na voljo na njihovi bandcamp strani, gibljejo precej strogo znotraj hardcora in punka in na trenutke s celotno zvočno sliko spomnijo celo na Oathbreaker, so v živo pokazali celo nekaj razveseljivih sludgerskih nastavkov in ob tem, ko je vokalistka nekajkrat res preveč zašla v povsem v svoj film, se je porodila misel, da bi bend pravzaprav povsem dostojno zvenel tudi brez nje. Vsekakor pa imajo tudi kot kolektiv precej potenciala, ki ga lahko razvijejo v marsikatero smer, če se bo pevka naučila krvaveti iz vseh vitalnih delov svojega telesa in to prenesti na svoj vokal.

Po še eni pavzi pa je vsaj sodeč po odzivu publike že pripetil eden izmed vrhuncev nedeljskega koncertnega maratona. Nastopile so Beyond Pink, švedski all-woman bend, ki prav tako zavzema obliko kvinteta, katerega glavna vokalistka se je ponašala s čisto pravo majico High On Fire. Njena oprava in divjanje na odru sta res pričala o tem, da se s puncami najbrž ne gre nepremišljeno zafrkavati. Poleg tega, da so proti koncu odigrale priredbo Motorbreath od Metallice, so agresivno in neposredno odžgale čez svoje komade, ki se podobno kot pri The Fight tematsko zadržujejo pri kritičnih ocenah stanja sodobnega sveta in malega človeka, ki se mora vsakodnevno spopadati s premnogimi pastmi bivanja v današnji potrošniški družbi. Ta zavoljo lastnega udobja vedno več skupin ponovno potiska v neenakopravne položaje in jih stigmatizira na sofisticirane, a še vedno primitivne načine. Beyond Pink za prenos svojih zamisli o lepšem svetu med navdušeno publiko uporabljajo preverjena sredstva: jezna besedila, energičen in agresiven nastop, ki se žanrsko razteza med punkom, crustom in klasičnim hardcorom. Ne ravno inovativen pristop, vsekakor pa poln iskrenosti in dobrih namenov.

Z dobrimi nameni pa so se pri nas zagotovo ustavili tudi Loma Prieta. Da je pot v pekel tlakovana z njimi (dobrimi nameni, ne člani benda), so žal v Gromki izkusili na lastnih instrumentih in tehnični opremi. Poimenovani po rušilnem potresu, ki je leta 1989 razdejal San Francisco, od koder tudi prihajajo, so Loma Prieta v teoriji predstavljali enega najzanimivejših bendov večera. Veljajo sicer za žanrsko težje umestljivo zasedbo, saj igrajo spoj screamo nasilja in kaotičnega hardcora. Gre za glasbeni izraz, na katerega je težko samo skakati ali pa kimati z glavo, še najbolje je, da skočite v svojega soseda in ga s komolcem sunete v glavo, kar je med dotičnim koncertom izkoristila le skupinica okajenih turistov, za katere bi človek takole čez palec rekel, da so se tam tako ali tako znašli bolj po naključju. Morda je zaskrbljujoče to, da so kljub temu zdeli še najbolj zagreti. Čeprav so publiko morda najprej nekoliko zbegali, so Loma Prieta nastop začeli suvereno, z voljo shizofrenika, ki iz sebe pljuva čustva vseh svojih osebnosti. Sicer člani različnih drugih bendov so na čelu z basistom z norostjo v očeh začeli zvočni napad na Gromko, ki pa so ga kmalu skazile mnoge težave. Od zvoka, ki sicer ni bil katastrofalen, se je pa zdel nekako čudno skondenziran, do tega, da je glavnemu vokalistu odpovedal mikrofon sredi komada. Nerodna reč, če imaš screamo bend in se sicer dereš z zavzetostjo srnjaka, ki se goni, a te nihče ne sliši. Tudi tehnična služba tega ni zmogla rešiti, zato je vokalist uporabil drugi mikrofon, ki se je nesrečno nahajal na drugi strani odra. To je bend prisililo v neugodno odrsko razporeditev, hkrati pa se je taistemu vokalistu, ki zna biti tudi kitarist, strgala še struna. Precej poštena in utemeljena se zdi zato domneva, da znajo Loma Prieta pripraviti tudi veliko boljše koncerte, ko je temu naklonjenih tudi malo več okoliščin.

Ker je bil nedeljski koncertni večer zares ambiciozno zastavljen in smo nekateri (zaenkrat še) kapitalistične riti, ki imajo naslednji dan službe, je zadnji koncert pričakal le še zadnji član Profanity ekipe, ki bo tale opis veličastno spisal do konca in tako pričaral veselje v vaših srcih in drugih notranjih organih.

Looking for an Answer so bili zadnji, ki jih je Gromkin oder vzel v svoj materinski objem, da so nato oni lahko nas materinsko objeli, stisnili ob svoja čvrsta nedrja in nas dojili z glasbo. Mleko od Looking for an Answer je ÜBERGRIND! Masiven, hiter, glasen pitbulldožer na destruktivni misiji širjenja miroljubnih sporočil. Njihova besedila se namreč tičejo enakosti, skrbi za živali, varstva okolja in podobnih grozot. Svoje sporočilo so podprli z napisom 'go vegan' na kovčku, ki so ga imeli na odru in pozdravi grajnderjem/panskom/hardkorašem in veganom. Ostali pozdravov nismo bili vredni, ker smo manj enakopravni.

Zanima me, kako in koliko ti napisi dejansko delujejo.

»Kako lep dan je, danes bom po moje kar zunaj na žaru pekel. Grem v trgovino po mnogo nedolžnih zmletih živali. Oh, nasproti mene je oseba, ki ji na majici piše, da je vegan. Zlomka, to me je prepričalo, da spremenim prehrambene navade in celoten stil življenja. Hvala naključna oseba v majici, moje življenje je sedaj pestro in končno se lahko počutim dobro o sebi. Moje grozote iz preteklosti so nenadoma v jami pozabe!«

A dobro, band sam je ušesom prijeten. ÜBERGRIND, kjer dejansko razločimo različna glasbila čez točo bobnov, ki ne zvenijo kot hlev, vse pa lepo začini globok, masten in razfukan growl. Lep detajl je bil to, da so v backlinu uporabljali bobne od Beyond Pink. Ni lepšega kot zvokovna destrukcija z odra, medtem ko te vizualno božajo bobni z bleščicami in srčkom na opni od bass bobna, iiiiiiiiii!

Kljub temu, da je bilo pozno in je dosti ljudstva že odšlo domov, ker so morali v službo naslednji dan (hjahaha, kako ne-punk! Looking for an Answer vas ne marajo!), se to ni preveč poznalo na nastopu. Sicer se je publiki rahlo videlo, da so zjebani, a ni prišlo ravno do tega, da bi ven vlekli spalke in so vseeno spravili kakšen odziv od sebe. Jebiga, ob Looking for an Answer še v spanju lomijo vratove in zato si zaslužijo ljubeče objemčke in poljubčke.

Kot so naslednji dan pravilno ugotovili komentatorji na Facebook strani dogodka: v intenzivnem večeru se je res našlo nekaj za vsakega pristaša težjih, glasnejših, razfukano-kaotičnih in jeznih ritmov ter melodij. Prav ljubezniv – da, tudi grind je ljubezen! – zaključek koncertne sezone v Gromki. Se že veselimo nove!

Avtor:
twitter facebook